Veeem, da je to znak, da sem jih dobro vzgojila. Veeem, da otroci morajo od doma.. Vse to vem in vem in vem. Do zdaj sem se drugim čudila (tudi zgražala sem se…), ko so jamrale, kako boli, ko otroci odidejo.
Zdaj se je to zgodilo meni. zdi se mi, da me bo raztrgalo!!! :(((((((((( Joooj, kako boli.
Imate kakšno spodbudno besedo zame? nekaj, kar bo vsaj pikico pomagalo…
p.s.: ne želim, da bi prišli nazaj. Želim, da se mi ne zmeša od notranje bolečine.

Preživela sem že dvakrat in še enkrat bom.A kako je? Meni je super fajn.Dala sem jim vse, kar sem lahko, zdaj sta dva na svojem.Zdaj imam čas zase, za njiju pa vem, da tako mora biti in da je vse ok.Prej je bilo luštno, zdaj je pa tudi…

Težko te razumem saj nisem imela prav nobenih stisk in notranjih bolečin, ko se je hči odselila. Prav nobenih, res ne. Ko rodiš otroka moraš vedeti, da ni tvoja last in, da bo nekoč odšel. Živeti moraš zase. Vedi, da je čas, ko otroci odidejo, tvoj čas. Da lahko počneš stvari, ki jih nisi mogla, ko so bili otroci pri hiši. Uživaj v svobodi. Otroci bodo vedno ostali tvoji otroci, vedno se bodo vračali. Zdaj si na vrsti ti.

Razumsko vse tako dojemam… in veno so mi na živce šle take ženske, ki so zdihovale, ker so otroci odšli. meni se je to zdelo super! Tudi jaz sem nekoč odšla..
A zdaj? Trga me ne tisoč kosov! Ne prepoznam se… Celo na samomor sem pomislila… tako grozno se počutim.
Seveda se ne mislim predati in verjamem, da bo bolečina nekoč popustila. A sprašujem – kako zdržat do takrat?

Preživela sem že dvakrat in še enkrat bom.A kako je? Meni je super fajn.Dala sem jim vse, kar sem lahko, zdaj sta dva na svojem.Zdaj imam čas zase, za njiju pa vem, da tako mora biti in da je vse ok.Prej je bilo luštno, zdaj je pa tudi…
[/quote]

A ni NIČ bolelo??

Razumsko vse tako dojemam… in veno so mi na živce šle take ženske, ki so zdihovale, ker so otroci odšli. meni se je to zdelo super! Tudi jaz sem nekoč odšla..
A zdaj? Trga me ne tisoč kosov! Ne prepoznam se… Celo na samomor sem pomislila… tako grozno se počutim.
Seveda se ne mislim predati in verjamem, da bo bolečina nekoč popustila. A sprašujem – kako zdržat do takrat?
[/quote]
Nekako si skušaj zapolniti čas s čim kar ti je v veselje. Ne vem, vrt, sprehodi, izleti, ročna dela… kar koli te bo razveseljevalo.

Če je samostojen in z mirom v srcu hodi po svoji poti zavedajoč se samega sebe (s čimer naj bi starš opremil otroka med odraščanjem).. tu ni razloga za žalost ampak veselje in srečo..

Mene je tudi trgalo, sam sem videla kako se ima super in je zadovoljen, vesel, je pa še vedno moj otrok, me obiskuje, pokliče,,,,

Meni je bilo na smrt hudo, ampak preživiš.Hvala bogu za mobitele, smo se večkrat slišali.

A so odšli daleč v tujino? V tem primeru bi bilo tudi meni hudo, ampak glede na razmere pri nas, se zna zgodit prav to. Že itak sem na ta način oddaljena od kar nekaj prijateljev.
Jim pa ne bi pokazala, da mi je hudo – razen če bi oni pokazali, da je njim hudo.

Samomor????? Neki tle ne štima.. 🤔🤔

Kako pa sta kaj z možem?

Tvoja stiska je pretirana, če mene vprašaš. Razmisli o strokovni pomoči, ker očitno še nisi našla smisla življenja (tale smisel je sicer pretiran izraz, pač rdeče niti zadovoljstva in veselja v lajfu).

Dva sta odšla, ena je še doma.

Mi je fajn, ko prideta na obisk, mi je pa fajn tudi ko gresta nazaj na svoje.:)
Kaj si delala narobe? Življenje si popolnoma prilagodila skrbi za otroke. Pozabila si nase. Nastala je praznina, tam kjer je bila skrb za otroke. In ker je nisi z ničimer zapolnila, te trga. Ponavadi se zakonca odtujita, otroci gredo, mati pa nori, ker ne ve, kaj s sabo.
Spomni se, kaj si rada počela kot mlada. Kaj te je zapolnjevalo? Spet se tega loti, če si opustila. To je čas sproščanja in časa zase. Predvidevam, da si še v službi. Kaj boš pa, ko greš v pokoj? Se zapila ali naredila samomor? Nujno si najdi nek hobi, nekaj, v čemer uživaš, in gradi na tem.

Uff moje punce so sle od doma že pri 15. Najprej dijaški dom, potem študent, selitev v stanovanje. Tako, da sploh ne vidim neke razlike sedaj. Čez vikend pridejo, se imamo lepo. Mi je bilo pa najbolj hudo, ko so šle prvič v dijaški dom.

Ko spremeni svoj stalni naslov, je neka prelomnica, čeprav prej misliš, da ne bo. Je drugače kot dolge počitnice, praksa in izmenjava v tujini in če večino časa preživi pri partnerju. Še vedno ima doma svojo sobo in je le odsoten. Potem pa gre zares in te stisne. Neko življenjsko obdobje zate in zanj se konča. Tudi če imaš veliko dela, kakšen hobi, partnerja, se pojavi neka praznina. Se pa veseliš, da je zadovoljen, sposoben prevzeti novo odgovornost, da gre vse nekako po planu.

Punce, hvala za vaš odziv. Veliko mi pomeni.
Mene je tole (moja stiska) tako presenetilo, da same sebe ne prepoznam! vse to, kar ste mi napisale, sem (v teoriji) že dobro predelala sama pri sebi, zdaj ko je prišla praksa, sem pa popolnoma pogrnila. Jezna sem nase, ker me res dobesedno trga. Nisem jezna na otroke… še zdaleč ne! Vem, da ne morejo biti ves čas doma. Da to ne bi bilo normalno. VSEE vem. A ta bolečina, ki je nastala znotraj mene, je nora!
Sploh nisem vedela, da je kaj takega možno, da kaj takega obstaja….

Vem (upam) da bo minilo. A malo tolažbe in predvsem UPANJA bi rada dobila še od zunaj.., ker v meni je, očitno, nekaj kar me ubija.
Ja, za otroke sem se razdajala… nimam pa občutka, da pretirano.
V svoji glavi sem si velikokrat slikala vesele slike, kako imajo otroci svoja stanovanja, svoje življenje…, zdaj me je pa podrlo. Kako je to sploh možno??

Imam prijateljice, ki mi na to dogovarjajo: Saj veš, otroci morajo imeti svoje življenje. To je vendar normalno… tako je prav
Jaaa, to jaz vse vem in z vsem se strinjam. Tukaj sem se oglasila, da bi mi katera povedala še drugo plat…, tisto, ki jo po navadi skrivamo pred vsemi. Mogoče me to potolaži, me opolnomoči, mi pokaže ogledalo…?

p.s.: Otroci nič ne vedo o teh mojih težavah.

Ko je šel na svoje, sem to sprejela s ponosom. Ko pa je oznanil, da gre v tujino, daleč daleč, me je pa sesulo.

In kako si se potem izvlekla.. oz. nazaj sestavila?

Nismo še tam, smo pa blizu.
Pravzaprav že zdaj delam na tem, da nimam samo službe in skrbi za dom.
Vem, da bom čez čas več časa posvetila hobiju.
Pa z možem imava tudi načrte.
Si mislim, da me bo vseeno zvilo. A že danes si govorim, da sem hvaležna za vsak skupni dan.
Hvaležna, da sem sploh mama.
Je pa res, da običajno družinsko življenje traja samo res kratek čas. Sploh, če nimaš veliki otrok in velikih starostnih razlik.
Biti mama, ko te nekdo tudi res potrebuje doma traja samo recimo 15 let.
Kaj je to proti 80?
Poskušam gledati na ta način.
Bom videla, če mi bo pomagalo.

Jaz sem se zavestno pripravljala na ta dan in zdelo se mi je, da bo to za mene “šala mala”. A zdaj? Groza, res…
Mi je pa zelo zanimiva tvoja misel o 15-ih letih : 80 let.
Hvala za tvoj pogled. <3

mame večinoma tajijo, da jokajo za svojimi otroci. Ker je to družbeno nesprejemljivo. Potem pa tiste, ki jim je zelo hudo, zapadejo v še večjo stisko, ker mislijo, da niso normalne.
Avtorica, jaz ti povem, da si čisto normalna. Bolečina pa bo minila, boš videla. Le oklepati se je ne smeš, pa kar enkrat izpuhti.

Imam 3 fante. 25,22 in 19
Kuhat sem jih naucila, pospravljat za seboj sem jih ucila, ce so se naucili ne vem pa me tudi ne briga vec.
Tamalemu se perem in peglam , pa tudi ne nameravam vec dolgo.( za popotnico bo dobil moj sedajsnji pralni stroj in likalnik)
Pogresam….hmmm..
Se skoncentriram na stvari ki jih ne pogresam
Npr. Zmrdovanje kaj bi kdo jedel in kaj ne pa narocila za kosilo potem pa 3 urne zamude na juzno . Razmetane sobe- cunje po tleh- krozniki in skodeluce, pa kozarci po sobah , umazana kopalnica predvsem tus kabina za skozlat.. pa mokre brisace direkt v kosu za perilo , praznenje hladilnika in kuharski podvigi sredi noci, robantenje sredi noci ob vikendih pred hiso in po hisi , dretje po celi bajti …pa se kaj bi se naslo
Sedajle ko pride poletje bom imela vsaj bazen zase, pa celo kaksno mrzlo pivo v hladilniku ..
Ko potegnem crto…
Lahko recem , da nimam neke krize ker jih ni

🙂

Ne vem, zakaj je ta post namenjen samo ženskam. Meni to ne predstavlja nikakršnega problema. Pač konec nekega obdobja. Zdaj je čas, da uživava sama s partnerico.

Ne vem, zakaj je ta post namenjen samo ženskam. Meni to ne predstavlja nikakršnega problema. Pač konec nekega obdobja. Zdaj je čas, da uživava sama s partnerico.
[/quote]

Mitja, ker je na MON spolna diskriminacija, ki jo podpirajo admin-i. Bolje, da odideš z MON. Vse reklame razen za hrano in za telefon (sicer namenjen babjemu čveku, a uporaben tudi za moške) so izključno za ženske. Odidi.