Življenje s 13 mesečnim otrokom
Te čisto razumem. Nisem brala nič odgovorov, ampak povem ti, da je bilo pri nas enako. Skoraj dve leti nisva mogla dihati. Ni spal čez dan nič, zvečer ni hotel do 23h zaspati, ne če smo ga pustili dreti, ne če smo ga nosili..MORA! Poznalo se je na psihi, na anjinem odnosu…Je zahteven otrok. Saj sva midva takrat tudi precej jamrala, ampak sedaj, ko imam še drugega otroka vidim, da bi lahko še stokrat boljč Ker je bilo res nevzdržno. Čiščenje sva dala na minimum, zase sva imela mogoče po pol urice na večer, potem pa se je začelo že zbujanje…
Potrpi, enkrat bo minilo. In ne krivi sebe. Imej pa se toliko rada, da ne ustrežeš vsaki muhi in se ne živciraš preveč. Skratka-tudi tebi svetujeem, da priskrbiš kmalu sorojenca, ker taki otroci hočejo vse zase in če so edini, velikokrat vsak prdec tudi dobijo in se stvar samo stopnjuje v še hujše. Če sta pa dva, ne moreš istočasno udarjati dveh žogic. Držim pesti, da bo drugi drugačen 🙂
13 mesečnik potrebuje eno spanje cez dan. Pa tudi 10 ur ponoči.
In ja, rutina je zakon. Plus ujet trenutek, ko vidiš, da je otrok utrujen. Nekateri mencajo oči, prsti v usta, se prijema za ušesa, skloni glavo….. samo opazovat je treba dobro. Odneseš v posteljico. Poveš, da je čas za spat, lubčka, položiš v posteljico in se posloviš. Pa pokliči, ko se zbudiš. ČE se zares dere, greš pobožat čez nekaj časa. Čisto mirno. Ker veš, da to rabi. In greš v kopalnico in se stuširaš. Daš gor makeup, izbereš sebi ljubo glasbo. Potem pa na kavč, noge v luft in vze,i tistih 15 minut zase.
Zvečer enako, le da naj zgodbo opravi očka.
Ponoči tudi.[/quote]
Sicer se skoraj vedno s tabo strinjam. Vem pa, da imaš same punčke, vertno še precej nezahtevne. Če bi imela sama le hčer, bi tudi tako govorila. Sem pa dala čez, ko otrok ni od 1. meseca enkrat zaspal čez dan razen po par minut ob dojenju, ob odstavitvi se je obvezno prebudil in ni zaspal nazaj. V vozičku je zaspal točno dvakrat, ko je gospa rekla’ a vaš pa spi’ je že pogledal, v avtu je zaspal, ob prvem rdečem semaforju je bilo s spanjem konec, ni šlo z božanjem, ne nopenjem, zvečer smo probali metode vseh knjig, zdrave pameti…delovalo ni nič. Smo tudi pustili jokati, ko smo bili onemogli, pa se je drl dve ur, probali dajati spat ob 18h, 20, 23……ne bom opisovala naprej. 🙂 Skratka, če imaš srečo, ti jo privoščim, ne misli pa, da je to pravilo in da drugi ne zmorejo, ker ne znajo. Verjetno bi pri nas veljalo vztrajati in ignorirati jok v drugem prostoru, ampak je že pri šetih mesecih norel po posteljici gor in dol in poskušal s plezanjem, tako da si ga nisem upala spustiti izpred oči. Če si upaš, poskusi.
Po več letih sem prišla do zaklučka, da je otrok takrat šrecej preveč spremljal svet, vse informacije okoli njega in jih ni znal predelati Pa še preutrujen je bil, glede na to, da je tako malo spal in bil tako dolgo buden. Sedaj ima 5 let in je veliiiiko boljše. Včasih pa še vedno težko zaspi.
Naš starejši je bil podoben otrok. V pogonu non stop, ni imel časa jest, spat, sploh je bil ves čas na spidu. S tem, da je bilo pri nas še 3 x bolj noro ponoči, če podnevi ni spal, da je pa podnevi zaspal si ga moral skorajda s kolom po butici. Ko sem se naposlušala modrih nasvetov, kako naj otroka pri 1 letu neham siliti spat in sem ga dejansko pustila nekaj časa brez dnevnega spanja, so se nam začeli dogajati napadi, podobni epileptičnim, ko se je otrok čez dan odklapljal, ponoči pa norel, besnel, divjal, rjovel in ga ni nobea stvar umirila. Šele nevrolog, h kateremu smo bili poslani zaradi suma na epilepsijo, nas je usmeril na center za motnje spanja in tam so mi razložili, kako NUJEN je spanec za majhne otroke. Kot piše ena pred mano: 10 ur ponoči in vsaj uro in pol čez dan, lahko več, manj pa ne. Otrok je bil zaradi svojega nespanja dobesedno izčrpan, ko je zaspal, je spal nemirno in ponavljale so se mu ene in iste grozne sanje, od katerih je bežal, zato se je upiral spanju in zganjal iste norije, kot jih opisuješ ti. Sicer bister, radoživ, strašno prijeten fantek je postal pobesnela zverina, ko je prišel čas za spanje. Da smo kolikor toliko uredili spanje, je trajalo 7-8 mesecev, predvsem sva se z možem natrenirala, da naju otrok zlepa ni spravil ob živce, kar je NORO NORO NORO težko, sploh, ko začneš hoditi v službo in midva sva oba delala in se oba vozila več kot eno uro v eno smer (cca 70 km), zjutraj si pa včasih bolj neprespan, kot zvečer, ko si šel spat. Umirili smo tudi dneve. ne vem, kaj nas je sarše obsedlo, da otrokom nabijemo in natlačimo dneve z vsemi možnimi akivnostmi, da otroci (in mi) ob tem dobesedno pregorevajo! Mi smo se po nasvetu centra iz akcije familije prelevili v zelo zmerno in otroka naučili, da ne rabi stalno zunanjih in novih dražljajev, da mu je fajn. Smo šli popoldan na igrišče – za 2 uri. Ali pa dopoldan, v varstvu, ampak potem smo bili popoldan doma -ali obratno, igrali umirjene igre, brali umirjene pravljice, čimmanj divjali od ene aktivnosti k drugi. Zanimivo je, da je npr. obisk živalskega vrta, cirkusa, zabaviščnega parka lahko imel ponoči grozljive učinke, ko je otrok tulil po 2 uri skupaj in se ga ni dalo ne zbudit ne uspavat. gledal je z belim, škripal z zobmi, opletal okoli sebe kot nor in na koncu utonil v nek polsen iz katerega se je zbujal na 2o min s kriki in jokom. Dejansko od 17. mes, ko smo opravili te preglede pa tja do 3. leta nismo izvajali nekih večjih, pestrejših podvigov, pač pa stremeli samo k temu, da so bili dnevi čimbolj umirjeni, sproščeni, rutinski, da smo ob približno isti uri vstali, isti uri jedli, isti uri šli na igrala, ob isti uri šli spat. Pri nas prepovedi niso bile problem, problem pa je bilo vse v zvezi s spanjem in hrano. Prbl, 3 mes je trajalo, da je uspavanje nehalo biti borba. Tisti, ki je uspaval, je enostavno vzel v zakup, da bo to trajalo 2-3 ure. Vem, noro, sploh je noro, če ni to tvoj edini otrok in te ostali tudi še rabijo, ampak druga možnost je nespanje in norenje. Jaz sem se ulegla in vklopila sistem ignore. Nisem odgovarjala ne na skakanje po posteljici, ne na jok, ne na petje. Včasih je zalego, če je zaspal pri meni, samo potem sem bila ujeta za cel čas spanja. Zato sem kmalu sposkušala, da je zaspal v svoji posteljici, če je le šlo. Jaz sem samo ležala zraven, včasih zelo tiho kaj mrmrala. Prve tedne je trajalo po uro in več, da se je ulegel in zaspal. Pogosto se je zgodilo, da je trajalo toliko, da sem zaspala sama, za 15, 20 min in v tem času je zaspal tudi otrok. Prve mesece je bil otrokov spanec tako rahel, da čim sem se premaknila, se je prebudil in sva začela vse znova. Nekje po 8 tednih je začelo iti na bolje. Zaspal je že po kake pol ure in tudi spal po uro in pol brez problema. Isto zvečer. Ponoči je do 3. leta velikokrat spla med nama, ker ga je bližina pomirjala in spal veliko bolje. Sva pač požrla nekaj principov – komu služijo??? Meni že ne in otroku tudi ne, bistveno je, da smo vsi naspani. A ko je spal v redu čez dan, je spal ponoči neprimerno bolje. Če ni spal čez dan, je bilo ponoči za crknit, ker smo se zbujali tudi po 10 x na noč, na pol ure. To je pomenilo, da so bili naši dnevi zabetonirani. Rutina petek in svetek, dopust ali ne dopust, praznik, delavnik – vsak dan isto. Še danes, ko ima otrok 12 let, je skoraj enako. Rabi nujno rutino, čvrst dnevni red, kar je izven tega, je zanj velik stres, ki ga težko premaga. Predvsem od 3. leta dalje ne more spati čez dan, zato nujno rabi nočni spanec in hodi, še vedno, spat okoli 21. uri in zjutraj vstaja okoli 6. ure ali še prej. Ni teorije, da to zamakne, je že sam probaval, ker bi rad zvečer kdaj kaj gledal, pa mu ne znese, ker je nalsednji dan skozlan v nulo – tudi na morju gre on spat ob 21h, ker je ob 6h prvi pri ribičih na pomolu. Zjutraj on ne spi pa amen.
Hrana: ko si je otrok dovolj odpočil, je začel tudi jesti, s tem, da je bil naš res dahauc, 8 kil pri 2 letih, podočnjaki do kolen. Ni bilo treba ponujat, pa fehtat, je sam jedel. Pri 3 letih je zlezel na 12 kil. Sem pa miksala, dolgo in se nisem kaj dosti sekirala za okolico. Do 3. leta je vse nadoknadil, se naučil tudi s koščki shajat, tisti čas mi je bilo pa najbolj važno, da je, ne pa, kako je.
Iz svoje izkušnje ti svetujem umirjene dneve. Čimmanj cirkusa in otroka daj spat PREDEN je mrtvo utrujen. Rutina, umirjenost bosta dala sadove. Bodi pa vztrajna in neomajna. Sama v sbei razčisti, zakaj meniš, da otrok mora spat – ti si odrasla in ti moraš postavljati meje – še velikokrat jih boš morala. Odsvetujem ti vstajanje in prihajanje ven iz spalnice. Enako ti odsvetujem kuhanje 5 menijev in letanje s hrano za otrokom. Je se za mizo, 3 glavne obroke in malico. Če vidiš, da hran enoče, jo umakni in končaj obrok. Ponudi spet čez 1 uro in ne prej. Ampak jaz bi najprej uredila spanje, ker menim, da otrok, ki ni naspan in je kronično preutrujen, tudi jesti ne more. Spanje uvedi v del dneva, ko je punčka utrujena, ne pa še preutrujena, predvsem pa pojdita čimveč ven, na sprehod, na igrala, da se mala fizično utrudi. Če si dopoldan zunaj 2 uri, ni vrag, da bi okoli 13-14. ure ne zaspala tako ali drugače. Naredi si urnik, upoštevaj sicer specifiko punčke (npr, če vstaja ob 6 je drugače, kot če vstaja ob 9h), med obroki naj bo vsaj 3 ure časa, med jutranjim vstajanjem in naslednjim spanjem pa med 4 in 6 ur, več nikakor ne. Nam se je obneslo najbolje, če je šel spat po 4-5 urah, najlažje je zaspal in najbolje je spal. Vstajal je okoli 8h, nato smo šli ven do 11 ure, skuhali kosilo, pojedli in okoli 13h je šel spat. Spal do 14,30 in nato šel zvečer spat med 20 in 20,30 uro. Prevsem pa umiri sebe – dokler si ti živčna razvalina in popolnoma podrejena deklici, boš težko karkoli dosegla. Ti si mama, ne predpražnik in ne služkinja, premisli, kaj prepoveš in nato na tem vztrajaj, enako velja za zapovedi in ukaze. Vztrajaj! Naj te trma n premami in premakne! Tako ti kot ona sta osebi in meni na kraj pmeti ni nikdar padlo, da bi zpuščala osnovno higieno ali obroke zaradi otroka. Halo? Zjutraj se skupaj umijta, oblecita, skupaj pojejta zajtrk – tudi mali bo bolj zabavno jesti skupaj s tabo in nato dalje. Glej nanjo kot na osebo, ne kot na nekaj, kar rabiš streči spredaj in zadaj!!
Najprej še enkrat hvala vsem za odgovore, zelo sem hvaležna za njih in so mi dali marsikaj za premisliti.
Ne morem verjet, da je danes pravi angelček, res, tudi zaspala je ravnokar v roku nekaj minut, samo v posteljico sem jo dala in nekaj časa božala. Pojedla vse, res pa ni bila trda hrana. Bo pa za kosilo, ko vstane. Verjetno jo res mučijo zobki, ker zdajle prihajajo vsi naenkrat, prej pa je dolge mesece imela le dva. Bomo videli, kaj prinese večer:)
Pojma nimaš, kaj je zahteven otrok. Če te nespanje enoletnika tako iztiri, kaj šele bo. A si doslej živela v pravljici ali kako? Življenje je sestavljeno iz vse sorte neprijetnosti. Vaša mala je v primerjavi z zares zahtevnimi otroki, ki so taki že od rojstva, čisto običajen enoletnik. Manjša neprijetnost, pač, nič drugega. Vama z možem se pa odnos krha zato. Jej jej jej. Pojma nimaš, kaj je življenje.
Pojma nimaš, kaj je zahteven otrok. Če te nespanje enoletnika tako iztiri, kaj šele bo. A si doslej živela v pravljici ali kako? Življenje je sestavljeno iz vse sorte neprijetnosti. Vaša mala je v primerjavi z zares zahtevnimi otroki, ki so taki že od rojstva, čisto običajen enoletnik. Manjša neprijetnost, pač, nič drugega. Vama z možem se pa odnos krha zato. Jej jej jej. Pojma nimaš, kaj je življenje.[/quote]
Ah, še ena popolna in vsevedna MONA…. V resnici pa zlovoljna, nesrečna in tečna baba.
Pojma nimaš, kaj je zahteven otrok. Če te nespanje enoletnika tako iztiri, kaj šele bo. A si doslej živela v pravljici ali kako? Življenje je sestavljeno iz vse sorte neprijetnosti. Vaša mala je v primerjavi z zares zahtevnimi otroki, ki so taki že od rojstva, čisto običajen enoletnik. Manjša neprijetnost, pač, nič drugega. Vama z možem se pa odnos krha zato. Jej jej jej. Pojma nimaš, kaj je življenje.[/quote]
Ah, še ena popolna in vsevedna MONA…. V resnici pa zlovoljna, nesrečna in tečna baba.[/quote]
Yeah, prava čarovnca sem, dej še kaj negativnega o meni povej, bo avtorici koj lažje. Eni pač zganjate totalno dramo v življenju za malenkosti, prej ko se tega zaveste, lažje bo.
Še en nasvet avtorici: namesto da šteješ obroke in ure spanja, popokaj otroka in sebe že zjutraj na hrib ali igrišče in ga dobro zletaj, pa še sebe. Ta otrok ni nič zahteven, ampak je samo premalo zmatran. Kaj ne bo imel viška energije, če pa sta do enih notri in mati šteje obroke. Ni bistvo, ali otrok zmore dlje hoditi ali ne, ker lahko budnega prevažaš v vozičku, važno je, da mu dogaja in to na svežem zraku – temu pa dogaja nič razen materinega štetja.
Vse obroke vključno s kosilom enoletnik povsem lahko poje zunaj, na terenu. Teden dva zunanjega življenja in zanimivega dogajanja, pa garant ne bo več “zahtevna”. Itak, da se bojuje z vama, saj je to edina “rekreacija”, ki ji jo očitno nudita.
Super, in kaj če moj otrok še ne hodi? Na noge se postavlja, gre sama ob kavču, če jo primem za roke, gre pa takoj na kolena. Doma pa šiba po celi bajti na vseh štirih in jo seveda vmes skušam zmatrati tudi tako, da preiščeva vse prostore, pa pred njo vlečem kužka na vrvici in ona šiba za mano itd. Če je predolgo v vozičku pa seveda postane tečna, ker hoče na tla, v mestu je pa na tla seveda ne spustim, sploh, ker še vedno vse nosi v usta.
Predvsem si pa totalno nesramna, ker si pač vzela eno plat zgodbe, in to je tisto iz dna cikla oz. trenutno stanje. No, pa tudi trenutno očitno več ni, ker danes je punčka naravnost fantastično razpoložena…
Ni bistvo, ali hodi ali ne, bistvo je, da mora biti otrok vsak dan veliko na svežem zraku in ta otrok ni.
“Vse nosi v usta”, ja ok, na ulici jo pač ne daš iz voza, poišči pač kos trave – vsako mesto ga ima – in naj tam šiba. Normalno je, da otrok poje par kil “dreka”, dokler še ne zna hodit. Otrok z umazanijo nima problema, problem z njo imajo prečistunske matere, zdaj a ti to si a nisi, ni važno, važno je, da otrok preživi vsaj štiri ure dnevno zunaj.
Nisem vzela plati zgodbe z dna cikla, ampak tvoj odnos do takih zadevščin – to, kako si zadevo prikazala, ne pa zgodbe same. Jok, nesposobna mama, najbolj zahteven otrok, ne znam hendlati 13mesečnice, boj z njo, z možem na hlapih, cela drama v glavnem. Pa čisto običajen trinajstmesečnik je, nič posebnega. Če to, da menim, da dramatiziraš, jemlješ kot nesramnost, namesto da bi se zamislila nad svojimi reakcijami na običajne stvari, ok, izvoli. Kako sem nesramna, ker ti povem, da se ti ne dogaja nič takega, zaradi česar bi se morala jokati in ne jesti in ne umivati. Ti nesramnica jaz, kajne. No ja, razlogov za dramo bo z otrokom še polno, boš pa pač enkrat drugič dojela.
Mogoče te pa nekdo zgoraj vendarle ni tako narobe prebral…. Ker tebi se zagotovo še nikoli ni zgodilo, da bi ti stvari kdaj zrasle čez glavo. Niti takrat, ko ne vem koliko noči nisi spal več kot dve uri v kosu. In zagotovo nikoli nisi imela dvomov, ne, ti si vedno vedela, da vse, kar delaš, delaš prav. Jup, super mama (in verjetno vse ostalo tudi). Naravnost obožujem take. Ki seveda nimajo nobenega pametnega prispevka k temi, razen tega, da si poskušajo nabildati svoj superiorni ego. Empatija jim je pa približno tako blizu kot življenje na Marsu.
Bistvena razlika, ko stvari zrasejo čez glavo, je, ali delaš iz njih dramo ali jih jemlješ, kot so. Empatija do ljudi, ki delajo iz muhe slona, je v tem, da jim to poveš.
Dvomi so eno, razpad identitete zaradi običajnih težav pa nekaj drugega.
Zdaj, ko se mala spet obnaša “fantastično”, je vse ok. Do prvega nefantastičnega trenutka. Bistvo starševanja je, da tvoja dobra volja ne sme biti v taki meri odvisna od “fantastičnosti” otroka. Ti si šef, ne ona.
A ti imaš to kako stekleno kroglo pred sabo, al kako?
Predvsem pa je empatija zmožnost, da se vživiš v človeka v stanju, v katerem je, in mu na dobronameren način poveš oz. razložiš, kar pač misliš, da bi mu lahko koristilo oz. pomagalo, brez da ga ponižuješ, prizadaneš ipd. Ti pa zgolj sikaš in špricaš strup iz svojih višav.
Točno to sem naredila. Povedala sem ti, da (predvsem) sebe postavi v pravo perspektivo. Kar pomeni, da si oglej malo tudi druge starše/otroke – ki ne spijo po več let, ki imajo bolne otroke, ki imajo vse sorte drugih težav, pa ravno od takih redko slišiš, da imajo “najbolj zahtevnega” otroka, čeprav bi imeli več kot dober razlog. Iz tvojega opisa pa veje eno samo pretiravanje, glede na to, kakšni so običajni dojenčki in enoletniki. in tak odnos ti bo dolgoročno škodil.
Če to dojemaš kot poniževanje in sikanje, prav. zavijanje v vato ni dokaz empatije. Dovolj utemeljevanja, saj kot jeena zgoraj rekla, čaka te šola.
Jup, natanko tako se bere tvoj stil pisanja, predvsem pa je že nick, ki si ga izbrala, dovolj zgovoren. Dobronamernost je zgolj fikcija oz. tvoja predstava o tebi, v resnici pa patroniziraš in kažeš svojo superiornost. Vse, kar si (baje) hotela povedati, bi se dalo tudi drugače, in to brez zavijanja v vato. Ampak ti tega očitno ne znaš / ne zmoreš.
Ma ja, dejstvo je, da se vsakemu zdijo težave, v katerih se znajde, najbolj pereče, in od vseh ostalih minorne oz. se nam zdi, da bi mi to z lahkoto shendlali. Tako pač je. In nekomu prerokovat polom in totalne zablode pri vzgoji na podlagi enega sporočila, napisanega v čustvenem afektu, ko so stvari pač zrasle čez glavo, je pač na nivoju psihoterapevta, ki išče hiter zaslužek.
Glede na to, da je bilo do te faze vse OK, očitno nisem oz. nisva totalna/i zguba / zgubi. Pravzaprav se je od kar sem to sporočilo napisala, zgodil popoln preobrat. Mala gre spat tako, da jo dam v posteljico in odidem, zaspi v roku 5-15 minut brez joka in stoka, kar se ni zgodilo še nikoli prej. Tudi je pridno, morda jo kdaj kakšni koščki še vedno zmotijo (definitivno prihajata ven zgornji dvojkici), pod črto pa nobene hude drame več. Moj otrok je zopet zlata deklica in jaz sem res neskončno vesela in olajšana. Hvala še enkrat vsem za vzpodbudo in vaše izkušnje.
Tudi mi nismo veliko jedli. Pa se ne sekirat. Moja babica je vedno govorila, ko bo lačna bo jedla. In res. Včasih je jedla tudi sam kruh, ali jogurt, ali skutico, ker drugega ni bilo več, ko jo je prijela lakota.
Glede spanja, smo mi reševali tako, da smo prižgali umirjeno glasbo in je ob njej zaspala.
Včasih smo pustili, da se je jokala in se prevračala po posteljici kakih 15 minut in je na koncu zaspala.
Če tudi tako ni šlo, pa sem se z otrokom ulegla in počakala, da se umiri in zaspi. Otroci pač potrebujejo malo topline ali pa so tako utrujeni, da so že sitni. takrat jih je treba pač pustiti, da se pojokajo in s tem dokončno utrudijo, ter zaspijo.
Pozdravljena!
Težave s spanjem podobne …probaj se zraven nje uležt in govori en preprost stavek danes je lep dan…pa tudi če joka se ne oziraj…pri nas jo zmanjka v 10 minutah…se ti pa jezik zaveže…ne nisi nesposobna samo premehka poskusijo pa tudi pri nas se je začelo okrog 1,5 leta…pa vsak dan je kaj novega..treba se je naučiti kako otroka preslepiš…drugače pa tudi ni preveč velik jedec….jaz sem ji dajala kar ima rada…pasirala ji pa nisem….če je pojedla ok…če ne bo že ko bo lačna…je pa tudi naša prelahka…se ne sekiraj…s kg bo še lahko imela težave…pa veliko sreče in živčkov ti želim
lp abc
Poznam starše,ki imajo isto probleme z otročki.in priznam,to mora biti grozno.ko otrok ne zaspi in ne zaspi.ko se kar naprej joka.ko ga je treba nositi po rokah…uf ne predstavljam si tega.ali pa ko otrok ne spravi nič hrane vase.sočustvujem…vendar…naj bom malce pametna.imam štiri otroke.15,14 ima dawnov sindrom,10 in eno leto.ta starejši že spijo celo noč :),včasih tudi do enajsti dopoldan.tamala pa pač ne.vendar majhna je še!ima svojo sobo in vedno ampak vedno spi tam.če ne spi,sem pač pri njej v sobi in jo nosim,ji pojem,jo pestvam,se igram z njo.pa se po eni uri utrudi in zopet spi.v svoji sobi.zato jo ima.spalnica je moja in od moža pika.pa mi je včasih grozno,sem neprespana in se izmenjujeva.me prime da jo dam spat k sebi.vendar zopet,spalnica je edini prostor kjer sva z možem malce sama in ne popustim.nisem pri nobenim in ne bom niti pri njej.cele dneve sem z otroci in imam pravico do zasebnosti.in sedaj je super.včasih se še zbudi,za kako minutko,pa grem,jo pobožam in že spi.vztrajala sem in se je obrestovalo.zjutraj sem tako spočita kot že dolgo ne.pa še hrana.jedla je vse.od pol leta naprej.ne kompliciram pri hrani.dva meseca nazaj pa je vse kar sem ji dala v usta popljuvala ven.sekirala sem se da bo shujšala,da je lačna.pa sem naredila slednje.naštimam ji zajtrk.kar poje poje.ko začne pluvat,to je zelo hitro,ji vse vzamem.dam ji čez dve uri malico,če ne je ji vzamem.isto za kosilo.ne dajem ji več prigrizkov vmes.kak teden ni jedla nič,le mleko je pila.pa si je hitro premislila.dojela je da bo predolgo lačna.takole naj rečem.otroci so danes zelo pametni.zavedajo se vsega,čeprav še ne govorijo.vendar je najlepše preživeti čas,ko jih gledaš pri igri,učenju…le da si z njimi.ampak kljub otrokom,imaš tudi partnerja.tudi on rabi vaš čas.in vi njegovega.in če se začne z vzgojo in načeli že pri majhnem otroku,se najde čas za vse.tako…uživajte z otrokom,ker postane prehitro odrasel….srečno
Glej, ne sekiraj se. Kar se hrane tiče, jaz otroku ne bi delala tri jedilnikov. Če ne je prvega, pač ne bo jedel. Očitno ne rabi in ni lačen. Jaz sem tudi bila tako “neumna” in ponujala pa še to pa še ono, dokler se mi ni posvetilo. Sedaj ponudim eno stvar in ker je že velika, ji rečem, da mora tisto pojest, ker drugega ni. Če se trmari in noče niti malo pokusiti, pa sledi sankcija. Ni risanke, ni igračke itd.
Pri enem letu sicer tole z risankami ne bo šlo, jo pa lahko pustiš lačno.
Baje sem tudi jaz imela take finte, kot otrok in nisem hotela jesti večerje. moja babica je takoj zrihtala. Nekajkrat sem bila baje lačna, pa sem odnehala. Včasih je kar dobro poslušat kako babico.
Kar se spanja tiče, je očitno preutrujena. Jaz bi jo pustila malo jokati. Naj se od joka malo utrudi in boš videla, da bo zaspala.
morda sploh noče, da jo pestuješ. Če praviš da vsako dopoldne nimaš miru do 13h in se non stop ukvarjaš z njo, očitno tega ne rabi. Ko se začne oglašat, jokat, se ji samo oglasi in ji reči, da si tukaj ali pa se z njo pogovrajaj. Toliko da sliši tvoj glas.
Jaz sem tudi za vsak drek jo dvigovala iz posteljice, ko ni hotela spat in je jokala.
Potem pa sem nekega dne videla kolegico, ki je otroka imela na tistem stolčku (ležalniku) v kuhinji na tleh, ko je kuhala. Ko se je začel jokati, oglašati, se je z njim samo pogovarjala. ni ga takoj prijemala v naročje. In glej, stvar deluje.
Če pa zvečer ne bo delovalo, poskusi zaspat v postelji z njo in jo kasneje dat v njeno posteljo.