Zanima me, če ste podedovali, kakšen lep kos nakita?

Predvsem me zanima zgodba, ki stoji izza tega.

Ne zanima me zgodba glede postopka dediščine ali morebitne zavisti, preprira z strani drugimi sorodniki,…zanima me zgodba, ki stoji izza nakita, kako je tisti kos prišel v družino, ob kakšni priložnosti, koliko let je star, a gre za nakit, ki prehaja iz roda v rod, ga boste tudi vi poklonili naprej svojim otrokom itd,…

Prosim, ne mi pisati zgodb, ko ste prejeli nakit od moža za rojstni dan npr,…takšnih zgodb je precej in vse so več ali manj enake, ali pa za rojstni dan, birmo, krst,…to so splošne zgodbe, ki so več ali manj enake,…bolj me zanima, če ste rejeli kakšen kos od babice npr in če vam je povedala kakšno zgodbo, kako je ona dobila tisti kos,…skratka zanimajo me zgodbe, ki stojijo izza družinskega nakita, ki je že v družini več rodov.
Ostale zgodbe, kako ste si sami kupili nakit, ali ste ga prejeli v dar za rojstni dan, birmo, krst, poroko,…me ne zanimajo.

Kje bo objavljen članek?

Imam en prstan, ki sem si ga izgovorila v spomin na babico po mamini strani. Po izročilu naj bi ga babica dobila od svoje mame, naj bi bil njen (praprababičin) zaročni prstan. Prstan je za ženskega precej masiven, zlat, vanj pa je vdelan umazano belo/zeleno/ modrikast precej velik opal. Prstan je na notranji strani izrabljen in stanjšan, saj je bil menda stalno nošen. Po naših izračunih naj bi bil star med 100 in 110 let. Sem ga nesla z zlatarju očistiti, pa je rekel, da se opala niti dotakniti ne upa, ker naj bi bil na enem mestu tudi že stanjšan. En čas sem ga nosila, mi je bil čisto prav, zdaj pa počiva v škatlici in čaka na naslednjo roko…

Zlato pradedkovo žepno uro,če pod nakit štejemo še zlate cegle, naj bo še to, vsega skupaj skoraj 5 kil zlata izpred vojne,vsaj tako je bilo rečeno, imamo pa še tri skoraj polne škatle za čevlje zlatih zob, menda so jih ta beli ven pljuvali preden so se na bajonet nasadili in skočili v jamo. Pa naj še kdo reče da niso bili prijazni.

Prstan, ki je bil v družini vsaj pet generacij je 19 letna nečakinja prodala na odkupu zlata. Verjetno sprejela prvo ceno, ki so ji jo ponudili. Bil je kvaliteten im masiven, a ona, da kaj bo z njim, če ga ne misli nosit. Res sem bila jezna.

hvala da si to delila z nami. Ravno takšne in podobne zgodbe me zanimajo! Upam, da se še kdo javi.
V kolikor bi bilo takšnih in podobnih zgodb več, bi se splačalo o tem napisati knjigo, razmišljam o tem! V knjigi bi lahko poleg članka tudi pokazali fotografijo določenega nakita. Lastniki in lastnice nakita so seveda lahko anonimni v kolikor si bodo to želeli. Naslov knjige bi lahko bil DRUŽINSKI ZAKLADI ali kaj podobnega. Ne nazadnje bi bila ta knjiga poklon vašim darovalcem, spomin na njih, da niso pozabljeni, da ste čuvali (in še vedno čuvate) družinsko dediščino, in s tem ohranjate tudi spomin nanje (svoje prednike). Poleg tega bi knjiga bila lepo darilo vašim bodočim rodovom, ki bi poleg vašega nakita prejeli zraven še zgodbo, o tem, kako je ta nakit prišel v vašo in kasneje njihovo last, zgodbo o prednikih,….ker ko enkrat tudi vas ne bo, se bodo tudi spomini pozabili, nakit pa bi mogoče nekdo prodal in si kupil mobitel in s tem “pljunil” na spomin na družinski nakit ki je bil v družini toliko časa.
Mogoče, ga ravno zaradi tega ne bodo prodali, ker bo omenjen v knjigi in jim bo to pomenilo kaj več kot parfum, mobitel,…ki bi ga dobili ob prodaji.
Upam, da se bo še kdo javil in z nami delil svojo zgodbo.

Drugače pa menim, da je najslabše nakit prodati Zlatarnam, in ostalim ki odkupujejo zlato, ker to je za njih samo surovina, plačajo vam itak samo po teži zlata, potem pa ga pretopijo in naredijo novi izdelek.
V kolikor že morate prodati nakit, ga rajši prodajte preko oglasnika, nekemu zbiratelju, ljubitelju,…ki bo ta kos nakita nosil naprej, ga čuval,…pa še več vam bo plačal, ker oni plačujejo za izdelek, ohranjenost, kot starino itd,…in ne samo po gramu, tako kot Zlatarne in podjetja ki se ukvarjajo z “odkupom zlata”

Drugače pa menim, da je najslabše nakit prodati Zlatarnam, in ostalim ki odkupujejo zlato, ker to je za njih samo surovina, plačajo vam itak samo po teži zlata, potem pa ga pretopijo in naredijo novi izdelek.
V kolikor že morate prodati nakit, ga rajši prodajte preko oglasnika, nekemu zbiratelju, ljubitelju,…ki bo ta kos nakita nosil naprej, ga čuval,…pa še več vam bo plačal, ker oni plačujejo za izdelek, ohranjenost, kot starino itd,…in ne samo po gramu, tako kot Zlatarne in podjetja ki se ukvarjajo z “odkupom zlata”

Moji stari mami so za 70 let vsi otroci z družinami želeli pokloniti kos nakita. Izbrala si je masivno zlato broško v obliki pentlje in z rubini. Ko je bila že zelo slabotna, mi jo je podarila.

V družinski lasti je stara, rahlo poškodovana “verižica” iz las.
Spletena je v obliki nekakšnih korald, očitno iz zelo dolgih ženskih las. Kot staro naj bi kupil pradedek za prababico.
Iskala sem že kaj o takšnih verižicah, a žal nič našla. Če kdo ve, od kod izvirajo ali karkoli o njih, bom hvaležna.

Imam. Zgodbe so pa tragične in ne bi o njih.

Drugače pa menim, da je najslabše nakit prodati Zlatarnam, in ostalim ki odkupujejo zlato, ker to je za njih samo surovina, plačajo vam itak samo po teži zlata, potem pa ga pretopijo in naredijo novi izdelek.
V kolikor že morate prodati nakit, ga rajši prodajte preko oglasnika, nekemu zbiratelju, ljubitelju,…ki bo ta kos nakita nosil naprej, ga čuval,…pa še več vam bo plačal, ker oni plačujejo za izdelek, ohranjenost, kot starino itd,…in ne samo po gramu, tako kot Zlatarne in podjetja ki se ukvarjajo z “odkupom zlata”
[/quote]

Odkupi zlata delujejo tako, da če se ne pogajaš, kar se naša tamlada ni, ti dajo odkupnino pod ceno zlata. Poleg tega zlato je bilo nekdaj 24 karatno, danes vse manj. Pandora ima 9 karatov, zlatarna celje 18. Pač odvisno je koliko karatov je, 5g 24karatnega je pač več vredno. Tako so jo opeharili, da boli. Njej pa vseeno. Mama pa je seveda dala nakit njej, ker “mora to dobiti krvni potomec po najstarejšem moškem”. Prav, samo spoštovanje je pa treba tudi pokazat

Odkupi zlata delujejo tako, da če se ne pogajaš, kar se naša tamlada ni, ti dajo odkupnino pod ceno zlata. Poleg tega zlato je bilo nekdaj 24 karatno, danes vse manj. Pandora ima 9 karatov, zlatarna celje 18. Pač odvisno je koliko karatov je, 5g 24karatnega je pač več vredno. Tako so jo opeharili, da boli. Njej pa vseeno. Mama pa je seveda dala nakit njej, ker “mora to dobiti krvni potomec po najstarejšem moškem”. Prav, samo spoštovanje je pa treba tudi pokazat
[/quote]

Kolikor je meni znano, imajo oni dnevni cenik (ki se spreminja dnevno glede na ceno zlata na trgu) za 9 karatni nakin (oznaka 333), 14 karatni (oznaka 585), 18 karatni (oznaka 750), 24 karatni ima oznako 999 s tem da 24 karatni nakit ne obstaja, ker je premehak in se ga ne da oblikovati, 24 karatov imajo ponavadi zlate ploščice in zlatniki (investicijsko zlato).
Kar se tiče pogajanja, mislim da se ne moreš pogajati, ker imajo pač dnevni cenik in oni stehtajo nakit in pomnožijo z dnevno ceno in je kakšna je. Če je premajhna, pač ne prodaš in počakaš, da se cena zlata dvigne.
Ampak kot sem že rekel, ne splača se prodajati zlatarnam in odkupovalcem zlata (goldstore, odkup zlata,…) ker oni plačajo samo po teži zlata (za njih je to surovina).
Bolj se splača kakšnim zbirateljem, poznavateljem,…ki plačajo več zaradi starosti, izdelave, motiva, kvalitete, znamke, uporabnosti,…poleg teg apa bodo oni nakit nosili, ga razstavili v svoji zbirki itd,…skratka ne bodo ga pretopili.
Še najboljše pa je, da se nakita ne prodaja in ga nosite sami! Če pa je poškodovan, ga pa nesete zlatarju da vam ga popravi.
Toliko o tem.

Vrnimo se rajši na vaše zgodbe, če še ima kdo kakšno, ki bi jo rad delil z nami.

Zanimivo področje. Morda le namig, kaj več žal ne vem, bi bila pa dobra zgodba Menda naj bi bil (še?) v Ljubljani nakit iz časov carske Rusije. Gre za premoženje neke ruske emigrantke po revoluciji, ki se je poročila z nekim obrtnikom iz centra mesta. V naslednji generaciji naj bi ga podedoval nek moški, ki pa ga je na stara leta prinesla okoli neka ženska, ki naj bi skrbela zanj. Na ta način naj bi prišla do nakita. Pripovedovanja se spomnim le bežno, bilo pa naj bi resnično. Morda kdo od starih Ljubljančanov ve kaj več?

Imaš morda kakšno sliko tega kosa? Me zanima.

Imam biserno ogrlico od babice. Zgodbe izza nje se žal ne spomnim. Me pa še vedno zelo zelo boli to, da so v domu starejših občanov pokradli babicin nakit, ko je umrla, prav tako krznen plašč in se neke stvari. Nakita je bilo precej, zlati prstani, broske, verižica, dedkova ura, oba poročna prstana. Smo se takoj pritožili v domu glede izginulega nakita, pa so rekli da ga ni imela.

Imam biserno ogrlico od babice. Zgodbe izza nje se žal ne spomnim. Me pa še vedno zelo zelo boli to, da so v domu starejših občanov pokradli babicin nakit, ko je umrla, prav tako krznen plašč in se neke stvari. Nakita je bilo precej, zlati prstani, broske, verižica, dedkova ura, oba poročna prstana. Smo se takoj pritožili v domu glede izginulega nakita, pa so rekli da ga ni imela.
[/quote]
To je pa zgleda kar stalno v domovih. Mene so prosili, da naj ne bo nakita. So ukradli pa krznen plašč, potovalko in še nekaj vrednejših stvari.

Dobila sem zlato ogrlico od tete mojega moza. Meni je dala zato, ker sama nima hcerke, kateri bi podarila. Jaz pa sem ji menda tako vsec, da zeli, da jo imam. Ogrlica je nekoc pripadala njeni mami, torej mozevi babici.

Nosiš ta nakit s tragičnimi zgodbami ali ga samo imaš v lasti, nekje varno spravljenega?

Imam srebrno gravirano zapestnico,ki jo je moj dedek podaril babici,ko sta bila še fant in punca.

Nosiš ta nakit s tragičnimi zgodbami ali ga samo imaš v lasti, nekje varno spravljenega?
[/quote]
Ne nosim. Imam ga shranjenega. Nekako ga ne morem nase dat. Ne vem zakaj.
Je pa zelo lep.

Tuejag nakita ne nosim niti ne sprejmem, ne glede na to, čigav je.
Nakit je osebna stvar in v njega se vpija to kar je lastnik/ca čutila.
Čutna oseba to zazna.

Ne nosim. Imam ga shranjenega. Nekako ga ne morem nase dat. Ne vem zakaj.
Je pa zelo lep.
[/quote]

En tak kos nakita (s tragično zgodbo) sem zavrnila, ker mi ni bilo, da bi ga sploh imela v lasti. Je bila kar zamera zaradi tega, …če ne gre, ne gre.
Imam še verižico osebe, ki me je imela zelo rada, a se je grdo obnašala do mojih staršev in…mi leži v predalu, še tehtam ali nositi ali sploh ne. Je tudi lep kos nakita.

Z veseljem pa občasno nosim verižico pokojne stare mame, ki je bila zelo prijetna oseba.