Na Rtv pravijo, da vsaka druga ženska v Sloveniji po 15. letu doživi nasilje:

.rtvslo.si/rhiv/175089076?s=mmc

Jaz ga nisem in praktično ne poznam ženske v Sloveniji, ki bi ga doživljala, zato me zanima, kakšne so vaše izkušnje. Ste že kdaj doživele nasilje in za kakšno nasilje je šlo?

Finančno, psihično, verbalno nasilje.

Ob razhodu kjer je bilo poleg ostalega prisotno tudi varanje je gospa na istituciji povprasala o prisotnosti nasilja. Takoj omenila da s tem ne misli varanja. Nisem nadaljevala ni omelo smisla. Ne gospa ni bilo prisotnega nasila.

Nasilje ni samo fizično. je tud psihično, vebalno..

Če se nekdo dere na vas, je to nasilje.

Jaz osebno sem doživela psihično in fizično nasilje

Pri teh statistikah je zmeraj vprašanje definicij, kaj štejemo pod nasilje, podobno je tudi pri spolnih zlorabah mladoletnih deklic, kjer prav tako slišiš številke, ki se ti zdijo neverjetne.

Razlog je ta, da te statistike v javnost pogosto komunicirajo organizacije, ki živijo od tega problema, razni “nevladniki” ipd., naredijo ali pa naročijo študijo, ki valjda pritrjuje njihovi tezi, potem pa pritisnejo na državo, da jim financira projekte “fajtanja” proti temu problemu.

Kar seveda ne pomeni, da nasilja ni ali da ni problem, seveda je, ampak hkrati je pa to za nekatere poslovna priložnost.

Kalifornija porabi na brezdomca $90.o00 letno, stotine različnih programov, človek bi mislil, pa zakaj raje ne date človeku $8.000 na mesec v roko in ne bo brezdomec, v luksuznem hotelu bo lahko spal, res je, ampak od teh brezdomcev živi vojska nevladnikov in birokratov, ki jim je v interesu, da je brezdomcev čim več, ne pa čim manj.

Na monu se dnevno vrši.😬😅

Ja, finančno nasilje…naj bi nabavo živeža imel čez mož, pa vedno manj kupuje, sloh za otroke, zame nič. Hodim v trgovino tudi sama, ker niti čistil več ne prinese.

Položnice so razdeljene, kar se tiče oblek in obutve otrok, je gluh. Šolo in izlete, plačujem sama.

Psihično nasilje, ignoranca, zavračanje skuhanih obrokov, tišina…. no, tuksj sem pa potegnila črto! Mi je smešno in zaba no. Pa ga jebem nazaj, klepetam, se delam, da ne opazim tišine ali enozložnic. Čvekam z mulcema, se smejim, si popevam…tip se preda po par dnevih. Ker vidi, da je ostal s svojo bedo, sam ko pes!!!

Ne kuham mule,nisem zamerljiva, optimist!, tudi zame pride srečni čas! jap

Nisem. Ne trdim, da ni nasilja, ampak nekam preveč so jih našteli. Tukaj kjer živim, bi moralo biti vsaj osem žrtev. Samo enkrat se je soseda drla na moža.

Imaš prav. Dobrodelnost in raznorazne NVO so dober biznis.

Nasilja je povsod dovolj. V šoli, na delovnih mestih, na cesti…med otroci, med partnerji, med sodelavci, na internetu, tv. Vrši nasilje moški nad žensko in ga vrši ženska nad moškim ali oba istočasno. Človek vrši nasilje nad živaljo ali celo sam nad sabo; z rezanjem, alkoholom, cigareti, drogami, vrvjo…  Nasilje ne pozna razlik.

Marsikaj bi lahko preprečili, če Slovenija ne bi bila 100 let za leseno žlico. recimo primer onega zdravnika, ki je bil osumljen, da je nadlegoval 16-letnico. Pač sprejmeš ukrep, če zdravnik obravnava mladoletno osebo, naj bo zraven med. sestra. Konec. Ali pa kr, če zdravnik obravnava žensko, naj bo zraven med. sestra. Konec. Pa nobena butara ne bo več težila, da je bila tam nekaj nadlegovana, ker bo med.sestra priča. Marsikje na zahodu je že tako. Pa ne zato, ker bi bili zdravniki perverzneži. Ampak ker se korporacijam ne d aukvarjati z miljonskimi tožbami zaradi spolnega nadlegovanja. Pri nas smo pač tudi tu malo za časom.

Vse smo doživele vse oblike nasilja le da se o tem ne govori; ženske molčijo ali pa se ne zavedamo da obstaja poleg fizičnega tudi psihično, finančno itd. nasilje

Nasilje je, ampak tebi ne govorijo o tem.

Sem. Ravno zdaj imam v teku eno zadevo, primer institucionalnega nasilja, nezakonitega in nestrokovnega ravnanja, zlorabe položaja uradne osebe. Bomo videli, kaj bo pretehtalo: moč argumentov ali argument moči. Zadeva je bila „dvodelna“ (v obeh primerih je šlo za žensko); na enem koncu je – z določenim, neformalnim pritiskom – že prišlo do (kadrovskih, organizacijskih) sprememb.

In vsak (moški ali ženska), ki zase trdi drugače, (si) laže. Nasilja se ne da zares odpraviti, nasilje je del vsakdanjika, družbenega življenja – za ženske, moške, otroke, starejše, živali… Tega nihče noče reči na glas, vsi se pretvarjajo, kot da gre za problem, ki je dokončno rešljiv – s pravimi pristopi, programi itd. Npr. letošnje geslo je: Vsakih deset minut je ubita ena ženska. #Brez izgovora. Združimo se in končajmo nasilje nad ženskami.

Celo več: družina, državne institucije, organizacije bazirajo na njem, zato ni za pričakovati, da bodo (učinkovite) rešitve prišle iz teh virov; država si je razne NVO podredila prav preko financiranja, da so te (v veliki meri) postale zgolj podaljšek (in ne kritika, pritisk na delo) institucij. Ravno to, da nasilje ni povsem odpravljivo, ga dela za dober biznis, hkrati pa birokratizacija – z razvejanostjo institucij in množenjem postopkov, uradniških fikusov – zavira zmanjšanje nasilja, odpravo anomalij. Povzeto po Churchillu: če neke zadeve nočeš rešiti, ustanovi komisijo.

Velik del feminističnega gibanja je padel pod ta vpliv in sploh ne zna več zastaviti stvari drugače, kot da žensko potiska (in ohranja) v vlogi žrtve. Za pravo opolnomočenje (beseda, ki jo pogosto uporabljajo) pa je bistveno ravno to, da se znebiš identitete žrtve, se naučiš postaviti se zase; tudi tisti slogan zgoraj implicira, da so ženske nemočne žrtve, ki jim moramo (drugi) pomagati. Prav tako jim manjka neke osnovne poštenosti, integritete, ker je vse podvrženo „višjemu“ cilju – a ta ni nič kaj zveličaven: ustvarjanje in ohranjanje polarizacije (v tem primeru pač med moškim in žensko) – npr. malo se govori o nasilju žensk nad moškimi in predvsem otroki. Sploh slednjega je bilo skozi zgodovino veliko, vsak je pač tlačil tistega, ki ga je (tudi fizično) lahko. Ampak se ne sklada s podobo idealne matere. Če parafraziram: o materah nič slabega…

Čeprav se zdi kontraintuitivno, bi bilo morda bolj konstruktivno, če neizbežnost nasilja sprejmemo kot družbeno dejstvo in od tu dalje razvijamo strategije soočanja, zoperstavljanja, dejanskega opolnomočenja ljudi.

Bom navedla en primer v ločenem postu, da ni predolgo.

Da. Enkrat fizično nasilje s strani moškega (ni bilo doma oz. ni bil sorodnik), zelo pogosto psihično nasilje s strani avtoritarnih žensk. Drugo mi veliko bolj škoduje kot mi je prvo.

Pred kakšnima 2 letoma je bil na HRT dokumentarec o žrtvah spolnega nasilja znotraj Cerkve, o svoji izkušnji so govorile tako ženske kot moški. Problem pedofilije je, da običajno, praviloma ni eksplicitno fizično nasilna, to bi otrok hitro prepoznal, ampak temelji na zavajanju, manipulaciji (naivnosti otrok) in zlorabi zaupanja, kar je v bistvu za večino najbolj problematičen vidik (da tudi kasneje v življenju težko drugim zaupajo). Dejstvo je, da sama izkušnja, in ni povsod prišlo do dejanske penetracije (vaginalno ali analno), za mnoge ni bila izključno negativna. Sklep, ki se ga je dalo izluščiti iz vseh teh mnogih pričevanj, je, da so si kasneje v življenju lahko ustvarili neko normalno spolno, partnersko življenje samo tisti, ki so sprejeli ambivalentnost te izkušnje. Tisti, ki so zanikali, potlačili aspekt ugodja, užitka, so prevzeli identiteto žrtve; tisti, ki so potlačili aspekt nasilja – torej, da se to ni zgodilo po njihovi volji, jim je bilo vsiljeno, ker niso vedeli, v kaj se spuščajo – pa so prevzeli identiteto bullyja. „Žrtev“ ni nujno vedno ženska in „Bully“ ni nujno vedno moški, a ne preseneča, da se ta dva lika tudi kasneje v življenju tako pogosto srečujeta, v različnih kontekstih. Eni nikoli ne izstopijo iz tega vrtiljaka…

Tematika nasilja se na koncu skoraj vedno zvede na dvojno stigmatizacijo žrtve, (samo)zanikanje/relativiziranje ali institucionalno „papirnato“ (načelno) obsojanje nasilja. Nič od tega ljudem, ki so se znašli v taki situaciji, ne pomaga – vse te strategije ga/jo trdno ohranjajo v vlogi žrtve. Vse so pokroviteljske (in nasilne – simbolno nasilje) prakse, katerih glavni cilj je, da se bistva problema ne bi nikoli zares dotaknili (četudi ga na načelni ravni priznavamo). Dejstvo je, da se kot družba o nasilju ne znamo niti pogovarjati na konstruktiven način. Ker to pač ni politično korektno (diskurz današnjih levih*), se ne spodobi (diskurz desnih).

* To, da so prav levičarji dandanes postali največji zagovorniki politične korektnosti, kulture brisanja, je največja izdaja. Ta „zgodovinski obrat“ se jim tudi že pošteno maščuje, so povsem izgubili stik s svojo „bazo“, zato tudi ni več pravih levih politik (kriza identitete), raje se ukvarjajo z nebulozami…

Zapis od Kenguru in še nekateri drugi so mi dali misliti, da pojem nasilja gledamo zelo ozko.

Sama vsaj mislim, da ga nisem doživela. Od staršev sem dobila kakšno po riti, so me pa včasih kakšne besede prizadele. Z možem se včasih skregava, tudi kakšna koza ali butara se sliši, a sva pri tem kar enakopravna in teh besed ne jemljem kot verbalno nasilje.

verjamem, da ga ti nisi, vsekakor pa poznaš mnogo žensk, ki so ali še vedno doživljajo nasilje. Saj si najbrž imela v šoli pol sošolk, poznaš sosede, trgovke, sodelavke……. in med njimi je bila marsikatera žrtev sistematičnega nasilja. Marsikatera še danes doživlja nasilje pa ženske tega ne razlagajo okoli. Tudi sama se lahko pofočkam med njih in nihče tega ne ve.

Doma od očeta in mame, starega očeta. Oče je rad klofutal, mama je zmerjala, stari oče bi me udaril, če bi me lahko ujel, tako je samo zmerjal.

V šoli posmehovanje učiteljic, ko nisem znala snovi. Otipavanje sošolcev v osnovni šoli, kjer kljub opozorilom učiteljice niso reagirale.

Žvižganje in komentarji odraslih moškh na cesti, v klubih, barih, na potovanjih.

V službi nasilna šefica, ki je mislila da je kričanje del normalnega pogovora, loputala z vrati, tolkla po mizi, če si ji ugovarjal. Drug šef z nesramnimi opazkami o moji teži, načinu oblačenja, to je bilo 20let nazaj.

Vse kar doživljaš kot neprijetno je nasilje. Nasilje ni samo fizično, največ ga je v psihičnih oblikah.

Dodam še nasilje partnerja. Očitki za stvari ki se niso zgodile, ghostanje se zdaj temu reče. Zmerjanje ko ni bilo po njegovo. Grožnje z zapustitvijo na eni strani in samomorom na drugi strani. Vse sem bila samo človek ne.

Zdaj je bivši. Žal še živ.

Sem. Na tem forumu.

Povsod samo nasilje. Moj bivši je ves čas imel nore ideje, da bi morala tudi jaz kuhati, pospravljati, pomivati, skrbeti za otroka,….. pa se mi je zdelo brezveze, saj je to počel že on. Moški pač mora imeti delo, da mu ne gredo neumnosti po glavi. Itak je pa že bivši, sem spoznala takega, ki mu ni nič pretežko, pa še uspešen privatnik je!

LOL na tem forumu vsaj enkrat na teden :))

Drugače pa ja, kot punca, ko smo še hodili po diskačih –  enkrat me je na poti iz wcja en potisnil v kot in zahteval “lubčka”, ker mu ga nisem hotla dati, me je boksnil v trebuh, ko sem padla dol, pa še brcnil.

Pa enkrat me je en debil zaparkiral pred pošto –  čakala sem ga pol ure, ko se je primajal, sem mu rekla, da to se ne dela, pa me je z vso silo porinil ob avto, da sem bila vsa plava…

Doma in v družini pa nikoli.

Žal sem, že kot otrok, pa tja do 20 leta, v otroštvu veliko fizičnega in psihičnega nasilja s strani očeta, v najstniških letih s strani očima. Oba bila težka alkoholika….se je pri nas obrnilo na bolje ko smo mama in brat stopili skupaj in se postavili zase. Očima konkretno postavili pred dejstva, smo mu tako fajn šolo dali. Je nehal pit in je prerojen človek. Se je tudi opravičil in še danes rada pridem domov in se razumemo.

V otroštvu in dobi odraščanja je bilo pa težko, zelo težko. Oče je šel, oz smo se skrili pred njem, nikoli imeli stikov…svojo alkoholsko pot je nadaljeval, kar ga je tudi pokopalo.

Očim je bil pa tudi svojega dnarja vreden…ampak sem še danes hvaležna mami, bratu in sebi da smo zbrali moči in se postavili mu po robu…takrat se je tudi nasilje nehalo.

Se pa res malo govori o nasilju zato imamo občutek da ga ni. Pa je. Včasih zvečer ko grem na sprehod s psom slišim kričanja pri ljudeh, ki si nikoli ne bi mislil da so zmožni tega, ker vsak ki stopi ven iz stanovanja si nadene masko idealne osebe/družine….takšnega in drugačnega nasilja je še vedno veliko….žal

Kadarkoli sem stegnil vrat v podporo ženskam, sem dobil po p.ički. od žensk. Na forumih, okroglih mizah, v reali. To me je naučilo, da naj ne bijem tujih bitk. Nekoč sem celo mislil, da je moje poslanstvo braniti poteptane ženske interese. Kako zmotno mladostniško prepričanje je bilo to..Ženske so mi dale vedeti, kje mi je mesto in kaj boš ti dec otresal. Ko jih začneš braniti, te vidijo kot šibkega in potem se tolčejo po joških.

Torej naj ženske svoje probleme lepo same rešujejo, s svojo vojsko socialnih delavk, zdravnic, policist, psihologinj, novinark.