Punce, pozabila sem, kako se gre ta igra. Vem, da se nariše krog in se razmeji na št. igralcev, kako pa potem naprej? Mi lahko prosim katera napiše navodila?

Pa če je ša kaj teh iger. Spomnim se le še ristanca in med dvema ognjema.

LP

Petelinček, Rinčice talat, Pismo – če si mislila bolj stare igre.

Ja. Teh sicer ne poznam, ali pa se ne spomnim. Bi bila tako dobra in napisala pravila igre? Nam kronično manjka teh zadev. 🙂

LP

Petelinček – to gotovo poznaš:
Potrebni so vsaj trije igralci – eden – petelinček je na sredini ostala dva si preko njega podajata žogo. Če jo petelinček ujame, ga zamenja tisti, ki je žogo “zapravil”. Če je igralcev več, je več petelinčkov.
Rinčke talat:
Igralci se posedejo v polkrog. Določijo enega, ki zapusti skupino in enega, ki ima pri sebi majhen predmet (prstanček, kamenček…). Ta predmet stisne med dlani. Hodi od otroka do otroka (pri tem govori “Rinčico talam”in pri vsakemu nakaže kot, da je v njegove dlani spustil “rinčico”. Otrok, ki je iz razdalje to opazoval gre od otroka do otroka in skuša po njihovem obnašanju, drži rok ugotoviti, kdo ima rinčico. Če pravilno ugotovi, se zamenjata, drugače se igra ponovi.
Pismo:
na tla se nariše velik pravokotnik, ke se ga z dvema diagonalama razdeli na štiri trikotnike (pismo). V prvi trikotnik se položi kamenček, ki ga skuša igralec s poskakovanjem po eni nogi in istočasnim frcanjem premakniti preko vseh trikotnikov. Če vmes stopi na obe nogi igro začne naslednji igralec, on pa, ko pride spet na vrsto, nadaljuje tam, kjer je prej končal.

Ah, ne vem, če se boš kaj znašla. Ti pa svetujem knjigo Gibalne in rajalne igre – tu je zbranih ogromno starih iger. Aja, take so še: Figure metat, Barvice prodajat, Leti, leti…, Dan, noč – teh se zagotovo spomniš.

Eden ima malčko in jo vrže nekomu v polje. Ta mora palčko čim hitreje zagrabit, ke ostali medtem bežijo čim dlje od polja, in zakričat STOP. Potem s palčko skuša nekoga zadeti. Če zadene, mu on ukrade kos polja, če zgreši, tisti njemu vzame kos polja. Tisti, ki krade, potem tudi obdrži palčko za metat naprej.
Ta igra je res super.

jaz vem, jaz vem:). Nariše se krog in se ga razdeli na toliko delov, kolikor je igralcev, kot torta. Potem tisti, ki začne igro cilja nekoga z leseno palico (bolj mala mora bit). Ponavadi ciljaš soseda, ker tistemu najlažje kradeš zemljo. Ko te nekdo cilja, moraš stati na mestu, lahko se premikaš le z zgornjim delom telesa levo ali desno, počep… Če se te palica dotakne, ti ciljajoči lahko ukrade zemlje kolikor hoče, pogoj je, da ne naredi prestopa s svojega ozemlja in potegniti mora črto od enega do drugega kraja v celoti, brez, da se ustavlja. Če se ustavi ali ne potegne črte do konca ne velja. Potem cilja tisti, ki mu je bilo ukradeno ozemlje in tako naprej. Upam, da sem bila dovolj jasna:). Res fina igra, ki je nismo igrali vsaj že 25 let, hehe.

joj joj pa res, prav imaš metuljčica, tvoj začetek je pravi.

Ja, in zgodi se lahko celo to, skladno z dogovorom vseh igralcev, da ti nekdo lahko “posodi” malo sveta, da stopiš v njegov svet, da lahko tistemu, ki mu “kradeš”, odrežeš več! Na ta način smo se seveda nekako rešili tistega, ki ga v igri nismo ravno želeli… grdo, ko o tem razmišljam danes, a normalno, ko smo bili otroci !:-)))

Upam, da misliva na enako igro:

Mi smo razdelili zemljo oz beton na 4 enake dele. Vsak je svojem ozemlju nadel ime. Večinoma so to bile države. Vsi smo stopili na svoje ozemlje in nato je eden, ki smo ga izžrebali s palčko v roki govoril mečem, mečem, mečem npr. Nemčiji.

V tem času, ko je on vrgel palčko na eno izmed ozemlij si moral čim dlje zbežti. Nato je z palčko z svojega ozemlja metal v lastnika. Če te je zadel si je lahko prilastil tvoje ozemlje. Spominjam se, da smo se obrnali proti njem od strani, da nas je čim težje zadel.

Če te je zadel si je lahko prilastil tvoje ozemlje. Razkoračil se je koliko se je lahko in s kredo v tvojem ozemlju označill, da gre zdaj za njegovo last. Po tej novi lasti je lahko hodil, ti pa nič več. Aja, po mejah smo se tudi lahko gibali.

Ah, kje so tisti časi!

He he, mi smo imeli take, da si ukradel čim dlje proč v sosedovem polju samo toliko, da si lahko stopil gor – ko je bilo treba koga ciljat, ti je prišlo prav. Po drugi strani pa si lahko hinavsko vrgel palčko tja in lastnik tega otočka sploh ni opazil….

Tooooooooooooččččččččččnoooo takooooooooo, metuljčica …. jap, pa smo bežali kot nori naprej, predno se je lastnik koščka otoka ovedel, da je paličica na “njegovi” zemlji! Mah, lepo se je bilo to igrat, kajne? Pa ristanca smo se tudi veliko preigrali… pa žandarje in ravbarje … malora, smo bili po celel popoldneve po gmajni in se “iskali” …

Hvalaaaaaaaaaaa!!! :)) Kumi čakam, da bomo spet zemljo kradl. :)) Bo po mojem kar zanimivo, sami 25 letniki navzgor. :))

Nuša, hvala za idejo za knjigo. Danes grem itak v knjižnico in si jo bom sposodila.

Ja, dobre so tele igre. 🙂

No, tole je pač malce drugačna enačica od naše “kraje zemlje” … mi smo narisali krog na peščena tla, kjer se je dalo zbrisati prvotno črto … in krog razdelili na toliko enakih delov, kot je bilo igralcev … in nič nismo pisali držav … ciljali pa smo tistega, ki nam je bil bližje in tisti, ki smo ga ciljali, sicer ni smel odmakniti nog od tal, lahko pa je upognil telo v stran ali pa paličico lovil. Če jo je ulovil, je on kradel tistemu, ki ga je ciljal, če pa je ni ulovil, je bil ob kos “zemlje”….

Sicer nisem imela sosede z imenom Marija, ampak da ne bova na koncu ugotovili, da sva z istega konca….:)

Saj danes je že umetnost najti toliko makadama, da lahko polje zarišeš…. Kjer smo se igrali mi, so zdaj tlakovci in asfalt 🙁

Uh, saj res, to sem pa pozabila, ja. Palčko si lahko tudi ujel….

Jaaaaaaaaaaaa, pa še na eno staro igrico sem se spomnila, pa sem že sama malce pozabila, kako smo jo igrali … daj, osveživa spomin skupaj:

“Koza ščije” … tako smo dejali, ko smo postavili eno pločevinko na kašen velik kamen ali kaj podobnega, potem pa smo skušali s kamenji to podreti in ko je kdo podrl, smo spet tekli stran, kolikor so nas noge nesle, dokler se tisti, ki je pločevinko podrl le-te ni spet pokonci postavil in zarjul: STOP ! Potem pa mi je nadaljevanje malo ušlo iz spomina … Vem, da je ta moral nekaj narediti in tistemu, ki je to naredil, je potem spet moral ciljati na pločevinko … in vem, da tisti, ki je bil hitrejši in preciznejši pri postavljanju pločevinke pokonci, jo je dobro odnesel v igri … je profitiral, ker je imel ostale bližje za ciljati jih …

Nope, nisva bili sosedi 🙂
Prvič slišim za to igrico.

Ja, pa smo jo veliko igrali, le cele igrice same se ne spomnim več toliko. ….

kaj pa tista -EN kapcinar kapco zgubu kdor jo najde naj jo da nazaj

ta je tudi luštna

Ja, je ja … pa una “Kdo se boji črnega moža” tudi, ane !???:-)))

Zemljo krast smo se šli pa mi takole:
Narisali smo en vellik krog in ga razdelili na toliko delov, kot je bilo igralcev. V središče kroga smo narisali manjši krog (sonce), kamor si lahko stopil, ko si kradel zemljo. Vsak je svoji državi nadel ime. Tisti, ki je imel palico je rekel : NAPADAM…. NAPADAM….NAPADAM… Nemčijo! Ko je izrekel ime države je vrgel palico na njeno ozemlje. Vsi igralci so zbežali čim dlje od kroga. “Nemec” je moral stoppiti na palico in je zavpil STOP. Na povelje se morajo ostali igalci ustaviti. Nemec si izbere koga bo ciljal, ne sme pa stopiti s svojega ozemlja oz. hodi lahko le po mejah (črta) drugih ozemelj. Če ciljanega igralca zadane, mu lahko ukrade del ozemlja (lahko hodi le po črtak, ozemlje mora zarisati z eno potezo), če zgreši pa krade ciljani. Igro nadaljuje tisti, ki mu je bilo ozemlje ukradeno.

Tako smo se igrali mi. O kok je blo fajn.

Kaj pa: Ljubljana, Zagreb, Beograd, STOP? A se spomni kdo?

lp pini

Kaj pa “En, dva, tri po ulici hitimo”, se kdo spomni te igre?