Najdi forum

Splash Forum Sex v mestu Žena noče več seksat

Žena noče več seksat

Vsak je svoje sreče kovač. Poišči jo in kuj jo, dokler imaš za to še voljo in energijo. Potem bo prepozno.

Lepo si napisala pri meni pa ravno obratno , s teboj bi se lahko pogovarjal o tem še pa še.

Odgovor na objavo uporabnika
še moja izpoved, 17.09.2020 ob 10:59

Ko sem slučajno zasledila to temo, in jo prebrala, moram povedat tudi drugo plat te zgodbe…
Sem v totalno isti, ampak obratni situaciji. Moj partner ne želi imeti odnosov z mano. Malokdaj zasledim to verzijo, večinoma je tako, da so ženske tiste, ki ne čutijo te potrebe, pri meni pa je obratno, imam veliko željo po tem in čutim veliko žalost, da ne morem imet normalnega odnosa s partnerjem. Zgodba je že zelo stara, vedno se je odnos zgodil samo na mojo pobudo, z njegove strani pa očitki, zakaj njemu ni do tega, (za moje pojme zelo banalni, da ne grem v podrobnosti). Če bi pa jaz spet dala pobudo, bi pa verjetno bil za to. Kot da nima jajc, da sam naredi korak. Zares noro, nerazumljivo, bila tudi pri terapevtki, pa je vse zanikal, pričal pravljice, namesto realnega stanja… se pretvarjal. Zadnjih pet let sem se zaklela, da ne naredim nobenega koraka več, naj pokaže, če ima kaj jajc, in itak da ni NIČ od NIČ. Ne moreš verjet. Zraven pa v vsem podpira, pomaga vzgajat, finančno podpira…res nerazumljivo. Tu vmes je še otrok, zato vztrajam, čeprav je tudi isto rekel, da če mi kaj ni všeč, lahko grem, samo naj njega pustim pri miru. Ampak ne mislim več dolgo, zgodba je brezupna. (žal mi je zaradi otroka, ker si je zdaj naredil končno neko mrežo prijateljev iz soseske in bi bil zaradi odhoda verjetno zelo žalosten, meni bi se pa paralo srce). Ljubice nima, ker ga čekiram in sem prepričana, da je ni. Očitno je on en tak primerek, kjer pač kot mnoge ženske očitno ne čuti take potrebe. Ali pa gre za vpliv verske vzgoje. Kot ženska po izgledu se nikoli nisem imela za neaktraktivno, tudi nimam dodatnih kg, zato tu ne vidim razloga. Partner mi tudi zna dati komplimente na izgled, ko je dobre volje ;). Vendar sem vedno želela imeti enega partnerja, in družino, ki ni razpadla. Da ima otrok očeta in mamo vedno ob sebi. Žal sem prepozno spoznala, da sem predoglo vztrajala v tem odnosu in nisem imela poguma, da bi prej šla stran. Zdaj je kar je in se nočem preveč sekirat za nazaj, ker to tudi ne vpliva dobro na moje zdravje. Res se vsem v življenju ne zgodi po načrtih, ljudje se spreminjamo, ali je to razlog za razhod, ne vem, morda. Vedno je dilema, ali zaščitit sebe ali otroka prikrajšat očeta, družine, kaj je bolje? Ali morda obdržat družino in si najt nek izhod v krizi, nekega tajnega partnerja, da sebe ne zapostavljaš. Nekoga, ki ima isto situacijo, isto potrebo. Samo da povem, da sem ničkolikokrat imela v mislih, kako kričim, kje je kak moški, ki bi želel imet kako postransko partnerko, da se lahko vsaj malo še izživim, predno mi vse odmre tam spodaj… morda bi s tem naredili drug drugemu uslugo. Sem oseba, ki drugače ne iščem tega naokoli in se ne želim izpostavljat, SLO je navsezadnje zelo mala in hitro kdo nekoga pozna, zato se nisem nikoli zatekala v te instant rešitve… če pa bi nekoga spoznala, ki bi si želel morda kako ekstra navezo (ki tudi ni še pripravljen zapustit svojo vezo zaradi otrok), naj se pa javi, bom vesela spoznanstva 😉
Drugače pa še tebi 33 letnik želim povedat glede na to, kar si zadnje napisal: moje mnjenje je, da je za odnos mnogo bolje, da mladi živijo za sebe, stran od staršev (če ne drugače, vsaj z ločenim vhodom, kjer starši ne posegajo ves čas v življenje para). Marsikateri moški se ne znajo odcepiti od svojih mam, in je mama ves čas vmes med možem in ženo kot tretje kolo. Žena to čuti, da ni na prvem mestu in je lahko tudi to razlog, da žena tebe ne dojema kot samostojnega, samozavestnega partnerja, ki je glava familije, in ki se ne pusti vplivat svoji mami. Vidva morata biti glavna naveza. Razmisli malo o tem in se tudi o tem z njo pogovori. To ti povem tudi iz moje izkušnje, ker imam občutek, da je tudi moj partner preveč še navezan na svojo mamo, pa čeprav živi več kot 100 km stran.. Pa srečno!

Lepo si napisala, malo takih ki tako dobro razmišljajo.En velik poklon.

Seks ni za poročene, vsaj ne med sabo. Pa kaj vam ni jasno? Seks v zakonu je tako kot da bi ribe iz soda lovil in itak vsakega normalnega taka brezvezna aktivnost mine, samo bolj zaostalim ni jasno, kako stvari tu stojijo.

Seks je najboljš s tujci, z novimi ljudi. Ne moreš s svojo ženo seksat, ogabno!

Odgovor na objavo uporabnika
33 brez seksa, 05.08.2020 ob 09:26

Star sem 33 in z ženo že 3 leta več ne seksava, ker ona enostavno NOČE. To se je začelo takoj po rojstvu 2. otroka, oz kakor hitro je bila noseča z drugim sinom. Že od začetka je bila rizična nosečnost. Noče tudi nobene terapije, nobenga svetovanja nič od nič. Pravi, da nima ljubčka. Finančnih skrbi nimava, imamo svojo nepremičnino, na zunaj funkcioniramo kot normalna družina izleti, obiski, pikniki, dopust ni da ni. Pravi, da naj si poiščem drugo in grem, če bi rad, da ona me ne podi, da se naj odločim sam, da pač tak je in ona si ne bo premislila. Je kdo bil že v takem zosu? Kako to rešit?

Podobno, z dodatkom, da me bo napodila, če izve da sem s kakšno drugo.

Odgovor na objavo uporabnika
Jebe se naj sama, 05.08.2020 ob 10:36

Bab je pa ja dost.

Preveč je takšnih, ki se hvalijo katerega so zavrnile

Sem v enaki situaciji. Isto po 2. otroku se je vse spremenilo.

Enako mi je svetovala, da če hoče naj se znajdem a da ona ne ve. Pred tem pa je bila noro ljubosumna. Ko se je rodil 2. otrok, klikkkk….nič….

Sem torej v enaki stiski, ker na dolgi rok

mislim da nisem niti sposoben biti nekomu samo -jebač-.

Raje imam poglobljen odnos, in sem tu potem v riziku da se zaljubim. T

Tu bo družina šla, a noro bi me bolel tak scenarij.

 

Ne vem:(

A ja…pa sem pozabil napisati, da me je žena preden sva naredila otroke skor pa “oboževala”. Bila je realno bolj ona name kot jaz na njo. Skor bi rekel da sem se na večino spolnih odnosov z njo rahlo tudi sili, sploh po enmu letu druženja. Sem pa jo blazno spoštoval i nekako imel rad.

Z takim obnašanjem in ignoranco do tipa, pa tut če sem nepopoln, organizacijsko, fokus na otroke itd…. sem se tudi sam oddaljil od nje, in se mi na moment gabi. Lahko rečem da se nisem pičlo eno spremenil od prvega dne ko se poznava. Ona pa za 190 stopin. To je še vedno velik šok zame. Tamali ima zdaj eno leto, še vedno upam da se bo kaj spremenilo.

 

Trudim se ne hejtati jo, vsake toliko pa po*izdim, in se razburim do skrajnih mej, ker provokacij tekom dneva je 45+5 vsak dan. Na čistoto, na količino moje prisotnosti,…na to kako hodim po bajti….itd. Sem ene 5 let fural službo od doma, zdaj sem si končno prav zaradi situacije doma zrihtal eno službo, tako da bom mogel osebno hodit tja, in močno verjamem da mi stik z ljudmi bo rahlo popravil klimo v glavi. Pa tudi, na konc koncev, bom lahlko kakšno novo tam spoznal in se spet uresničil kot moški, ki je bil zelo vesel, ponosen, vitalen…. Ker to kar zdaj imam, je že malo bizarno, tragično,…..vulgarno. Nihče si tega ne zasluži, nihče.

Vse opcije so odprte, in sem se tudi sam odprl proti vsakemu scenariju,

ne da bi me kot prej ponoči dušilo da nisem imel zraka.

 

Srečno vsem ki preživljajo isto.

Ne obupajte!

New Report

Close