ženi ni do sexa

Oprosti nisem prebrala vsega,…izhajam le iz ene izmed možnosti…da je nekaj v ozadju.
Lepo in prav ter pohvale vredno tvoje spoštovanje, potrpežljivost in razumevanje nje, vendar bi bila lahko tudi ona malo bolj razumevajoča do tebe…čeprav so to globlja čustva…
Vendar se mi zdi da nekaj pri njej ne štima…nekaj je v ozadju.
Tukaj ni izgovor njeno delo in resnost, ampak poleg vsega se ima za morda nekaj več…nedoegljiva.
A ti je zvesta, si prepričan v to?
Brez zamere, upam, da nisem koga prizadela ali ciljala ekstra mimo…
Srečno! 🙂

Glej, lepo ji povej vse, da imaš pač potrebe. Če jih ona nima, jih pač nima, ne moreš tu nič. Lepo se zmenita, da se boš s kakšno drugo mucico poigral. Saj če iskreno poveš, to ni varanje, na varanju je edina slaba stvar laganje in prikrivanje in če to izločiš, ni nič narobe. Pa uporabiš kondom, pa sploh ni nobenih skrbi. Ne rabita se držat te monogamije kot pijanca plota, nismo več v 17. stoletju. Če vama pa več kot očitno ne špila, zakaj z glavo skoz zid še naprej?

Če groziš z ločitvijo, sta itak pred prepadom. Swinganje ti lahko reši zakon, siljenje in upoštevanje družbenih norm ti ga ne bo. Verjemi, še ona bo čutila olajšanje, da se bo nehala gnjavaža, mogoče jo bo celo malo spet zamikalo te dol dat, ko bo videla, da se druge zanimajo zate, tako pač človek deluje. Čeprav nočeš tega slišat, sta vidva v taki fazi, kjer nič drugega ne bo delovalo.

Ampak vse lepo iskreno, nič laganja.

Ti si neko tele mamino!
Libido je kot pamet dana od “boga”. Je ali pa ni.
Ti si sekaj qurac ali pa to reši na drugi način in sprašuj tu takšnih norosti, kot da lahko damo mi libido tvoji ženi. Ajde. Briši!

Pusti ti to, kaj je tebi logično. Več kot očitno se tvoja logika v tem primeru ne sklada z realnostjo, zato pa maš probleme in sprašuješ za nasvete. Ali ni tako?

Za dober lajf ženskam ni potreben sex, tako kot moškim. Je treba več delat na tem, da se nam da. Predvsem se je potrebno ukvarjat z našimi možgani, ambientom, odnosom. Seveda pa je enostavneje plačaš, dobiš. Še bolje, da imaš žensko, ki ti da tudi takrat, ko se njej ne da. Good luck with that one.

Ok. Dejstva so torej:

1. ona je preveč obremenjena v službi, ker očitno službo razume kot osnovo, da imate za preživetje in se počuti nekoristno, če ne da vse od sebe v službi.
2. ti njej groziš z ločitvijo, da dobiš seks.

Ta način komunikacije, ki ga imata, je bolan. Vse je neka prisila med vama. Tvoja žena očitno v službi dobi psihično zadovoljstvo, ne pri tebi. Kaj jo tam tako zadovoljuje? Ima morda ona drugega moškega? Si prepričan, da res ne? VPRAŠAJ JO ENKRAT ZA VSELEJ ZAKAJ NOČE SPOLNIH ODNOSOV VEČ S TABO.
Varanje ni rešitev. Potrebno je, da razčistita med sabo dokončno in jasno ZAKAJ SEKSA VEČ NI. Varanje je samo izhod v sili, beg, ki nikamor ne pelje. Je kot gašenje požara z dodajanjem olja. Na svojo vest, ki potem trpi. Ker je varanje LAŽ. Sebi, njej, njemu, življenju. Tega si nihče ne želi v resnici. ŽELIMO SI SAMO LJUBEZEN IN SPREJETOST.

Danes se vsedi, ali pa enkrat te dni. Poglej jo v oči. Povej naj ugasne telefon. Bodita sama in SI POVEJTA kam je odšla vajina ljubezen, vajina spolnost. Vse se da pozdraviti. Urediti. Z ISKRENIMI POGOVORI, BREZ KRITIK. Srečno.

Če bi bila na tvojem mestu bi si definitivno našla spolno potešitev drugje. Med vama je očitno nekaj narobe v vajinem odnosu zato si tvoja žena sexa s tabo sploh ne želi. Ko se eden od partnerjev izogiba spolnosti je lahko razlogov več, vsekakor pa nekaj ne štima. Morda ji nisi več privlačen, morda kljub temu da si ti prepričan da te ne vara, ona počne ravno to. Praviš da ima svoj lokal. Kaj ti veš kdo tja zahaja? Če pa je razlog da je preveč obremenjena ravno s službo in zaradi tega zanemarja partnerja in se to kar ne neha potem je znak za rdeči alarm. Postavi jo pred dejstvo ali se bo kaj spremenilo ali pa poiščeš drugo. Če se s slednjim strinja, ločitev pa ne omenja, potem se ji gladko j…zate. Nimata še niti 40 let pa sta že zaključila s spolnostjo. To res ni zdrav odnos.

Osebno nisem nikoli imela težav z libidom in sem vedno rada seksala, vsak dan. A le, dokler mi je do fanta/moškega “bilo srce”, ko je poželenje pošlo, je bilo že zdavnaj konec. Pa ni bil kriv on, njegov odnos ali njegova zanemarjenost, mene je minilo. Popravek s strani ženske ni mogoč, poželenje se nikoli ne vrne. Sem odšla. In ravno tako sem zapustila moža, ki ni imel želje po seksu (z mano). nekaj časa sem vztrajala, čakal, se trudila, ampak ne, brez seksa pa pač do smrti ne mislim biti, varati še manj. Ta zdaj je očitno pravi, po 20 letih me še ni minilo, njega tudi ne.
Gre za odločitev in nič drugega. Ali sprejmeš z zavedanjem, da seksal z njo en boš nikoli več ali pač odideš. Opcija je seveda še varanje, ki pa po mojem mnenju to itak ni, saj ona seksati noče in ne bo. Koga bi torej “varal”?

Kot moškega te mora to sesuvat. Midva nikoli nisva imela problemov s tem, tudi sedaj ko imam partnerko nimava takih problemov. Je pa res, da se sam zelo potrudim in dvomim da je bila katera nezadovoljna

Vedno znova me preseneca, kako brutalno se je potrosnistvo zazrlo v zivljenja posameznikov. Smyle or die. (Po uporabi zavrzi)

Sem sredi 40-tih. 2 otroka, kup problemov, tudi finančnih. Previharila nekako vse skupaj, cenim ga, spoštujem ga, vem, da mi bo v stiski stal 100% ob strani, enako jaz njemu, premagala sva bolezni, operacije, resne zaplete pri njem, pri meni, pri otrocih … ampak ko pridemo do seksa, mene mine. Ne vem, kdo mu je vbil nekoč davno v glavo, da ženske padamo na prostaštvo, na umazano govorjenje, na vabila “žena, jst bi te pa tko pofxxal, da bi ti moj qxc skoz oči ven pogledal” ipd – pa ne mi o tem, kako naj mu povem – povedala sem mu miljonkrat, da je meni to odvratno, da me namesto da bi me zrajcalo, polije z ledeno vodo – da mi je neokusno, da ne rečem kaj drugega, če me pred najstniškim sinom grabi za joške ali mi rine v mednožje…. Vse povedano, razloženo, utemeljeno 100x, ma ne 100 x, verjetno nekaj tisočkrat v 20 letih zakona – vse bob ob steno. Za mene to pomeni, da me kot partnerko ignorira, Da mu je važno samo, da on dobi svoje, kar “mu pripada”. Dolgo sem upala, prosila, dopovedovala, dajala pobude za drugače, mu sama pokazala in povedala, kako bi meni pasalo – 1x morda je še bilo drugače, potem po starem. Po njegovem. Že dolgo se sprašujem, kaj naj. Vse drugo je OK, pač ni idealen zakon, je pa dober zakon, o vsem se lahko zmeniva, dogovoriva, pogovoriva, se prilagodiva, enkrat eden, drugič drugi, mi bo ustregel, če bo le mogoče – pa ok, bi tudi še sprejela – pa naj bo 1x po tvoje, “prostaško”, ampak naslednjič se pa ti potrudi zame, spoštljivo, z dostojanstvom, ne da se počutim ponižan kos mesa – ne. Ne gre. Se ne da. Ker take besede, tak način kao vsako babo zrajcajo in je problem samo v meni. Že dolgo, 4, 5 let se seksu z njim izognem, kadar se mu le lahko, ker se mi samo ob misli oz. spominu na potek tega t. i. seksa dviguje želodec. Orgazem z njim?? 1 x na 3 mes, pa še to z mislimi čisto drugje….

Pred pol leta se je zgodila epizoda s človekom, s katerim vem, da ne bova nikoli skupaj, poznava se pa celo življenje. Zaradi hude prometne nesreče in operacije je že dolgo impotenten, jaz to vem že dolgo. Veže naju globoko zaupanje, nisva pa nikoli bila par. Takrat, tisti večer pa … po druženju, pogovoru me je nenadoma objel in po dolgih letih je bil to dotik in objem, ki mi ni bil zoprn. Pristala sva v postelji, kljub njegovi impotenci sva tisiti večer oba dosegla orgazem – in to kakšen orgazem! Od takrat sva skupaj – ko sva lahko. Včasih deliva nežnosti, včasih ne in sva samo skupaj. Dokazal mi je, kar sem vedno potihem upala, da se da drugače, da je lahko med dvema veliko več kot goli hopa-cupa in divje nabijanje, predvsem pa to, da moškega ne dela “velik qrc”, ampak vse kaj drugega. To, da je lahko moški tudi impotenten, pa je še vedno DEDEC, ki žensko v nulo zadovolji, ker zadovolji ne samo njeno telo, ampak predvsem njeno dušo – in srce. Nekaj časa sem imela grozljivo slabo vest do moža, skušala sem še parkrat pogovorit, pa sem naletlea na gluha, popolnoma gluha ušesa. Zdaj ne poskušam več. Potrpim, ko se ne morem ognit, sicer pa na tem področju živim mimo njega. Tako, kot on mimo mene. Ima moje telo, mene nima.

Zdaj pa razmisli, kako in kaj.

Ko ga potrebuješ, je dober, ko kaj želi od tebe, je pa preverznež, itd. Poleg tega ga še varaš.
SRAM TE BODI! Bodi poštena do vseh in se loči

za meni tudi ni. Mi je vse jasno, samo to ne, kako to, da si mu dvakrat nastavila, da ti naredi otroka, potem si ti je pa zagravžal. A prej pa ni bil prostak?

Zanimivi komentarji, ugibanja. Vse ostalo zelo lepo klapa. Izkazujeva si ljubezen, se objameva, dava lupčka, v postelji in objeta zaspiva itd. V vsakem momentu lahko vem kje je, se oglasi na telefon, imava aplikacijo, da se lahko spremljava. Če bi imela drugega, potem bi s ohladila do mene, vidi se če nekdo igra ali pa je iskren, nič ne skriva. Težava je sex, ki ji enostavno ne paše. Libido je na nuli. Nisem človek, ki bi varal, če bi jo, ne bi bilo nikoli več tako. Sem omenil, da bi šel na erotično masažo pa že to smatra za varanje. Ne morem kar oditi od osebe, ki me ima rada, otroci ponavadi potegnejo kratko. Pogovor ni težava. Sva se že večkrat pogovorila, si marsikaj obljubila in je bilo samo nek kratek čas normalno. Celo na listek sva napisala pravila (sama je pisala): vsaj 1x na teden sex, enkrat na teden greva skupaj na rekreacijo, en dan sva cel dan skupaj, vsak dan skupna kavica …, pa se tega ne drži. Po mojem mnenju potrebuje zdravniško pomoč, ki pa jo zavrača, ker ne prizna da je to motnja. Včasih imam občutek, kot da je sramežljiva, ker jo moti božanje po intimnih delih, kar je čudno. Da jo pripravim, do sexa se moram nenormalno potrudit, (nisem prostaški) sprašujem se zakaj. Počasi izgubljam voljo, kot da fahtarim sex, ki bi moral biti samoumeven. Poskusil sem že praktično vse, pa sem neuspešen. Še kar upam. Možnosti imam več, samo nobena ni idealna.

Je bil, ves čas, ampak človek pač upa – jaz sem upala, da bo pa počasi le šlo na bolje, da bo vsaj tisti “minimum” le zmogel, razumel. Pa nisem samo čakala na čudež izpod neba, govorila, razlagala, dajala pobudo – nisem se mu umikala. Pa do rojstva 2. otroka se je tudi on še vsaj malo potrudil, od takrat dalje pa samo še po njegovo. Kljub temu ga nisem nikdar in nikoli mela namena prevarat, samo umikala sem se mu oz. pač “potrpela” tiste 2-3 x na mesec. Brez občutkov, brez česarkoli – on si je vzel, kar mu pripada in to je to.

Ne, ne bom se ločila, ker ga cenim. Kljub vsemu, spoštujem to, da je on meni stal ob strani. Čeprav je res, da sem jaz šla z njim skozi zelo hude stvari, še preden sva imela otroke, skozi zelo hudo poškodbo, bolezen in ostala z njim. Pred poroko – lahko bi odšla, me ni nič vezalo nanj, pa nisem. 3 leta zdravljenj, rehabilitacij, finančne stiske, ko sem sama nosila finančno breme – nikoli nisem niti pomislila, da bi ga zapustila. Ker ima ob slabih tudi dobre lastnosti, celo odlične. Počasi se je sestavil, poročila sva se. Čez leta, po porodih sem zbolela sama, izgubila službo in takrat je on meni stal neomajno ob strani. Danes sva najhujše prebrodila, on je popolnoma okreval, jaz tudi, očitno pa on misli, da se mu ni treba več truditi. Ker prej se je, ja, ne vedno, ampak vsaj včasih. Zdaj se že par let ne spomnim, da bi prišel do mene nežno, pozorno, da bi mi dal vedet, da sem tudi jaz pomembna, ne samo on.

Ja, vsak lahko reče, da sem praxica. Mogoče sem res. Vem, da tega, kar zdaj živim, nikoli nisem hotela, še manj iskala ali načrtovala, niti pod razno! Vem pa tudi, da sem na novo zaživela in da si ne predstavljam, kako sem živela prej.

To je tudi meni padlo na pamet, pa nisem upala napisat… v takem primeru – je pa to zelo grdo, samo za izkoristit nekoga, potem pa adijos…hud udarec.
Mimogrede…

Pa hujsih stvari ne upam naprej niti napisat…kot mozne variante…”bojim se” da bo samo huje…
Nekje udari ve, ce se to ne resi, uredi…

V vsakem primeru srecno, je pa ta problem zelo zelo bolec…predvsem kaj je ozadje tega…sprememba, kdaj nastala, pa zakaj…vzrok je!

cenim ga, spoštuješ, nikoli ga ne bi zapustila. A je potem res tako težko parkrat na mesec zobe stisnit? Razmišljaj takrat, koliko je naredil zate, kako ga spoštuješ in ceniš pa bo lažje.

Sem mnenja, da je z ženskami, ki ne marajo seksa (in to niti s človekom, s katerim so trajno skupaj) nekaj hudo narobe. Čimprej po strokovno pomoč.

avtor

tukaj vprašaj, popolnoma anonimno in verjamem, da imajo najboljše odgovore pri motnji spolne želje, motnji libida ( morda bi bilo dobro, da ženi predlagaš posvet z ginekologinjo, z zdravnikom, srečno http://med.over.net/forum5/viewforum.php?f=6

Če je na kontracepcijskih tabletah, oz. hormonski kontracepciji, je lahko to vir težave. Ni malo žensk, ki jim hormonska kontracepcija zmanjša/ubije libido. Lahko recimo samo zamenja vrsto tablet, ampak na vašem mesu bi jaz predlagala, da jih za nekaj časa (vsaj 6 mesecev do enega leta) popolnoma opusti in raje uporabljajta kondome. Nekaj mesecev, tudi pol leta lahko traja, da se stanje v telesu normalizira in da se libido spet dvigne na normalno raven.

Če jemlje kakšna druga zdravila, je lahko zmanjšan libido tudi stranski učinek teh.

Upam, da je kaj od tega in da je poblem čisto fiziološke narave. To bosta še najlažje rešila.
Veliko sreče!

Kot sem ze nekje gor napisala : blagor se tvoji zeni. Pri nas jaz fehtarim in to ze ohoho let pa tudi brez ucinka

Tvoja žena je deloholik, obsedena z delom in z njenim lokalom. Ti pa siliš vanjo in to jo odbija. Ubrati bi moral drugačno taktiko. Žena rabi dopust, sprostitev, sprejetost. Še sama se ne zaveda, kako potrebuje toplino in pozornost.
A nihče ne pozna moških deloholikov, ki samo delajo in delajo, so stalno v delavnicah in po terenu, njihove žene pa si poiščejo ljubčke? To je to.
Vso srečo vama želim. Iskren pogovor, ne zavrzita družine in ne išči okoli, kar imaš doma. Doživiš lahko hudo razočaranje in propad družine. Je vredno?

Seks ni NIKOLI AMA NIKOLI SAMOUMEVEN. Ravno zaradi takega mišljenja verjetno NE ŽELI SEKSAT S TABO (in tudi malokatera bi želela, ko bi te pogruntala, pa si lahko topmodel). Kako sploh lahko napišeš na list, da bo 1x na teden seks? Pa tebi je res sočlovek kos mesa ali kaj? Pa nima veze, kako drugače fukcionirata, seksa ne morš določit vnaprej po urniku, to se lahko samo največji psiho spomni. Iz seksa si nardil obveznost, potem se pa čudiš, da ji ni zabaven?

Pri njej pa vidim problem, da te ne pusti imet kaj z drugimi. Njej je tudi verjetno pomembno bolj mnenje okolice, verjetno jo je strah, da bi se razvedelo – to ji je bolj pomembno od tega, da ti potešiš svoje potrebe. Kar seveda ni okej.

Vajin odnos je čisto v riti. Ne da se ga rešit, pregloboko sta zabredla. Mogoče na zunaj ne deluje tako, ampak globljega spoštovanja pa ni. Ne s tvoje strani do njenega telesa, pa ne z njene strani do tvojih potreb, ki bi jih lahko potešil drugje, če njej do tega ni. Ti rabiš luknjo, ki bo redno na voljo, ona pa rabi evnuha, ki ne bo seksal z njo in z nobeno drugo. Pa nič od tega dvojega na svetu ne obstaja, vsaj za dolgo ne. Tega ne bo razrešila nobena zdravniška pomoč.

Pa srečno, kakorkoli boste že razrešili ta drek.

Je bil, ves čas, ampak človek pač upa – jaz sem upala, da bo pa počasi le šlo na bolje, da bo vsaj tisti “minimum” le zmogel, razumel. Pa nisem samo čakala na čudež izpod neba, govorila, razlagala, dajala pobudo – nisem se mu umikala. Pa do rojstva 2. otroka se je tudi on še vsaj malo potrudil, od takrat dalje pa samo še po njegovo. Kljub temu ga nisem nikdar in nikoli mela namena prevarat, samo umikala sem se mu oz. pač “potrpela” tiste 2-3 x na mesec. Brez občutkov, brez česarkoli – on si je vzel, kar mu pripada in to je to.

Ne, ne bom se ločila, ker ga cenim. Kljub vsemu, spoštujem to, da je on meni stal ob strani. Čeprav je res, da sem jaz šla z njim skozi zelo hude stvari, še preden sva imela otroke, skozi zelo hudo poškodbo, bolezen in ostala z njim. Pred poroko – lahko bi odšla, me ni nič vezalo nanj, pa nisem. 3 leta zdravljenj, rehabilitacij, finančne stiske, ko sem sama nosila finančno breme – nikoli nisem niti pomislila, da bi ga zapustila. Ker ima ob slabih tudi dobre lastnosti, celo odlične. Počasi se je sestavil, poročila sva se. Čez leta, po porodih sem zbolela sama, izgubila službo in takrat je on meni stal neomajno ob strani. Danes sva najhujše prebrodila, on je popolnoma okreval, jaz tudi, očitno pa on misli, da se mu ni treba več truditi. Ker prej se je, ja, ne vedno, ampak vsaj včasih. Zdaj se že par let ne spomnim, da bi prišel do mene nežno, pozorno, da bi mi dal vedet, da sem tudi jaz pomembna, ne samo on.

Ja, vsak lahko reče, da sem praxica. Mogoče sem res. Vem, da tega, kar zdaj živim, nikoli nisem hotela, še manj iskala ali načrtovala, niti pod razno! Vem pa tudi, da sem na novo zaživela in da si ne predstavljam, kako sem živela prej.[/quote]

Oče mojega partnerja je tak prostak, pa ne samo doma, za štirimi stenami, ampak tudi na kakšnih družinskih slavjih, da nam je vsem nerodno.
Isto rine v “taščo”, a se bo danes kaj seksalo, se naslanja na njo in drgne (pred vsemi), se prime za mednožje in pripomni kaj čim bolj mastnega … Moj partner je bil obseden z masturbiranjem in porniči, že od majhnega, začel je že, ko sploh še ni imel semenske tekočine – si ga je drgnil do orgazma, pozneje, kot najstnik, tudi po 20-krat na dan … Porniči itak, iskal posebne posnetke, položaje, ma ni da ni. Grozno. Ampak je bil hkrati vsaj sposoben imeti tudi odnose s puncami, ženskami, sicer šele po 20. letu, pa vendar. Mlajši brat, zdaj je star 30, v življenju še ni ženske prijel niti za roko, kaj šele kaj drugega, pa je luštkan, postaven, brihten, ima faks, dobro službo. Ampak živi doma, iz službe gre direkt domov, doma bere, comp, spat in zjutraj v službo. V srednji šoli in na faksu so ga punce obletavale, on pa nič, zdaj jih pač niti nima kje srečat. Da je meni rekel kaj več kot živjo, je rabil leta, bog ne daj, da sem se usedla zraven njega na kavč (na primerno razdaljo), je kar šel v svojo sobo. Mogoče je homoseksualec, ampak tudi za fante se ne zanima. Nima niti prijateljev. Moj partner je prepričan, da zaradi fotra, ker je bratu še stokrat težje prenašati njegove neslanosti.
Nočem reči, da to vse otroke lahko tako globoko zaznamuje, ampak ta dva je zelo.