ZIMA
Ta zima je od hudiča, ta prava, vsaj naspiš se lahko v miru, potlej pa pride sonček posije in ne da miru, greje mi brlog, da še spati ne morem. Prava vročina vam pravim. Potem pa je še neka živalca včeraj tu naokoli hodila, da jo še danes voham. Sploh ne morem razpoznati katera mrcinica je bila to, sigurno pa je da je bila ženskega spola. Vonj ki je ostal okoli brloga je neka fina zadeva, bolj voham manj spim, kar nekam vleče me na plano. Hočem spati pa mi ta vonj spet preusmeri misli, ma kakšna je to kosmatinska dama to bila. Mogoče pa je mene iskala jaz pa spal kot top, upam da vsaj smrčal nisem. Kaj pa če se je hotela samo pogreti, jaz pa neotesano teslo niti oči odprl nisem. Pa tak dolgčas je sedaj v brlogu, sam tukaj razmišljam in filozofiram lahko pa bi imel družbo.
Kaj vem koliko bo trajala zima, morda še par mesecev ne bom videl kakšne simpatične kosmatinke, ma saj sem res teslo zaspano….
Hja , no , priznam , da sem se nekaj smolila tam okoli , pa je bilo malo drena pri vhodu , pa nič glasu od medota , samo neko godrnjanje , pa sem sklepala , da že ni več sam , pa sem se brž odpravila v iskanje kakega bolj gostoljubnega brlogeca :)))
Možno pa je , da sem pustila rahlo sled, he , he …
naparfumirana lisička, ki jo danes full gnjavijo z bljak tečaji
Ti uboga medvedja zverina? Očitno ti je zima
dala popra. Me pa vseeno hudo hudo zanima
to tvoje vohanje!!! Mislim si in mislim, in te
misli me ne zapustijo, da je tebi v smrček
stopil vonj, ki je hudo hudo blizu tebe, a?
Ja, je že tako, vsaka reč, vsako živo bitje
pušča za seboj sledi – take ali drugačne. Ali pusti za seboj sledi, ki te prisilijo k razmišljanju, ali sledi, ki ti obudijo spomine, sledi, ki te vodijo v sanjarjenje, ali sledi, ki ti ne dajo miru iz takega ali drugačnega razloga. In ti ne dajo spati. Zapreš oči in slediš …….. sledem!! Jih raziskuješ, iščeš njihov pravi pomen, njihovo tiho nepisano sporočilo. Morda imaš srečo in sposobnost razbrati sporočilo puščenih sledi ….. morda pravim ?? Ni pa nujno. In če nisi pravočasno na sledi, če se sledem ne posvetiš v tolikšni meri, kot bi se jim moral, lahko le-te zbledijo, lahko se porazgubijo! Kje boš iskal te sledi in kako jim boš sledil? Z vonjem, s spominom, z mislimi, z željami, s hotenji, z razočaranji, s kesom?
Le redke redke so sledi, ki ostanejo toliko časa, da jih lahko izkoristimo, da jih s pridom uporabimo ! Le redke so sledi, ki nas napolnijo z radostjo, veseljem, srečo, s potešenim hrepenenjem…. Tem sledem so včasih spremljajoči učinki tudi vonjave, dotiki, nekaj, kar v trenutku opaziš in te nezavedno ponese tja, kjer je bila taista sled puščena. Vonj, za katerim gremo nezavedno, ki nas potegne in v nas vzbudi …….. potem pa se nenadoma zavemo, da nismo na poti, kjer smo želeli biti, da smo čisto malce skrenili, ker nas je sled zapeljala. In nas v srcu zaskeli, ker se moramo vrniti na tisto našo ustaljeno pot, po kateri moramo hoditi, ker smo si jo izbrali in ker je pač to naša vsakdanja, lepo uhojena pot, ki nas vedno pripelje tja, kamor smo namenjeni in kjer želimo biti.
Najredkejše pa so tiste sledi, ki ostanjo za vedno. To so sledi, ki jih pustimo tako nezavedno, tako spontano, tako popolnoma nevidno vidne, da jih ne izbriše nihče, niti čas nima več te moči. To so sledi, katerih si podzavestno močno želimo. Sledi, ki puščajo za seboj vse in polno tega, kar človek premore v sebi, tako polno vsega, da se nam zdi, da od te popolne polnosti ni naprej nič več. Ampak je: naprej je še ena sled, še sled o tej puščeni sledi polne polnosti!!!!
Tako, medo, zdaj pa boš moral v tej popolnoma polni klobasi najti – sled! Začni iskati in želim ti, da bi jo tudi našel. Vso srečo …….. pri iskanju prave sledi !
Mariči
Hej Marči,
zdej si mi pa dala misliti toliko da se mi bo sfuzlalo. Prav imaš sledi je polno, nekatere so sveže, nekatere so starješe pa še vedno dobro vidne.
Pa kljub temu, seldi ki ti ostanejo v spominu nikoli ne moreš izgubiti, pa čeprav so nevidne in ji gozdna rast morda prekrije.
Tu si mi dala v razmislek mnogo tega, da sem začel brskati po vsem kar ima sled. V glavo mi uhaja toliko različnih načinov interpretacije ene in iste sledi, da se bom moral usesti dol in ponovno od začetka.
Vonjave ki jih sedaj vonjam niso blizu so daleč, so samo v moji glavi, tako rekoč si moj smrček to samo domišlja, pa kaj češ tudi to je nekaj.
Nekaj je iluzija, nekaj je želja ali hotenje, drugo pa so možnosti in realnost, pa vendar so želje tisto kar mora ostati in kar nas goni po tem planetu, morda pa se kdaj pa kdaj tudi uresničijo ali pa se nekoč bodo uresničile pa čeprav za hip.
Mislim, da sem ta trenutek popolnoma nedorasel v celoti odgovoriti vsaj bribližno enakovredno na tvoje besede. Toliko je tukaj misli in in toliko duha, da bom vse skupja vsaj še nekajkrat prebral.
Hvala
Medo
Oh, Medo, ti kar beri. Saj se tudi meni sfuzla,
ko začnem razmišljati, ko podoživljam trenutke,
ki so mi bili dani lani, prejšnji mesec, včeraj,
prejšnjo minuto, zadnjo sekundo, ta hip. In ko
vse to podoživljam, ko pomislim na našo minljivost,
takrat seveda pomislim na sledi, ki jih puščamo za
seboj, ob sebi in ki jih od drugih nosimo v sebi.
Zelo bi bila zadovoljna in dobro bi se počutila, če
bi vedela, da ostajajo tudi za menoj sledi ………..
take ali drugačne!
Danes iščem sled za našimi prijatelji in našimi dragimi dekleti ……. sled je, le vonjam ne pravilno, ker me nekako ne nese moj trikrat predolgi nos tja, kjer so ……. Pa vendar, vedeti morajo, da sled za njimi je ……… tukaj in zdaj ………
Mariči
O, hvala bogu mojemu dolgemu nosu!
Pa si se le našla, ti dolgošala lisička!
Kje hodiš, kaj delaš, kaj počneš, imaš
probleme, imaš kilogram preveč, povej,
reci, vse ti damo, vse ti odpustimo, vse
ti povemo, o vsem smo pripravljeni pokramljati s teboj, samo tukaj bodi, in veseli se z nami, jokaj z nami, fuzlaj z nami, stokaj z nami, pomagaj meni in še komu, ljuba lisička. Mene bo pobralo, tebe pa od nikoder! Pa ni ne zajčka, Zajca, Janija, Štumpija, Muce, ježka, Lili, Špela je poniknila kot Pivka (ali katera je že tista reka???, v zemljepisu sem fi = nič s črtico), Barbara je mrknila, ne vem kaj je s Čebelico, je zmrznilo to revše, ali je revica uboga frčeča na prisilnem preletu!!!! In Sandra se tudi že toliko časa ni oglasila, da sploh ne vem več, kaj je s to revico. Sandraaaaaaaaa, kje si? In prav danes, ko se na je oglasil novi Ezop, sem se spomnila tudi na Miškolina, ki bi tudi sodil v ta brlogec. Potem mi dnevno hodi po glavi Zelena mamba. Spašujem se, še vedno in znova in znova, zakaj se ne oglasi več? Morda smo …… se pardonjeram ……… SEM res potala tako hudo dolgočasna, kot mi je bilo “prerokovano”, da so zato vsi ušli!!!! In seveda – tu mi manjka še duša tega in še kakšnega drugega foruma ……
Sašk. Kje hodi to bitje????
In Jani? In Mitja???????????????????????? (Eh, oprosti ti ta prv, saj veš, zakaj gre, ali ne!!!!!!!!!). Kje hodijo tile dvonožci? Da ne pozabim Svetnika, ki me je znal s svojimi kratkimi domislicami tako razveseliti??????? Pa Sara se je tudi preselila????? Oh no, morda bomo pa še kdaj zaživeli kot kakšni lačni nepridipravi, ki razmišljajo o tem, kako bi razbili steklo pri avtomatu za cigarete in eno na dooooooolgo, dooooooolgo, dooooooolgo, s podvojenim užitkom ……… potegnili!!!
Koga sem še pozabila: naj mi bo oporoščeno, ampak spomin me zapušča, leta prihajajo, nekaj lepega pa iz glave odhaja !!!
Mariči
Oh, Jani, prijatelj mi moj dragi, jagoda moja
mila, kuc, kuc, kuc ! Ta kuc kuc je prav na
določeno mesto, veš! Kar pomisli, katera
vrata naj bi se odprla?
Mariči