… in ta nedogled je včasih odveč !!!

————————————-
Takrat, ko je življenje do človeka še posebej kruto in ga tako ali drugače prizadene, takrat človek pomisli tudi na konec svojega zemeljskega bivanja. Še zlasti, če naj bi pomenil tudi konec trpljenja, ki postaja neznosno, ali pa bi rad olajšanje, odrešitev.

Sam sem po kakšnem turobnem in težkem dnevu večkrat premišljeval o tem. Kako bi bilo, če se enkrat zjutraj sploh ne bi več prebudil= Razmišljal sem o tem, kaj in kako bo potem, ko bo enkrat vse končano. Kako bo potem, ko umrem?

To, da bom odrešen vseh zemeljskih tegob, to mi pri vsej stvari še najbolj ustreza. Ta okoliščina in pa dejstvo, da bom neizogibno enkrat tudi sam dočakal svoj konec, saj je vsaj do zdaj še vsak tudi umrl, me je napeljalo na misel, da bi poskusil ustvariti pozitiven odnos do smrti. Zato sem si priskrbel različno literaturo te vrste in iskal spodbudne besede o smrti. Kar precej sem jih našel!

Že starogrški filozof Sokrat je o smrti rekel, da si tisti, ki se bojijo smrti, domišljajo, da vedo tisto, česar nihče ne ve. Morda pa smrt predstavlja največjo srečo? Ljudje pa se je bojijo, kot da bi že vnaprej vedeli, da je smrt največje zlo ali nekaj strašnega.

Smrt bi prav tako lahko ne predstavljala ničesar; človek bi ob smrti ničesar ne občutil. Kot počitek brez sna – ena sama dolga noč najtršega, najmirnejšega in prav tako najlepšega spanja. Pravzaprav je najbolj običajna prispodoba smrti prav njena primerjava s spanjem: “Ko bomo umrli, bo, kakor da smo zaspali”, ponavadi govorimo sami sebi.

Smrt je, pravijo, pozaba. Ko umremo, pozabimo na vse težave, smrt zbriše vse boleče in neprijetne spomine, je torej tudi izničenje vseh zavestnih izkušenj.
———————-
/Zvone Modrej/

Cenjeni prijatelji,ne glede na to, da je za vami prijeten konec tedna, da je današnji ponedeljek večini tisti Yeeeeeeeeeeeeeesssssssss, today is Monday ………… ali je kdo od vas že kdaj razmišljal o naši minljivosti na način, kot je razmišljal moj prijatelj?
Ah, morda to res ni najprijetnejša tema, je pa golo dejstvo, je … del našega vsakdana, je tisto, kar nas čaka na koncu predora ……. neka svetloba, ki nas sili iti naprej in se prestopiti ………

Lep dan, prijatelji!

ja:)

vsak si po svoje razlaga naš “konec” zemeljskega bivanja…

pa naj gre za to ali ono religijo, prepričanje, smer…

škratu je včasih še najbližje reinkarnacija, čeravno tudi tu
fura svojo špuro… še najraši bi videl da ga potrem rastresejo
po čisto določenem kuclju, bo vsaj kaka korist od pepela:)

Se mi pa zdi da so imeli tovrstne zadeve še najbolj pošlihtane
indijanci; so vsaj gledali na rojstvo, poroko, smrt kot na nekaj
povsem normalnega, kot sestavni del življenja…

V mojih Butalih pa vsakič zganjamo vraga in pol, namesto da
bi se bolj posvetili svojemu življenju (zdaj ga vidiš zdaj ga ne vidiš ne de)

Škrat je skratka prepričan da kadarkoli, kjerkoli in kakorkoli bo že pristal,
bo ziher za neki dobro..

Labodko mojo&vse po vrsti kot so hiše v Trsti
Pacmakam Vornih pa prletim ku sneta skira ne de

Marija.. dokler časa bom tko živ… ne bom razmišljal o minljivosti… ko sem se enkrat lotil tega sem prišel tolk deleč, kot takrat, ko razmmišljam kje je konec vesolja.. kr ni pa ni konc.. črne lukne :)))

Yeeeees!!! It’s monday 😉 Lep ponedeljek tud tebi Marija pa lep začetek tedna pa lep teden pa.. spet bo vikend tud tega lepga 😉