Zgodbo bom povedal
Ker pač ni nobenga,ki bi bluzil z mano.
Ko smo bili majhni……je bil v naši soseski še en fantek…..biondaste lase je imel…..bil je kar malce svojeglav in trmast….sam je imel pa eno težavno reč: oče je bil takrat pijanec.
In ker se vse te reči nažalost seštevajo…smo ostali otroci(malce starejši od njega)….začeli iz njega ustvarjat eno “kepo”…eno “maso”…s katero se je imel takrat prav vsak pravico zajebavat.
Tolk ponižanja…..tolk žalostnih trenutkov,kot jih je ta fantek takrat doživel(pomislite:oče doma pijanec,agresivnež,njegova družina razbita…..in še mi,ki bi mu morali vsaj malo stati v oporo….smo iz njega naredili dvornega norca in predmet(ne osebek!) zajebave……
Saj jaz sem mu bil do neke mere celo prijatelj takrat…sam ostali so bili tolk sovražno razpoloženi do njega,da sem tudi jaz moral bit tiho takrat….da ne bi še mene v tist golaž pahnili…pa kaj se bom ven vlekel……tako je pač bilo takrat..pred 35-imi leti.
In danes……se po ulici pripelje en zloščen Toyota Landcruiser…najnovejši…..***ske registracije…in iz njega izstopi ta “fantek”!
Ni zaničljivo pogledal po nas….večini tistih,ki s(m)o se takrat nad njim izživljali….vsakemu je stisnil roko…..se pomenil z vsakim izmed nas…..in njegov oče že 25 let ni več pijanec…..so spoštovana družina….in ta “fantek” je eden uspešnejših slovenskih poslovnežev na ***skem!
In kako mu zdaj njemu,njegovi mami in očetu vsi hite stiskat roko….in trepljat po rami!
Nauk(tako so nas učili v prvem letniku gimnazije):
Tisti,ki v tem hipu trpite ponižanja,žalitve,bolečine……….tudi za vas bo prišel nekoč čas!!!!!!!Verjemite! Tomi je dokaz zato!(sam ne Tomi od Bugice)
P.s.: to je bil moj resen prispevek za ta teden,ko ni bilo nobenega od vas tu…tolk,da ne pozabim,kako je potrebno včasih tudi resno razmišljat in pisat.
Sp,
me je ganila zgodba, me je ganila tvoja samokritika in tvoje opažanje, kako se vedejo ljudje, ko mislijo, da bodo imeli kakšno korist!
Hotela se pa napisati; zelo razumem, ker je na nek način blizu mojemu življenju! Posebno prvi del! In drugi del …tudi! Sicer nisem poslovnež imam pa odgovorno delo, dovolj denarja, vse…
Samo spomini na mladost so večkrat odveč! Ali pa tudi ne…me vsaj spominijo, kaj je pomembno!
pozdravček!
lep dan
To si pa res lepo napisal.
Tvoja zgodba tudi mene vrne v otroštvo, ko smo se hecali iz nekaterih in nekateri iz nas. Ampak takrat boli drugače, kot boli danes. Danes se tistim neumnostim samo nasmehnemo, kajne.
In, a ni zanimivo (?), iz tisti takrat teptanih rata še največ. In tisti, ki so bili takrat taglavni, so danes nekje na dnu.
Prjatu Sp….
Sem hotel samo dobesedno vrč oko in it dalje, ker nisem na cajtu, pa ne morem mimo napisanega.
Zelo lepo stvar si napisal, spis, ki samo zanika tvoj nick in tisti tvoj nastop tu gor, če te človek površno bere. Sicer pa stalni tako vemo, da si duša.
Nimam kaj dodat.
Podobnih zgodb je na tisoče, vsi smo bili kdaj del njih.
Žal mi je le, da vedno ne uspe vsakemu, ki bi si to zaslužil.
Marsikdo ostane na dnu za vedno. V tolažbi alkota ali drugih substanc, ga sreča nikoli ne obišče.
Ampak…sreča je VEDNO na strani pogumnih.
In če jo izzivaš, jo boš enkrat tudi našel in hvala bogu, da jo kdaj najte tak…iz dna, ker imam puhnkurac tistih duvačev in preserantov, ki so sicer brihtni in inteligentni, pa polni keša in dobrih pogojev, pa imajo v zibelko položen uspeh in razvoj.
Nič nimam proti njim, če so ob tem še ljudje.
A kaj, ko jih je takooooo malo.
Ponavadi so napihnjeni samodrzci, ki jih je sram, če ga pozdraviš na cesti.
Zelo dobra tema, prava poživitev, res.