Imam občutek da sploh ne razumeš – oz nočeš razumeti;
Ti samo še povem kdaj sem bil najbolj srečen oz. imel povprečno največ srečnih časov – ko sem bil zaradi težke bolezni tik pred smrtjo oz. na poti tja. Težki trenutki – pa tudi srečni. Ko ti zmanjukuje časa ugotoviš, da si srečo krojimo sami.
[/quote]
In zakaj se že prej nisi odločil za srečo, pa niti zbolel ne bi?
Zato tudi ta sreča, ki jo omenjaš, ni tvoja odločitev, ampak le odziv.

Hja, Rok, tu pa ti moram še kako oporekat. MOja sreča je hudo odvisna od mojega zdravja. Ko mi zdravje nagaja, nisem prav nič srečna. Pa tudi ljudje, ki so že bili večkrat tik pred smrtjo, niso delovali nič srečno in nadvse s strahom se bojijo ponovitve.
Res je, da si zdravje pogosto sami delno uničimo. Ampak dejstvo je, da večina nas je srečnih, ko nam zdravje ok služi, bolj gre zdravje dol, bolj smo nesrečni.
Ko smo zdravi, rabimo cel kup stvari, ko smo bolni, si želimo le zdravja.

In zakaj se že prej nisi odločil za srečo, pa niti zbolel ne bi?
Zato tudi ta sreča, ki jo omenjaš, ni tvoja odločitev, ampak le odziv.
[/quote]

Pa kdo pravi, da se nisem že prej odločil za srečo? Samo v tistem trenutku je bilo najbolj očitno, pa tudi takrat sem se bolje naučil kako.
Napisano je kot je – da bi bilo laže razumeti.
In tale logika, da zaradi odločitve za srečo ne bi zbolel… od kod ti pa to?

Če je po tvoje… in je sreča odziv: Odziv na kaj?
Jaz mislim, da je odziv na odločitev.

Tako misli tvoj ego, ker hoče imeti nadzor nad sabo in manipulirati.
Seveda je pa realnost drugačna in tudi ti nisi bil in še nisi poln sreče, pa čeprav zdaj trdiš, da je to le preprosto stvar odločitve.
[/quote]

A ti zdaj poskušaš njega prepričati, da on v bistvu ni srečen, ampak, da si vse skupaj samo domišlja?
He he, res smešno.
Mar ne bi to svojo energijo raje uperil v to, da bi še ti postal srečen.
Ker namreč prvo pravilo, da postaneš srečen človek je: privošči drugemu srečo.
😉
Pa a ne bi raje

Ehhh, ne da se mi; beri Boldrika, ki je že veliko pojasnil.

Samo namig – poskusi enkrat obratno skrajnost, razmisli o razlogih in egu, itd.
[/quote]

Ne, ne. Ni res, da se ti ne da.
Samo srečni ljudje razmišljajo: naj ima drugi svoj prav, jaz bom pa še naprej srečen …

Mogoče je to celo drugo pravilo, ki se ga moraš držati, če hočeš postati srečen 😉

Stara sem 60 + in sem tudi že stara mama. Torej, mladost je že zdavnaj mimo. Jem kar mi paše in mi niti na kraj pameti ne pade, da ne bi pojedla kaj sladkega, pa naj si bo to čokolada ali pa kruh, namazan z maslom in marmelado. Pri hrani pa ne pretiravam in se ne nažiram.
Sprehajam in hodim ne več, odkar sem pri hoji nesrečno padla in se poškodovala.
Vsak dan pa telovadim in delam fizično, sedaj, ko je vroče, sem vsak dan na vrtu, čistim plevel in urejam gredice.
Na kraj pameti mi ne pade, da bi imela vrt zaraščen s plevelom, jaz pa na sprehodu.
Za svoja leta sem čisto normalna, nisem predebela, sem gibčna.
Ko gledam za nazaj, se mi zdi, da je 40 let še mladost…Takrat sem bila kot deklica.

Ne vem točno čemu oporekaš;
V tistem postu sem pisal ne o tem, da je človek srečen zaradi bolezni – pač pa kljub bolezni. Da se lahko tudi v obupni situaciji odločiš drugače in (do)živiš srečo. Čeprav je situacija usrana.
In ja, strah pred ponovitvijo, smrtjo, ali pa samo izgubo zdravja ni prijeten. A nauk je, da so to vse samo okoliščine – in okoliščine delno vplivajo na razpoloženje, ter če jim dopustiš tudi na občutke sreče.

Po drugi strani pa slabe okoliščine potencirajo zavedanje in daljšajo občutek časa, ki je na razpolago – in za čas ki ga imaš (in vedno imaš le sedanji trenutek) se na koncu še vedno lahko odločiš kako ga boš preživel – in kako srečen boš.

Lahko pa to odločitev zanemariš oz spregledaš in jamraš nad slabimi okoliščinami.
Mogoče bi za takšne koristilo prebrati kaj od Frankla.

Pa kdo pravi, da se nisem že prej odločil za srečo? Samo v tistem trenutku je bilo najbolj očitno, pa tudi takrat sem se bolje naučil kako.
Napisano je kot je – da bi bilo laže razumeti.
In tale logika, da zaradi odločitve za srečo ne bi zbolel… od kod ti pa to?

Če je po tvoje… in je sreča odziv: Odziv na kaj?
Jaz mislim, da je odziv na odločitev.
[/quote]
Srečen človek ne zboli za rakom. Vse te “odločitve” za srečo so le manipulacije našega ega.
Človek hoče imeti nadzor nad sabo. A ta nadzor je seveda precej omejen. Kot neka roža, ki hoče nadzirati vreme, da je ne bi potolkla toča. 🙂
Srečen človek zato sploh ne razmišlja o svojih odločitvah okrog sreče, ker te potrebe preprosto nima.

Še nihče se ni odločil zboleti zato, da se bo potem lahko nekaj naučil iz tega. Ampak se je odločil le, da se bo tolažil s tem, da se bo lahko vsaj nekaj naučil iz tega.

Ne vem točno čemu oporekaš;
V tistem postu sem pisal ne o tem, da je človek srečen zaradi bolezni – pač pa kljub bolezni. Da se lahko tudi v obupni situaciji odločiš drugače in (do)živiš srečo. Čeprav je situacija usrana.
In ja, strah pred ponovitvijo, smrtjo, ali pa samo izgubo zdravja ni prijeten. A nauk je, da so to vse samo okoliščine – in okoliščine delno vplivajo na razpoloženje, ter če jim dopustiš tudi na občutke sreče.

Po drugi strani pa slabe okoliščine potencirajo zavedanje in daljšajo občutek časa, ki je na razpolago – in za čas ki ga imaš (in vedno imaš le sedanji trenutek) se na koncu še vedno lahko odločiš kako ga boš preživel – in kako srečen boš.

Lahko pa to odločitev zanemariš oz spregledaš in jamraš nad slabimi okoliščinami.
Mogoče bi za takšne koristilo prebrati kaj od Frankla.
[/quote]
Mogoče je tista sreča le kot odziv na olajšanje. Ko si pred koncem, ti preprosto postane vseeno. In šele takrat odpadejo vse zavore in blokade ter lahko začutiš srečo.

Srečen človek ne zboli za rakom. Vse te “odločitve” za srečo so le manipulacije našega ega.
Človek hoče imeti nadzor nad sabo. A ta nadzor je seveda precej omejen. Kot neka roža, ki hoče nadzirati vreme, da je ne bi potolkla toča. 🙂
Srečen človek zato sploh ne razmišlja o svojih odločitvah okrog sreče, ker te potrebe preprosto nima.

Še nihče se ni odločil zboleti zato, da se bo potem lahko nekaj naučil iz tega. Ampak se je odločil le, da se bo tolažil s tem, da se bo lahko vsaj nekaj naučil iz tega.
[/quote]

Zadnji odstavek drži v smislu učenja, ne pa nujno tudi v smislu tolažbe.
Prvi pa ne nujno. To je le en del zgodbe, kup razlogov je izven našega vpliva.
O razmišljanju o odločitvah okrog sreče… res je. Razmišlja šele takrat, ko poskuša drugim napisati pojasnila.

P.S. Zdaj grem pa biti srečen v športu (in malo v delu). Naprej pišem šele jutri.

Tudi v teh primerih velja načelo nedoločenosti.
Sem res takšen ali sem takšen, ker me ti tako doživljaš ?
[/quote]

Včasih postavljaš nesmiselna vprašanja.
Tam ga npr. sprašuješ, zakaj se ni prej odločil za srečo, pa niti zbolel ne bi.. Če bi ljudje v življenju vedeli vse, se nam ne bilo potrebno za nič odločati. V življenju se ljudje učimo celo življenje. In če je tebe neka stvar, dogodek pripeljal do hitrejše odločitve, ne pomeni, da je odločitev drugega, ki je kasnejša od tvoje, napačna. Ali pa, to, da srečni nikdar ne zbolijo, od kod ti to? Teoretično lahko postaviš miljon vprašanj in lahko potem teoretične približke dobiš.
In ja seveda, odločiš se, ali boš jamral ali pa vzel življenje v svoje roke, kaj vem, našel boljšo službi z boljšo plačo, poskrbel za boljše zdravje, če ima nekdo jebo v odnosu, bo teoretično odprl vrata in jih za sabo zaprl (naštej primere po svojih željah), ampak to še vedno ne pomeni, da bo človek srečen.
Ko si že omenjal raka, vsak človek ima v organizmu rakave celice, le da se pri nekaterih razvijejo, drugih ne. In so ti prvi pravzaprav lahko čisto srečni, dokler se jim to ne razvije.
Vsak po svoje doživlja srečo. In pravzaprav, tisti, ki je srečen, se za to ne rabi pisebej odločati. Zadovoljen človek je lahko tudi srečen. Vendar, tudi če ni z vsem zadovoljen, ker popolnost ne obstaja, še ne pomeni, da ne more biti srečen. In tudi, če nekdo pojamra o nečem, še ne pomeni, da je zato po defoltu človek nesrečen.
In tale, zakaj se nisi prej odločil za srečo, pa ne bi zbolel, je tako kot bi rekel, zakaj se hruške nisi odločil posaditi nekaj metrov stran, da ti na glavo ne bi kasneje padla. Ni ravno primer, ampak včasih ljudem pač pade hruška na glavo, da se zbudijo. In nič hudega, če se ne zbudijo takrat kot ti ali na isti način kot ti.
Ljudem je treba tudi dopustiti, da sami spoznajo svoja občutja, ne da jim jih kdo vsiljuje, kdaj in kako je prav, da se to zgodi. Tvoje t.i. srečno življenje ne pomeni, da bi bilo to tudi za koga drugega in obratno.
Se mi pa zdi, da ta fenomen Sreča ljudje čisto preveč potencirate. Kot se to potencira glede popolnosti. Kam je izginilo vprašanje Ali si zadovoljen/a? Ker je zanimivo, da ljudje znajo povedati, da so, čeprav nimajo vsega, kar bi želeli imeti in da jih klju temu življenje osrečuje. Ko dobijo vprašanje Ali si srečen/a, se pa mnogokrat zgodi, da začnejo naštevati vse, kar nimajo in zadovoljstvo avtomatsko ‘zbrišejo’.

Ampak vidiš, tebe tovrstno komuniciranje zadovoljuje oz. osrečuje, nekaterim je pa to utrujujoče. In če bodo slednji vztrajali pri tem, bo to morda napačna odločitev. Ker ne bido ne zadovoljni, še manj srečni, temveč morda zgolj scuzani. Ampak, tudi to je budnica in naslednjič tega ne bodo več počeli.

Srečen človek ne zboli za rakom. Vse te “odločitve” za srečo so le manipulacije našega ega.
Človek hoče imeti nadzor nad sabo. A ta nadzor je seveda precej omejen. Kot neka roža, ki hoče nadzirati vreme, da je ne bi potolkla toča. 🙂
Srečen človek zato sploh ne razmišlja o svojih odločitvah okrog sreče, ker te potrebe preprosto nima.

Še nihče se ni odločil zboleti zato, da se bo potem lahko nekaj naučil iz tega. Ampak se je odločil le, da se bo tolažil s tem, da se bo lahko vsaj nekaj naučil iz tega.
[/quote]

Problem je v besedi SREČA.

SREČA, ko zadaneš na LOTERIJI oz. Doživiš stara leta, ne zboliš po svoji krivdi.. ni enako tvojemu notranjemu občutku sreče.
Da se lahko počutimo srečne (to ni neko stalno stanje vzvišene zamaknjenosti), pa se je potrebno zavdati, da je bilo potrebno narediti čisto vse “napake”, da smo do tega prišli.

Napake postane napaka, šele, če jo v neskončnost ponavljamo, ker je to potem odločitev.

Drugače pa so zmote, napake.. vse del življenja in učenja.

Nihče ni rekel, da bo življenje lahko.
Ni.

Si pa lahko vmes pogosto srečen, če si to dopustiš.

Celo moj vrstnik, z mišično distrofijo, ki mu ni bilo usojeno živeti toliko kot meni, je bil srečen. Ker ni sreča v količini časa, količini česarkoli.. temveč tistega, kar tebi samemu daje občutek sreče.

Problem pa je, da je velik del ljudi CHEROFOBOV – se bojijo sreče:
[img]http://media.tumblr.com/1f6847269ac5d2b017bf1d54cd7cb092/tumblr_inline_nc6ommHFsv1qeezvz.png[/img]

Zanimiva tema, od prvotnega vprašanja o trebuščku smo prešli na vse ostalo, ampak naslov je precej široko zastavljen, so why the hell not:
kdor se odloči, da je vse grozno zaj… – bo vse grozno zaj…
kdor je doživel in preživel že marsikaj, in se odloči da se ne bo utapljal v tragediji, ampak bo živel najboljše življenje, kar je možno – bo naredil in dobil točno to.
Najslabše jo odnesejo “vnaprejšnji pesimisti”. Zamudijo vse, ne doživijo nič, ampak povsem po svoji krivdi.
Biti srečen, je odločitev vsakega posameznika, prav tako “biti nesrečen”. Prvi ne moremo nikakor funkcionirati z drugimi, to je moje malo zrno modrosti, ki ga frcnem v to temo :).

Kaka pa si kot stara? Vprašaj mlade brhke punce tam do 25, če si stara baba ali nisi?….jaoooooo, baba pa realno sebe videt, to so trije pojmi, ne dva.

Jp, jaz sem tud star in se tega zavedam in ne prismodujem, da nisem. Imam letom primerne druge kvalitete in se ne ponašam s tistim, kar je minilo, ne? Čeprav je za moške malo drugače, star dedc pa zanimanje mlajših žensk zanj, še gre skozi, obratno pa le v izjemno redkih primerih, ne?
[/quote]
Ne srat nam zrelim pametnim babam o šugardedijih, tudi ti si za eno mlado pri 25 star, pa obračaj kakorkoli kako je za videt. Kot bi imel privat negovalko.
Priznam, da zdaj zgledam bolje kot deset let nazaj. Zgolj zato, ker so otroci zrasli in imam več časa zase, res sem pa konkretno zmanjšala obroke, ko se je odvečno začelo nabirat na kritičnih mestih, boki, stegna, trebuh. Ni pa neke panike, kila, par kil gor, dokler ni enkrat plus deset ali še več, potem je imeti voljo kot iskanje negovalke starejšega dedca brez konkretnega v tošlnu.
Sicer pa važno je srce, ne stas, vsaj dokler ni kakih tezav z zdravjem. Tako za zenske kot za moške. Ne zamišljam si, da bi živela z enim, ki bi se mi obremenjeval s prvim sivim lasom, plešo, ali malce trebuha. Je dosti drugih stvari, ki so pomembnejše.

Prvi pogoj za to, da se počuti oseba srečno je po mojem skromnem mnenju popolno sprejemanje samega sebe v vsej svoji nepopolnosti. To odločitev je potrebno sprejeti prvo. :-))
Tedaj tudi ne potrebuješ nikogar, da ti pove, da tvoja “pomankljivost” tudi čist OK zgleda na tebi.
V tem primeru lahko mogoče celo pomisliš, da je on(a) bolj srečna s teboj, kot si sam(a) s seboj.

To je podobno, kot v tistem vicu, ko mladoporočenca vprašajo kako je sedaj?
“Ona je srečna… jaz sem pa poročen”. :-)))

Vaš link

… ni. Ne obstajajo. Ne glede na spol.
Če pa se nam zdi, da smo jih srečali, so to zagotovo fatamorgane 🙂

kupim z muziko vred…;)

Bolje da tip ne vidi tega threada.

Včasih postavljaš nesmiselna vprašanja.
Tam ga npr. sprašuješ, zakaj se ni prej odločil za srečo, pa niti zbolel ne bi.. Če bi ljudje v življenju vedeli vse, se nam ne bilo potrebno za nič odločati. V življenju se ljudje učimo celo življenje. In če je tebe neka stvar, dogodek pripeljal do hitrejše odločitve, ne pomeni, da je odločitev drugega, ki je kasnejša od tvoje, napačna. Ali pa, to, da srečni nikdar ne zbolijo, od kod ti to? Teoretično lahko postaviš miljon vprašanj in lahko potem teoretične približke dobiš.
In ja seveda, odločiš se, ali boš jamral ali pa vzel življenje v svoje roke, kaj vem, našel boljšo službi z boljšo plačo, poskrbel za boljše zdravje, če ima nekdo jebo v odnosu, bo teoretično odprl vrata in jih za sabo zaprl (naštej primere po svojih željah), ampak to še vedno ne pomeni, da bo človek srečen.
Ko si že omenjal raka, vsak človek ima v organizmu rakave celice, le da se pri nekaterih razvijejo, drugih ne. In so ti prvi pravzaprav lahko čisto srečni, dokler se jim to ne razvije.
Vsak po svoje doživlja srečo. In pravzaprav, tisti, ki je srečen, se za to ne rabi pisebej odločati. Zadovoljen človek je lahko tudi srečen. Vendar, tudi če ni z vsem zadovoljen, ker popolnost ne obstaja, še ne pomeni, da ne more biti srečen. In tudi, če nekdo pojamra o nečem, še ne pomeni, da je zato po defoltu človek nesrečen.
In tale, zakaj se nisi prej odločil za srečo, pa ne bi zbolel, je tako kot bi rekel, zakaj se hruške nisi odločil posaditi nekaj metrov stran, da ti na glavo ne bi kasneje padla. Ni ravno primer, ampak včasih ljudem pač pade hruška na glavo, da se zbudijo. In nič hudega, če se ne zbudijo takrat kot ti ali na isti način kot ti.
Ljudem je treba tudi dopustiti, da sami spoznajo svoja občutja, ne da jim jih kdo vsiljuje, kdaj in kako je prav, da se to zgodi. Tvoje t.i. srečno življenje ne pomeni, da bi bilo to tudi za koga drugega in obratno.
Se mi pa zdi, da ta fenomen Sreča ljudje čisto preveč potencirate. Kot se to potencira glede popolnosti. Kam je izginilo vprašanje Ali si zadovoljen/a? Ker je zanimivo, da ljudje znajo povedati, da so, čeprav nimajo vsega, kar bi želeli imeti in da jih klju temu življenje osrečuje. Ko dobijo vprašanje Ali si srečen/a, se pa mnogokrat zgodi, da začnejo naštevati vse, kar nimajo in zadovoljstvo avtomatsko ‘zbrišejo’.

Ampak vidiš, tebe tovrstno komuniciranje zadovoljuje oz. osrečuje, nekaterim je pa to utrujujoče. In če bodo slednji vztrajali pri tem, bo to morda napačna odločitev. Ker ne bido ne zadovoljni, še manj srečni, temveč morda zgolj scuzani. Ampak, tudi to je budnica in naslednjič tega ne bodo več počeli.
[/quote]

Čudovit prispevek – in dobro povedano.

V luči tega bi samo dopolnil prejšnja pisanja, ko sem bil nejasen v zvezi s pojmom “sreča” in pisal o zavedanju – zame sta pojma sreče in zadovoljstva praktično sinonima. Interpretirajte si moja prejšnja pisanja na ta način.

Včasih postavljaš nesmiselna vprašanja.
Tam ga npr. sprašuješ, zakaj se ni prej odločil za srečo, pa niti zbolel ne bi.. Če bi ljudje v življenju vedeli vse, se nam ne bilo potrebno za nič odločati. V življenju se ljudje učimo celo življenje. In če je tebe neka stvar, dogodek pripeljal do hitrejše odločitve, ne pomeni, da je odločitev drugega, ki je kasnejša od tvoje, napačna. Ali pa, to, da srečni nikdar ne zbolijo, od kod ti to? Teoretično lahko postaviš miljon vprašanj in lahko potem teoretične približke dobiš.
In ja seveda, odločiš se, ali boš jamral ali pa vzel življenje v svoje roke, kaj vem, našel boljšo službi z boljšo plačo, poskrbel za boljše zdravje, če ima nekdo jebo v odnosu, bo teoretično odprl vrata in jih za sabo zaprl (naštej primere po svojih željah), ampak to še vedno ne pomeni, da bo človek srečen.
Ko si že omenjal raka, vsak človek ima v organizmu rakave celice, le da se pri nekaterih razvijejo, drugih ne. In so ti prvi pravzaprav lahko čisto srečni, dokler se jim to ne razvije.
Vsak po svoje doživlja srečo. In pravzaprav, tisti, ki je srečen, se za to ne rabi pisebej odločati. Zadovoljen človek je lahko tudi srečen. Vendar, tudi če ni z vsem zadovoljen, ker popolnost ne obstaja, še ne pomeni, da ne more biti srečen. In tudi, če nekdo pojamra o nečem, še ne pomeni, da je zato po defoltu človek nesrečen.
In tale, zakaj se nisi prej odločil za srečo, pa ne bi zbolel, je tako kot bi rekel, zakaj se hruške nisi odločil posaditi nekaj metrov stran, da ti na glavo ne bi kasneje padla. Ni ravno primer, ampak včasih ljudem pač pade hruška na glavo, da se zbudijo. In nič hudega, če se ne zbudijo takrat kot ti ali na isti način kot ti.
Ljudem je treba tudi dopustiti, da sami spoznajo svoja občutja, ne da jim jih kdo vsiljuje, kdaj in kako je prav, da se to zgodi. Tvoje t.i. srečno življenje ne pomeni, da bi bilo to tudi za koga drugega in obratno.
Se mi pa zdi, da ta fenomen Sreča ljudje čisto preveč potencirate. Kot se to potencira glede popolnosti. Kam je izginilo vprašanje Ali si zadovoljen/a? Ker je zanimivo, da ljudje znajo povedati, da so, čeprav nimajo vsega, kar bi želeli imeti in da jih klju temu življenje osrečuje. Ko dobijo vprašanje Ali si srečen/a, se pa mnogokrat zgodi, da začnejo naštevati vse, kar nimajo in zadovoljstvo avtomatsko ‘zbrišejo’.

Ampak vidiš, tebe tovrstno komuniciranje zadovoljuje oz. osrečuje, nekaterim je pa to utrujujoče. In če bodo slednji vztrajali pri tem, bo to morda napačna odločitev. Ker ne bido ne zadovoljni, še manj srečni, temveč morda zgolj scuzani. Ampak, tudi to je budnica in naslednjič tega ne bodo več počeli.
[/quote]

Oui.

[img]https://pics.me.me/i-hope-everybody-could-get-rich-and-famous-and-will-27852668.png[/img]

Glede čudaškega razmišljanja, da so bolni “sami krivi”, je pa to že Renata Salecl v knjigi: IZBIRA
Kapitalizem ne samo, da je uspel prepričati, da so ljudje sami krivi, ker niso bogati.. temveč, da so sami krivi, če zbolijo.
Kot, da je vse le “izbira”.

Tako kot new-ageovski guruji prepričujejo, da je tudi “sreča” zgolj izbira: konstantni bebasti optimizem.. in veliko dišečih svečk.

Ne vem zakaj briše, če mu napišeš lepo tako kot je, da je bedasto ponavljat čredno floskulo o sreči. Te čredne pokroviteljske floskule so tako bebave in otročje, da ni z verjet, da so odrasli ljudje danes na tem nivoju in se s tem celo ponašajo kot pametni.

V življenju je vse sorte in sreča ni nikoli neka konstnta, ne more bit. Najbolj ubogi so zagotovo tisti, ki se obremenjuje sami s sabo in iskanjem sebe, kot pravijo in ne vem česa v sebi, ter s tem, da imjo “sami sebe radi”. Življenje moraš preprosto živet, vščasih se vse pokriva in takrat si srečen, ko se ne, pač nisi in to se lahko zamenja tudi prkrat dnevno, ne le na dolgi rok. Preprosto kot pasulj, je pa malo zavednega vpiva na to. Nič ne poamga, čes sam sebi govoriš da si srečen. Tudi če dejansko si, če ti recimo kot skrajen primer, strela udari v bjto, več ne boš, ko si opomoreš, boš spet, itn. Tako da tisto o odločitvah in če-jih, čebulah in bulah brez če-ja, raje pustite ob strani, boste imeli več od življenja. 😁

Včasih postavljaš nesmiselna vprašanja.
Tam ga npr. sprašuješ, zakaj se ni prej odločil za srečo, pa niti zbolel ne bi.. Če bi ljudje v življenju vedeli vse, se nam ne bilo potrebno za nič odločati. V življenju se ljudje učimo celo življenje. In če je tebe neka stvar, dogodek pripeljal do hitrejše odločitve, ne pomeni, da je odločitev drugega, ki je kasnejša od tvoje, napačna. Ali pa, to, da srečni nikdar ne zbolijo, od kod ti to? Teoretično lahko postaviš miljon vprašanj in lahko potem teoretične približke dobiš.
In ja seveda, odločiš se, ali boš jamral ali pa vzel življenje v svoje roke, kaj vem, našel boljšo službi z boljšo plačo, poskrbel za boljše zdravje, če ima nekdo jebo v odnosu, bo teoretično odprl vrata in jih za sabo zaprl (naštej primere po svojih željah), ampak to še vedno ne pomeni, da bo človek srečen.
Ko si že omenjal raka, vsak človek ima v organizmu rakave celice, le da se pri nekaterih razvijejo, drugih ne. In so ti prvi pravzaprav lahko čisto srečni, dokler se jim to ne razvije.
Vsak po svoje doživlja srečo. In pravzaprav, tisti, ki je srečen, se za to ne rabi pisebej odločati. Zadovoljen človek je lahko tudi srečen. Vendar, tudi če ni z vsem zadovoljen, ker popolnost ne obstaja, še ne pomeni, da ne more biti srečen. In tudi, če nekdo pojamra o nečem, še ne pomeni, da je zato po defoltu človek nesrečen.
In tale, zakaj se nisi prej odločil za srečo, pa ne bi zbolel, je tako kot bi rekel, zakaj se hruške nisi odločil posaditi nekaj metrov stran, da ti na glavo ne bi kasneje padla. Ni ravno primer, ampak včasih ljudem pač pade hruška na glavo, da se zbudijo. In nič hudega, če se ne zbudijo takrat kot ti ali na isti način kot ti.
Ljudem je treba tudi dopustiti, da sami spoznajo svoja občutja, ne da jim jih kdo vsiljuje, kdaj in kako je prav, da se to zgodi. Tvoje t.i. srečno življenje ne pomeni, da bi bilo to tudi za koga drugega in obratno.
Se mi pa zdi, da ta fenomen Sreča ljudje čisto preveč potencirate. Kot se to potencira glede popolnosti. Kam je izginilo vprašanje Ali si zadovoljen/a? Ker je zanimivo, da ljudje znajo povedati, da so, čeprav nimajo vsega, kar bi želeli imeti in da jih klju temu življenje osrečuje. Ko dobijo vprašanje Ali si srečen/a, se pa mnogokrat zgodi, da začnejo naštevati vse, kar nimajo in zadovoljstvo avtomatsko ‘zbrišejo’.

Ampak vidiš, tebe tovrstno komuniciranje zadovoljuje oz. osrečuje, nekaterim je pa to utrujujoče. In če bodo slednji vztrajali pri tem, bo to morda napačna odločitev. Ker ne bido ne zadovoljni, še manj srečni, temveč morda zgolj scuzani. Ampak, tudi to je budnica in naslednjič tega ne bodo več počeli.
[/quote]

Edino kar je nesmiselno, je tvoj komentar.
Že sam sem napisal, da ljudje nismo vsevedni in smo zmotljivi, zato ne moremo vedeti kakšne posledice bodo imele naše odločitve.
Ti pa kar nekaj oporekaš, pa še samo ne veš čemu sploh oporekaš. Važno je, da bluziš. Mogoče pa te ravno to osrečuje. 🙂

Edino kar je nesmiselno, je tvoj komentar.
Že sam sem napisal, da ljudje nismo vsevedni in smo zmotljivi, zato ne moremo vedeti kakšne posledice bodo imele naše odločitve.
Ti pa kar nekaj oporekaš, pa še samo ne veš čemu sploh oporekaš. Važno je, da bluziš. Mogoče pa te ravno to osrečuje. 🙂
[/quote]

👌😄😄😄

Zakaj sprašuješ, kako te ljudje doživljajo, če ne želiš slišati? Zakaj potem sprašuješ ljudi nekaj za nazaj glede odločitev, če si si pravzaprav na jasnem, da to lahko počneš le takrat, ko si čez fazo in imaš že rezultat?
Sicer pa, na nekatere stvari imamo vpliv, na druge ne. Tako kot obstaja, da na nekatere stvari dobiš odgivore v življenju, na nekatere pač ne.

Vendar pa, odločila sem se, da ne želim biti scuzana.
Lep sočkast dan, kljub kislemu vremenu. 😊