Zgodba!
sreda, januar 22 2003 @ 22:53 CET
Piše: jeliel Dan pred Božičem sem hitela v blagovnico, da bi nakupila še zadnja darila. Ko sem zagledala množico ljudi, sem se sama pri sebi začela pritoževati:
»To bo trajalo celo večnost, pa toliko drugih opravkov še imam… Božični prazniki so vsako leto bolj neznosni. Ko bi se le lahko spravila v posteljo, zaspala in se zbudila, ko bo že vsega konec…«

Navkljub slabi volji sem se odpravila na oddelek z igračami, kjer so me ponovno vznemirile visoke cene igrač. Pa se po praznikih otroci sploh še pritaknejo teh precenjenih igrač?

Med policami sem opazila petletnega fantička, ki je k sebi stiskal punčko. Žalostno je božal punčkine laske. Zanimalo me je, za koga je ta punčka.
Fantiček se je takrat obrnil k starejši gospe, ki je stala poleg njega:
»Babi, si prepričana, da nimam dovolj denarja?«

Starejša gospa je odvrnila: »Saj veš, da nimaš dovolj denarja za to punčko, ljubček.« Potem mu je naročila, naj jo počaka tam, sama pa bo še malo pobrskala naokoli. Odhitela je stran.

Fantiček je še vedno stiskal punčko k sebi.
Odpravila sem se k njemu in ga povprašala, komu bi rad podaril to punčko.
»Takšno punčko je imela njegova sestrica najrajši in si jo je želela za Božič. Prepričana je bil, da jo bo Božiček letos pustil pod smrečico.«

Odgovorila sem mu, da ji jo bo Božiček morda kljub temu prinesel in naj ne bo tako zaskrbljen. Žalostno je odvrnil: »Tja, ker je sedaj, ji Božiček ne more prinesti punčke. Mamici jo moram dati. Ona ji lahko edina odnese to punčko.«
Njegove oči so bile prepolne žalosti, ko mi je povedal: »Moja sestrica je odšla k Bogu/ v nebesa. Očka pravi, da bo tudi mamica kmalu odšla k njej, zato sem ji hotel dati to punčko, da jo odnese sestrici.« Srce mi je skoraj zastalo. Fantek me je pogledal in dodal: »Očku sem naročil, naj ne pusti mamice oditi. Rekel sem mu, naj počaka, da se vrnem iz trgovine.« Potem mi je pokazal čudovito fotografijo, na kateri se je smejal ter mi razložil: »Tudi to fotografijo bom dal mamici, da me ne bo pozabila. Rad imam svojo mamico in želim si, da ji ne bi bilo treba oditi, toda očka pravi, da mora k moji mali sestrici.« Žalostno je pogledal punčko v svojem naročju.

Hitro sem segla v denarnico in iz nje izvlekla nekaj bankovcev. Fantku sem predlagala, da bi še enkrat preštela njegove prihranke. Morda pa le ima dovolj.
»V redu,« je dejal, »upam, da imam res dovolj.« Neopazno sem svoje bankovce dodala njegovemu denarju, nato pa sva začela šteti. Zdaj je bilo več kot dovolj za punčko. Zahvalil se je Bogu za to, da ima zdaj dovolj denarja. Potem me je pogledal in rekel: »Včeraj zvečer preden sem zaspal, sem molil, da bi mi Bog zagotovil dovolj denarja za punčko za sestrico. Uslišal je mojo prošnjo. Želel sem si tudi, da bi mamici lahko kupil belo vrtnico, toda te prošnje nisem upal vključiti v svoje molitve. Zdaj pa imam dovolj za punčko in belo vrtnico. Veš, moja mamica obožuje bele vrtnice.«

Kmalu zatem se je vrnila starejša gospa, jaz pa sem s svojim vozičkom odšla naprej. Po tem srečanju je bilo moje počutje bistveno drugačno kot takrat, ko sem vstopila v trgovino.
Fantička si nisem mogla izbiti iz glave. Potem sem se spomnila novice, ki je bila pred dvema dnevom objavljena v lokalnem časniku. Pijan možakar v tovornjaku se je zaletel v osebni avto, v katerem sta bili mlada ženska in majhno dekletce.
Deklica je na kraju nesreče umrla, mamico pa so pripeljali v bolnišnico v kritičnem stanju. Njena družina je morala odločiti, ali jo bodo odklopili z aparatov, ki so vzdrževali njene življenjske funkcije. Nikoli več naj se ne bi zbudila iz kome. Je bila to družina fantka iz blagovnice?

Dva dni po srečanju v blagovnici sem v časopisu prebrala, da je mlada ženska preminila. Kupila sem šopek belih vrtnic in se odpravila v mrliško vežico, kjer so ji ljudje izkazovali zadnje spoštovanje. Ležala je v krsti z belo vrtnico ter fotografijo fantka v rokah, na njenih prsih pa je ležala punčka. V solzah sem zapustila vežico.
Polastil se me občutek, da moje življenje ne bo nikoli več takšno kot prej. Še vedno si težko predstavljam, kako močna je bila fantkova ljubezen do mamice in sestrice. Samo delec sekunde je zadostoval, da mu je pijanec odvzel najpomembnejše na svetu.

Zdaj imate dve možnosti:
1) Pošljite sporočilo vsem prijateljem in znancem.
2) Izbrišite sporočilo in ne dovolite, da se Vam dotakne srca.

Če to sporočilo odpošljete, boste morda komu preprečili, da bi pijan sedel za volan.

Prijatelji so kot angeli,
ki nam pomagajo leteti,
ko naša krila pozabijo, kako je treba leteti.

Nekaj je nad nami,neko stvarjenje,sinjina…je to Bog?Tisto nad nami nas vznemirja.Vsak si razlaga po svoje,vsak najde svoj odgovor.Vem pa zagotovo:Naš obstoj ni samemu sebi namen
Veselje sreče naj premaga temo vsega hudega in prisluhnimo pesmi v svojem srcu:
“Če ti je hudo,
kar pozabi na to
smej se smej in svetle ure štej…”

Zvonovi ,zvonite,
na delo budite,
ker naše življenje
le kratek je dan