Živel dan zmage!
Pri nas je bilo enostavno več kolaborantov.
[/quote]
Kakšen udoben izhod nekateri najdete. Nobenih kolaborantov ni bilo. Bili so samo protikomunistični borci, na samem začetku popolni vojaški amaterji, ki so čuvali svoje vasi pred komunističnim nasiljem.
Na Štajerskem odpora proti komunistom ni bilo, ker partizanov sploh ni bilo in posledično ni bilo partizanskega nasilja. Bilo je samo nacistično nasilje. Zato tudi mariborski škof ni dovolil ustanavljanja domobranstva, ker je bilo nepotrebno, saj ni bilo komunističnega nasilja. Iz Štajerske je v Ljubljansko pokrajino pribežalo 20.000 ljudi pred nemškim nasiljem.
Ti pa, ker pojma nimaš o zadevi, na počez, ke u tri dni, “ker je bilo enostavno več kolaborantov”.
Daj, navadi se argumentirati, ne pa pisati kot 5 letni otrok.
Pri nas je bila boljševistična revolucija, ne pa NOB. In to dejstvo bistveno poslabša položaj
[/quote]
+
Janko Premrl, 2. februarja 1942:
“Povem ti odkrito, da sem hudo razočaran. Prevarali so me. Mislil sem, da jim gre samo za narodno svobodo, pa se bore v prvi vrsti zoper vero, ki mi je bila vedno sveta; saj to je tradicija našega naroda in še posebej moje družine. Redno, vsak dan imamo politične ure, kjer nas vežbajo za propagando. Učijo nas: Če pridete v kak kraj, kjer so ljudje verni ali komunizmu nenaklonjeni, bodite silno oprezni in previdni. Ne povejte jasno kakšni so naši zadnji cilji… Jaz sem dejal, da nisem prišel med partizane, da bi ljudstvo zapeljeval in slepil, ampak da se bom boril za slovenski narod.”
22. februarja 1943 so ga partizani ubili.
Diletantsko!
Od Trsta pa do Beringovega preliva in od Baltika pa do Jadrana so bile same diktature.
Ko je tito umrl, sem na vprašanja, kaj bo zdaj, odgovarjal: poglejte Portugalsko po Salazarju, Španijo po Francu, Rusijo po Stalinu. Povsod so bile temeljite spremembe, le v CCCP zgolj kozmetične, bile pa so. tito je umrl dovolj zgodaj, da ga ni čakala Ceauseskova usoda.
Komunizma pa brez diktature ni! Severna Koreja, Kitajska, Kuba, Venezuela. Ocenjujem skozi DANAŠNJI čas.
Malo ti šepa razumevanje. Razumem. Šolski sistem in državni mediji so te malo preveč “okupirali”.
+
Janko Premrl, 2. februarja 1942:
“Povem ti odkrito, da sem hudo razočaran. Prevarali so me. Mislil sem, da jim gre samo za narodno svobodo, pa se bore v prvi vrsti zoper vero, ki mi je bila vedno sveta; saj to je tradicija našega naroda in še posebej moje družine. Redno, vsak dan imamo politične ure, kjer nas vežbajo za propagando. Učijo nas: Če pridete v kak kraj, kjer so ljudje verni ali komunizmu nenaklonjeni, bodite silno oprezni in previdni. Ne povejte jasno kakšni so naši zadnji cilji… Jaz sem dejal, da nisem prišel med partizane, da bi ljudstvo zapeljeval in slepil, ampak da se bom boril za slovenski narod.”
22. februarja 1943 so ga partizani ubili.
[/quote]
Za krono vsega. Tole sem že citiral na tem forumu, pa te najbrž še ni bilo tu.
Edvard Kocbek je 9. februarja 1976 zapisal v svoj Dnevnik: “Prvič v življenju mi je iz globine žal, da sem se rodil kot Slovenec in prvič po tridesetih letih mi je postalo iz vseh vlaken mojega človeka žal za partizanstvo. Komunizem je resnično satansko maščevalna in infernalna sila. Česa naj se zdaj oprimem ?”
Dnevnik 1954 – 1977, Izbor, Ljubljana 2004, strani 248 in 249.
To je zapisal v svoj Dnevnik zaradi intervjuja v tržaškem Zalivu (Rebula, Boris Pahor), ker je brez ovinkov povedal o pobojih domobrancev. Potem so ga slovenski komunisti strahovito preganjali. Zapreti ali še kaj hujšega se ga niso upali. Zanj se je javno potegnil celo nemški Nobelovec Heinrich Böll. So pa v zveti z njim zaprli novinarja Viktorja Blažiča in sodnika Franca Miklavčiča. Udba je imela o Kocbeku kakšnih 7000 strani gradiva, če ne celo več. Kontrolirali so ga še na smrtni postelji. Udbi je smrt javila bolniška sestra, udbovska konfidentka.
Za krono vsega. Tole sem že citiral na tem forumu, pa te najbrž še ni bilo tu.
Edvard Kocbek je 9. februarja 1976 zapisal v svoj Dnevnik: “Prvič v življenju mi je iz globine žal, da sem se rodil kot Slovenec in prvič po tridesetih letih mi je postalo iz vseh vlaken mojega človeka žal za partizanstvo. Komunizem je resnično satansko maščevalna in infernalna sila. Česa naj se zdaj oprimem ?”
Dnevnik 1954 – 1977, Izbor, Ljubljana 2004, strani 248 in 249.
To je zapisal v svoj Dnevnik zaradi intervjuja v tržaškem Zalivu (Rebula, Boris Pahor), ker je brez ovinkov povedal o pobojih domobrancev. Potem so ga slovenski komunisti strahovito preganjali. Zapreti ali še kaj hujšega se ga niso upali. Zanj se je javno potegnil celo nemški Nobelovec Heinrich Böll. So pa v zveti z njim zaprli novinarja Viktorja Blažiča in sodnika Franca Miklavčiča. Udba je imela o Kocbeku kakšnih 7000 strani gradiva, če ne celo več. Kontrolirali so ga še na smrtni postelji. Udbi je smrt javila bolniška sestra, udbovska konfidentka.
[/quote]
+
Se spomnim.
Pri nas je bilo enostavno več kolaborantov.
[/quote]
–
Janez Menart – Dnevnik:
Dušan Pirjevec – Ahac
23. decembra 1981
Bor je med drugim povedal, da je svoje dni srečal nekega Hočevarja, ki je bil partizan na Gorjancih. Pripovedoval mu je, da so bili Pirjevec – Ahac in drugi krivi, da je sicer naklonjena Suha krajina postala bela. Ljudi so odbili s svojim okrutnim in sadističnim strahovanjem. Partizani sami so se jih zelo bali, kajti kadar sta prišla v brigado Možè in Ahac ali pa Bračič, so zmerom ustrelili koga od borcev. Tako mi je povedal o nekem Ahačevem primeru. Šestnajstleten fant je bil zadolžen za varstvo nad štirimi konji, ki so izginili. Ahac ga je (verjetno z mučenjem) prisilil, da je priznal, da jih je prodal. Zato ga je obsodil na smrt. Partizani ga niso hoteli ustreliti. Ahac je nato dobil nekega prebeglega (bivšega) žandarja, da je likvidacijo opravil. Verjetno se je bal zase, ker je bil slabo zapisan. Nekaj dni zatem so s Hrvaškega prišli neki partizani, ki so skrbeli za artikle v medsebojni izmenjavi (sol, vžigalice itd.). Ti so konje pripeljali nazaj in povedali, da so jih vzeli ob odhodu po vseh pravilih, ki so bila pri tem v navadi pri teh poslih, ko so tovorili na hrvaško stran. Pozneje je Bor povedal, da je bil fant France Hočevar z Vinjega Vrha. Mati je po vojni, glede na izpričano nedolžnost ubitega sina, zaprosila za pokojnino po njem, pa je ni dobila. Očitno so s tem hoteli zatušati krivico.
Drugič je Bračič (če sem prav razumel v sodelovanju z Ahacem) prav tako obsodil na smrt nekega partizana. Bor ni povedal, zakaj, ker je pripoved usmeril v drugo smer. Noben partizan v enoti, kamor sta »sodnika« prišla, obsojenega ni hotel ustreliti. Tako sta odšla iz enote. Čez dobro leto je Bračič v neki enoti spoznal tistega obsojenca. Dal ga je prijeti. Rekel je, da je še zmeraj obsojen na smrt in ga dal na vsem lepem ustreliti. Lep narodni heroj! Še posebej sem namreč Bora vprašal, ali je to isti Bračič, o katerem poje narodna pesem, pa mi je potrdil: »Žal, taka je resnica.«
Ko smo še naprej govorili o Ahacu in drugih »vojvodih« partizanstva, je Bor potrdil tudi znano zgodbo, kako je Ahac mučil župnika iz Prečne pri Novem mestu. Nagega je valjal po glaževinah in mu s puškinim kopitom trl moda. Župnik ga je na kolenih prosil, naj ga ubijejo, pa ni nič pomagalo. To je Boru po vojni povedal Tone Bon, ki je bil takrat Ahačev pribočnik. Bor je vse to povedal Kardelju, a ta ni mogel odgovoriti na vprašanje, kako da so Ahaca še po vojni dali za šefa Agitpropa, kjer je, mimogrede povedano, grdo delal s pisatelji, še zlasti s Kreftom in Miškom Kranjcem. Kardelj in Kidrič sta namreč že med vojno pri OF naredila ovadbo in zahtevala, naj Ahaca likvidirajo. O tem je na nekem družabnem večeru penkluba pripovedoval Vidmar. Ko je namreč – to vse sem slišal sam – Štih govoril o Ahačevih podvigih v partizanih (zdaj ga hvali!) in so še mnogi drugi pritegnili z več splošno znanimi zgodbami o Ahačevem sadizmu, je Vidmar rekel: Jaz o vsem tem ničesar ne vem. Vem samo tisto, kar sta Kardelj in Kidrič zahtevala, da se Ahaca likvidira, ker je namreč nekoga tam med zasliševanjem pekel na ražnju. Zaradi zaslug in iz spoznanja, da je bila kriva predvsem partija, ker je tako mlademu človeku dala tolikšno moč, smo sklenili, da ga samo degradiramo in pošljemo na Primorsko, kjer naj bi padel, ker je bilo tam zelo nevarno, skoraj nemogoče, da bi takrat tja prišel živ.
🙁
[/quote]
Hm! Pišem bolj po spominu. Zalokar je bil sodnik v Velikih Laščah. Kakor se sedaj medlo spomnim, je Zalokar obiskal Kožuha, ki je bil že v partizanskih rokah in to je bilo dovolj, da so oba potem za velikolaško železniško postajo (skupaj z nekaj ostalimi zajetimi vaškimi stražarji) ustrelili. Če se ne motim, je v 61. številki revije Nova zaveza vse popisano. Pred nekaj leti sem to številko posodil Zalokarjevi daljni žlahtnici, da jo je prebrala.
Pri nas je bilo enostavno več kolaborantov.
[/quote]
–
http://www.delo.si/kultura/menartov-dnevnik-vdova-in-hci-sta-si-premislili.html
Proti koncu lanskega decembra je Celjska Mohorjeva družba načrtovala dvojno tiskovno konferenco: predstavili bi izid dveh knjig pokojnega pesnika Janeza Menarta – Epigrame in Dnevnik. Prvo je uredil Tone Pavček (in za drugo napisal spremno besedo), dnevniške zapiske iz avtorjeve zapuščine, ki jo hrani rokopisni oddelek Nuka, pa je za izdajo pripravil Mihael Glavan. Knjigi sta sicer izšli v majhni nakladi petsto izvodov, vendar Dnevnika danes ne boste našli nikjer. Kot da knjiga nikoli ni izšla.
Dedinji, pesnikova vdova Tonka in hči Barbara, sta namreč decembra umaknili prvotno soglasje k izdaji knjige in od založbe odkupili celotno naklado petsto izvodov.
–
Janez Menart – Dnevnik:
Dušan Pirjevec – Ahac
23. decembra 1981
Bor je med drugim povedal, da je svoje dni srečal nekega Hočevarja, ki je bil partizan na Gorjancih. Pripovedoval mu je, da so bili Pirjevec – Ahac in drugi krivi, da je sicer naklonjena Suha krajina postala bela. Ljudi so odbili s svojim okrutnim in sadističnim strahovanjem. Partizani sami so se jih zelo bali, kajti kadar sta prišla v brigado Možè in Ahac ali pa Bračič, so zmerom ustrelili koga od borcev. Tako mi je povedal o nekem Ahačevem primeru. Šestnajstleten fant je bil zadolžen za varstvo nad štirimi konji, ki so izginili. Ahac ga je (verjetno z mučenjem) prisilil, da je priznal, da jih je prodal. Zato ga je obsodil na smrt. Partizani ga niso hoteli ustreliti. Ahac je nato dobil nekega prebeglega (bivšega) žandarja, da je likvidacijo opravil. Verjetno se je bal zase, ker je bil slabo zapisan. Nekaj dni zatem so s Hrvaškega prišli neki partizani, ki so skrbeli za artikle v medsebojni izmenjavi (sol, vžigalice itd.). Ti so konje pripeljali nazaj in povedali, da so jih vzeli ob odhodu po vseh pravilih, ki so bila pri tem v navadi pri teh poslih, ko so tovorili na hrvaško stran. Pozneje je Bor povedal, da je bil fant France Hočevar z Vinjega Vrha. Mati je po vojni, glede na izpričano nedolžnost ubitega sina, zaprosila za pokojnino po njem, pa je ni dobila. Očitno so s tem hoteli zatušati krivico.
Drugič je Bračič (če sem prav razumel v sodelovanju z Ahacem) prav tako obsodil na smrt nekega partizana. Bor ni povedal, zakaj, ker je pripoved usmeril v drugo smer. Noben partizan v enoti, kamor sta »sodnika« prišla, obsojenega ni hotel ustreliti. Tako sta odšla iz enote. Čez dobro leto je Bračič v neki enoti spoznal tistega obsojenca. Dal ga je prijeti. Rekel je, da je še zmeraj obsojen na smrt in ga dal na vsem lepem ustreliti. Lep narodni heroj! Še posebej sem namreč Bora vprašal, ali je to isti Bračič, o katerem poje narodna pesem, pa mi je potrdil: »Žal, taka je resnica.«
Ko smo še naprej govorili o Ahacu in drugih »vojvodih« partizanstva, je Bor potrdil tudi znano zgodbo, kako je Ahac mučil župnika iz Prečne pri Novem mestu. Nagega je valjal po glaževinah in mu s puškinim kopitom trl moda. Župnik ga je na kolenih prosil, naj ga ubijejo, pa ni nič pomagalo. To je Boru po vojni povedal Tone Bon, ki je bil takrat Ahačev pribočnik. Bor je vse to povedal Kardelju, a ta ni mogel odgovoriti na vprašanje, kako da so Ahaca še po vojni dali za šefa Agitpropa, kjer je, mimogrede povedano, grdo delal s pisatelji, še zlasti s Kreftom in Miškom Kranjcem. Kardelj in Kidrič sta namreč že med vojno pri OF naredila ovadbo in zahtevala, naj Ahaca likvidirajo. O tem je na nekem družabnem večeru penkluba pripovedoval Vidmar. Ko je namreč – to vse sem slišal sam – Štih govoril o Ahačevih podvigih v partizanih (zdaj ga hvali!) in so še mnogi drugi pritegnili z več splošno znanimi zgodbami o Ahačevem sadizmu, je Vidmar rekel: Jaz o vsem tem ničesar ne vem. Vem samo tisto, kar sta Kardelj in Kidrič zahtevala, da se Ahaca likvidira, ker je namreč nekoga tam med zasliševanjem pekel na ražnju. Zaradi zaslug in iz spoznanja, da je bila kriva predvsem partija, ker je tako mlademu človeku dala tolikšno moč, smo sklenili, da ga samo degradiramo in pošljemo na Primorsko, kjer naj bi padel, ker je bilo tam zelo nevarno, skoraj nemogoče, da bi takrat tja prišel živ.
[/quote]
Citiraš Janeza Menarta. Pa sem se spomnil tole: Menart in Rudi Šeligo sta umrla 22.januarja 2004. Dokaj nenavaden dogodek, da na isti dan umreta dva slovenska literata. Pričakoval sem, da bo v Dnevniku TVSLO to prva vest. Kje pa! Najprej je bila neka slovenska zmaga v rokometu. Šele proti koncu omemba njune smrti. Ja, nista bila “njihova”!
Citiraš Janeza Menarta. Pa sem se spomnil tole: Menart in Rudi Šeligo sta umrla 22.januarja 2004. Dokaj nenavaden dogodek, da na isti dan umreta dva slovenska literata. Pričakoval sem, da bo v Dnevniku TVSLO to prva vest. Kje pa! Najprej je bila neka slovenska zmaga v rokometu. Šele proti koncu omemba njune smrti. Ja, nista bila “njihova”!
[/quote]
🙁
–
[img]https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/4/46/Champs_Elys{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}C3{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}A9es_8_mai_2015.JPG/450px-Champs_Elys{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}C3{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}A9es_8_mai_2015.JPG[/img]
VE Day 70th anniversary ceremony in Paris
Significance End of World War II in Europe
Date 7/8 May 1945
Victory in Europe Day, generally known as V-E Day, VE Day or simply V Day, celebrated on May 8 or May 9 , 1945 to mark the formal acceptance by the Allies of World War II of Nazi Germany’s unconditional surrender of its armed forces.
The former Soviet Union, Israel, and Eastern Bloc countries have historically celebrated the end of World War II on 9 May.