Žene podjetnikov
Mož ima 5 let svoje podjetje. Vsako leto je boljše, ves dohodek se vrača v firmo, mi osebno nimamo še veliko od nje, ampak smo zadovoljni, da pač gre. Ima 4 zaposlene, zelo pridne delavce. In kje je problem? Mož dela cele dneve, ampak dobesedno cele dneve. Zjutraj gre ob 7.00 in se vrača ob 18.00, 19.00, pogosto, ko imajo gnečo, tudi kasneje. Vem, da dela, ne hodi po gostilnah. Razumem, ampak mi pa vsakih toliko poči. Tudi sama sem v službi, popoldne razvažam otroke, pomagam za šolo, vsak dan kuham kosilo itd. Za sebe sploh več nimam časa. Mož sicer dela rad, ampak je utrujen, v tem času se je zredil, ves čas je napet, ker ve, da ga doma pogrešamo, potem ga pa napadem še jaz. Zdaj sva v stanju, da mi je rekel, da bo firmo prodal in zaradi mene šel v službo za 800 evrov, pa bom srečna. Seveda to ni to. Mož je bil vedno migec, v neki službi se mu bo zmešalo. Obema sicer družina veliko pomeni, za podjetništvo se je odločil, ker v tistem trenutku ni imel druge izbire. V glavnem, sprašujem, kako usklajujete svoje službe, družino in firme ali službe svojih mož. Hvala in prosim, ne me nadirat, ker danes nimam volje.
Moj pokojni ati je bil privatnik in ker mu je zelo dobro šlo, je mamici predlagal naj z otroci (smo trije) ostane doma. In potem ni bilo več problema. Mami je bila z nami doma, atiju je vodila računovodstvo in vsi smo bili srečni in zadovoljni.
Ne vem, no, kakor kdo. Jaz v tvojem primeru bi ostala doma, pomagala možu pri poslih in skrbela za družino. Za tistih minus nekaj evrov se ne bi sekirala.
Tudi mi imamo doma podjetje, z razliko da v podjetju delava oba. Tudi pri nas se podjetje prepleta z privatnim življenjem, vendar to še vedno odtehta druge pozitivne lastnosti takega načina življenja.
Zelo se mi pa zdi pomembno, da prav nikoli ne težim možu, če dela za podjetje ali je na terenu, kdaj bo zaključil ali kdaj bo prišel domov. Ko gre ga nikoli ne vprašam , kdaj bo prišel, samo naročim, da naj kaj pokliče in me potem tekom dneva obvešča , kako stvari tečejo. Ne zdi se mi pošteno, da bi ga še s tem obremenjevala, da bi mu sitnarila, saj bi bil rajši tudi on doma in se ukvarjal z otroki. Tako je in s tem smo se sprijaznili.
So pa druge dobre strani kot je fleksibilnost delovnega časa, ki njemu oz. vsem nam zelo veliko pomenijo. Smo včasih skupaj, ko si pa drugi ne morejo privoščiti.
Mislim, da rabiš najprej ti en zelo natančen premislek, kaj bi rada oz. česa si želiš. In ko boš to ugotovila se tega drži in poskušaj ne podlegat trenutnim razpoloženjem in počutju, čeprav se strinjam, da je to človeško in to počnemo vsi.
Po mojem imaš zlatega moža in je to, kar ima in kar počne še posebej v teh časih zlata vredno. Kdor ni poskusil, ne pozna razlike med hoditi v službo ali delati “zase” oz. imeti svojo firmo, biti odgovoren za posle, za zaposlene.
Če redno prebiraš MON si lahko zasledila že neskončno tem o moških, ki hodijo v službo, pridejo domov ob štirih, petih in so tako utrujeni, da samo še preležijo na kavču do večera in družina ravno tako nima nič od njih. Razmisli: bi si želela takšnega?
Konkretno pa bi bil moj predlog: pogovorita se tudi skupaj. Sklenita kompromis. Morda bi šlo, da bi dogovorila samo eno popoldne v tednu, ki bi bilo vedno tvoje, on bi pa takrat poskrbel za otroke in ostalo? Tako bi oba tisto popoldne pač načrtovala po svoje in ne bi smelo biti težko.
Kaj pa vikendi? Ko sem jaz spoznala sedanjega moža, sem vedela, da dela cele dneve, na vodilnem delovnem mestu pač. In sem se že v naprej odločila pri sebi, da to lahko sprejmem, pod pogojem, da so vikendi pa popolnoma za naju oz. kasneje za družino. To je najin dogovor in se ga drživa.
Midva sva si postavila prioritete v življenju in se tega poskušava držati. Sva oba nekaj ur redno zaposlena in poleg tega še vodiva podjetje. Delava do največ 15 h, ostalo je čas za družino. Ja, včasih je kaj za službo tudi izven teh ur, toda samo zato, ker ne gre drugače. In ja, tudi ko otroci zaspijo še kaj narediva…
Pogovori se z možem, če lahko svoje delo kako drugače organizira. Umetnost vodenja podjetja je v tem, da znaš delo delegirati oz. preložiti na druge. Ja, včasih ti vzame to več časa, kot bi ga sam porabil in običajno delo ni tako dobro opravljeno, kot če bi ga naredil sam, toda ni v tem poanta (razen če je vzrok finančni)! Jaz sem mišljenja, da moram on življenja tudi nekaj imeti, pač ne vidim smisla življenja v samo delu 🙂
vi ste še dobri. Tvoj pride ob 18.00 ali 19.00. Moj pride pa vsak dan ob 23.00 ali 24.00 ali še kasneje. Hrano kar zmeče vase stoje in se zaradi tega strašno jezim, ker se seveda redi.
Ne vem, kaj naj ti rečem. Jaz sem se že navadila, ampak mi vsake toliko časa poči film, ker tudi ko gremo kam z avtom, ga kar naprej kličejo na mobitel ali pa on kliče stranke, tako da se tudi pogovarjat ne znamo brez mobitela.
Drugače pa tudi jaz razmišljam v smeri, da bi pustila sedanjo službo in mu vodila knjigovodstvo, ker je resnično takšen tempo prenaporen za oba.
Se bo moral kar sam odločiti. Ti mu sicer lahko poveš svoje mnenje, ampak dokler ne bo sam uštekal, kaj zamuja, ne bo nič. Verjetno se bo predvsem moral drugače organizirati v podjetju.
Uspešen podjetnik mi je pred kratkim rekel, da je prva leta, ko so odprli firmo, delal po 12, 15 ur dnevno. Potem je dobil hčerko in se je odločil, da bo vsak dan ob 17. uri doma. In se tega drži – od dne, ko je mala prišla domov.
Oh, kaj naj rečem pa jaz, ko sem pred porodniško prav tako hodila domov še kasneje kot tvoj in odhajala prej, pa to v redni službi. Ok, za dobrih jurja evrov, nič ne rečem, saj ni slaba plača, ampak celodnevnega šihta pa tudi ne odtehta. Me je že strah, kaj bom, ko se porodniška konča. Resno razmišljam, da bi šla na svoje. Če bo tako, kot pri tvojem možu, s tem, da jaz lahko delam doma, bo zame to raj na zemlji. Pa še več denarja mi bo ostalo.
Pri nas je tako, da sva imela vsak svojo firmo. Moja ni bila tako donosna in sem jo po izteku porodniške zaprla. Zaposlila sem se v nejgovi in tako delam cca. 6 ur dnevno. Potem sem doma. Mož dela od 7 do 19 najmanj (izvzemem zdajšnjo krizo). Kosilo imamo skupaj in večerjo. Potem sledi crtanje in pogovor, pa kak dobr film tudi. Petke popoldan si večinoma vzame proste. Soboto dopoldan gre delat, tačas pa s hčerko pospiva in pospraviva stanovanje. Po kosilu pa se sproto dogovarjamo kaj bomo. Nedelja ja prosta. Včasih lenarimo, gremo na sprehod, izlet… Skratka, ure ko je doma, skušamo preživeti kar se da povezano. Seveda so tudi dnevi, ko je zelooo utrujen in samo počiva. Sicer pa mislim, da je urnik zelo odvisen od dejavnosti. Mi imamo proizvodno dejavnost, kjer smo vezani na roke. Polizdelke dobavljamo raznim firmam in, če se kdaj kje ustavi, nas to drago stane. Je pa res tako, da je delo potrebno organizirat in zaupat zaposlenim. Mojemu je po 15 letih dela uspelo sestaviti dober kolektiv, tak da mu lahko zaupa in je tudi kakšen dan odsoten. Ni pa to vedno mogoče v vsaki firmi. Težko je dobiti kader, ki je odgovoren in se najn lahko zaneseš.
Toplo vam polagam na srce: tiste, ki ste doma v podobni situaciji, postavite se kdaj v kožo svojega moža/partnerja, podjetnika.
Prenehajte biti tipične Slovenke, in svojega moža neprestano sekirati in gledati na uro kdaj bo doma; srečne bodite, da vam je zvest, da ne visi po gostilnah, ne popiva naokrog s prijatelji in se med vikendi posveti tudi svoji družini. Ker se poleg vas trudi za dobro in lepo prihodnost vaše cele družine v teh že tako kriznih časih.
Za nič na svetu nebi želela imeti takega moža, ki je tipičen Slovenec; ki morda zjutraj pred službo zvrne že enega takratkega ali pa pir, da sploh dobi voljo za delo, nato oddela svoje v službi, je doma po 16. uri, se potem svaljka po kavču z daljincem, se zabava pred računalnikom v nedogled, virtualno in realno vara, si šteje v čast za teden dni v naprej, če pokosi travo, če pospravi za seboj tiste cunje, ki ležijo za vrati spalnice že 3 dni, oziroma pospravi prazne pivovske steklenice v zaboj v shrambi. Ja žalostno – o takih stvareh je večinoma mogoče brati tule na forumu.
Zavedajte se, da nihče ni idealen, idealnih služb z idealnim delovnim časom za oba partnerja v današnji časih ni in vsega se ne da imeti.
Jaz svojega moža spoštujem, ker vidim, pod kakšnim stresom je vsak dan in kako dobro in profesionalno ga zna prenesti-sploh v gospodarsko kriznih zadnjih mesecih; poleg tega, da oba delava tudi vsak svoje službene stvari, pa tudi skupaj tudi zvečer in ponoči, ko otroci že krepko drnjohajo.
In to, da je npr. jutri službeno v Skandinaviji, naslednji teden v tem snegu z avtomobilom nekje v Nemčiji z avtomobilom, kjer so zastoji na cestah po kar nekaj ur stalnica, čez deset dni pa je npr. v čisto drugem časovnem pasu v Aziji, niti ne omenjam.
Ja in nam je lepo, ko smo skupaj, ker znamo to ceniti.
V teh časih je sreča, če ima dovolj dela !
Poleg tega cel zahod tako dela in samo pri nas smo razvajeni še iz socializma. Tudi moj ne pride domov pred sedmo zvečer. Zato pa imamo malo nadpovprečne dohodke in si zato v prostem času malo več privoščimo. Njega delo izredno veseli in to ni samo služba ampak je njegovo življenje. In to je smisel, da živiš tudi v službi ne pa da to jemlješ kot neko trpljenje. Zato je zelo pomembno, da si izbereš študij, ki te res veseli itd…
Tudi jaz ne bi zdržala s tipičnim Slovencem 🙂
A ker on služi denar, ima zato proste roke v vsem drugem, partenrka pa mora biti srečna, da je full time kuhačica, peračica, čistačica, varuška, prevoznik,… poleg seveda svoje službe. Takšna žena je res terna – zanj. Brezplačna služkinja, varuška in rodilja. Ampak ne misli, da so to sanje vsake ženske, ki potem vse srečne gledajo njegovo božanstvo velikega businessmana na piedestalu in niti pomislijo na to, ali je res nujno potrebno vsak dan priti domov ob 23. uri.
Oprosti, ampak to je pa bullshit. Se pravi, da naj ženka lepo doma čaka z otroci, pošlihtanim stanovanjem/hišo in vsem ostalimi obveznostmi, ker on ne pije?
Veš, partnerstvo je zaveza obeh in kljub temu, da imava uspešno firmo, od moža pričakujem, da bo sodeloval pri družinskih zadevah kot so vzgoja otrok, pospravljanje,… Meni se ne zdi prav nič enakopravno, da jaz oddelam svoj 8 urni delovnik, potem porihtam hišo, otroke, psa in čakam na njega, ki si očitno dela ne zna zorganizirati v tej smeri, da bi imel čas za družino.
Pri nas so stvari dogovorjene tako, da se z delom zaključi najkasneje ob 17h, smo skupaj, če pa je potrebno še kaj opraviti, to narediva potem, ko otroci zaspijo.
A ker on služi denar, ima zato proste roke v vsem drugem, partenrka pa mora biti srečna, da je full time kuhačica, peračica, čistačica, varuška, prevoznik,… poleg seveda svoje službe. Takšna žena je res terna – zanj. Brezplačna služkinja, varuška in rodilja. Ampak ne misli, da so to sanje vsake ženske, ki potem vse srečne gledajo njegovo božanstvo velikega businessmana na piedestalu in niti pomislijo na to, ali je res nujno potrebno vsak dan priti domov ob 23. uri.[/quote]
ne takšna,
glej, saj si se že s svojim nickom opredelila.
Če nisi žena takega moža, torej nimaš lastnih izkušenj in je tvoj komentar zgolj povzet iz rekla-kazala-sodelavka-soseda-znanka-teorije, nikakor ne torej iz lastne prakse. Tvoje sporočilo je zgrešilo bistvo med pogovorom oseb, ki take izkušnje imajo.
Če pa si, potem pa res ne spoštuješ osebe, ki je tvoj partner, ker imaš očitno zelo veliko težavo s svojo samopodobo in partnerskim odnosom.
Oprosti, ampak to je pa bullshit. Se pravi, da naj ženka lepo doma čaka z otroci, pošlihtanim stanovanjem/hišo in vsem ostalimi obveznostmi, ker on ne pije?
Veš, partnerstvo je zaveza obeh in kljub temu, da imava uspešno firmo, od moža pričakujem, da bo sodeloval pri družinskih zadevah kot so vzgoja otrok, pospravljanje,… Meni se ne zdi prav nič enakopravno, da jaz oddelam svoj 8 urni delovnik, potem porihtam hišo, otroke, psa in čakam na njega, ki si očitno dela ne zna zorganizirati v tej smeri, da bi imel čas za družino.
Pri nas so stvari dogovorjene tako, da se z delom zaključi najkasneje ob 17h, smo skupaj, če pa je potrebno še kaj opraviti, to narediva potem, ko otroci zaspijo.[/quote]
maskica,
Ali si ti tista pri vas doma, ki drži “vse vajeti v rokah” in “nosi hlače”, po moško?