življenje z otrokom
Zanima me, kdaj ste se odločile za prvega otroka in kako se vam je življenje z njegovim rojstvom spremenilo? Zanima me predvsem zaradi tega, ker imam predstavo, da po rojstvu otroka nimaš nič več od življenja, nikamor ne moreš, da je življenje ena sama rutina: služba, pospravljanje, druženje z otrokom in nato spanje,…ali to drži? Zanima me še koliko časa si vzamete zase in ali še vedno hodite s prijateljicami na pijačke, na fitnes ipd…
Za svojega prvega otrocka se niti nisem mela casa odlocit…zgodilo se je…niti najmanj nisem pricakovala…bila sem studentka…ampak sem se bo zapletenih dilemah odlocila,da otrocka obrzim…
Danes sem ponosna mamica sedemmesecnika,ki mi je cisto spremenil zivljenje..pokazal mi je kaj je to brezpogojna ljubezen,kaj je to sreca, upanje,sreca in radost…vse to pa mi daje moci in volje,da ob njem tudi uresnicujem zastavljene cilje…se vedno si vzamem cas zase,za prijatelje, aerobiko,vse,kar je za mojo duso….pa zaradi tega otrocek ni prav nic prikrajsan…le malo drugace se zorganiziras pa gre…
Vse se da,ce se hoce!
Seveda se ti življenje spremeni to je jasno, ampak v pozitivno smer vsaj meni se je………….., ko sem postala pred letom dni in pol mama sem bila najsrečnejši človek na svetu in sem še danes.
Otrok ti pokaže kaj je brezpogojna ljubezen, radost, potrplenje,iskrenost in še veliko tega…………, pri nas je bil načrtovan in oba sva ga komaj čakala, zdaj ga imava in uživamo vsak dan posebej!
Tebe pa zanima, če ne postane vse skupaj rutina in če imaš čas še za sebe?
Rutina ravno ne bi rekla, ker ti vsak dan prinese kaj novega, koliko časa pa si vzameš za sebe je pa odvisno od vsake mame posebej, jaz si ga vzamem, ampak bolj znotraj družine, ker za pijačke po lokalih mi ravno ni in nisem tak tip človeka, družina me osrečuje in tako se najbolje počutim!
Želim ti dobro odločitev Mateja
Ja. življenje se pošteno spremeni. To moram priznati.
A to ne pomeni, da ga je konec – le spremeni se.
Zamenjajo se prioritete :
– kar naenkrat žur ni več No1, ampak le popestritev in takrat res res paše
– dober pogovor s prijateljicami res ni več vsak 2. dan na sporedu, a ko se srečamo npr. enkrat na mesec, si imamo TOLIKO povedati
– izleti postanejo družinski in dobijo nov pomen. Namesto potepanja po daljnih deželah sedaj opazujem veselje otrok ob opazovanju račk, velike oči ob pogledu na konja, bazeni so sploh posebno doživetje…
– telovadba: 2x tedensko si zvečer privoščim aerobiko
Jaz sem imela prvega pri 29 in drugega pri 31 letih.
Če me kdaj utesnjuje tako življenje? Seveda me včasih. Pride dan, ko bi zagrabila nahrbtnik in spalko in se samo z možem odpokala v neznano.
Včasih bi spala do poldneva, spet drugič pohajkovala po hribih.
Če zamenjam? Nikakor, ni variante, sploh ne. Ma, sta pa tako luštna pikca, da jima noben žur, klepet ali telovadba ne seže niti do gležnja. In ko se stisneta k meni…. uh, zdaj pa postajam že malo osladna – bolje, da neham.
Dokler nisi tam, ne ves.. lahko samo ugibas, kako zgleda… hehehe
Ne,resno: brezveze si je vnaprej risati neke slike.. Prepustis se dogajanju… In potegnes najboljse ven…
Seveda otrok spremeni situacijo… Prinese veliko lepih stvari, pa tudi neprespane noci, nategnjene zivcke… Ampak spet je odvisno od posameznika, kako to vzames… Jaz vidim predvsem vse tiste dobre… ker ti samo otrok lahko prinese toliko topline v srce… Tisti mocen obcutek ljubezni in srece…
In ce mene vprasas, kako se mi je spremenilo… zivim bolj zapolnjeno in veliko bolj zadovoljno.. srecno… In svet gledam “drugace”… Ker ga vidim drugace preko njegovih oci…
Lp! S.
Otrok prinese temeljite spremembe v življenje človeka. Pa ne samo v življenje, tudi v tvoje mišljenje in doživljanje sveta. Zaradi tega je vse skupaj drugače, kot je morda tebi videti navzven.
Kar opisuješ, so občutki, ki mene kdaj prešinejo, pa ne za dolgo, le takrat, ko sem utrujena, naveličana, ko je vsega res preveč. Po drugi strani pa…
Življenje brez otroka je lahko tudi ena sama dolgočasna rutina! Žur, pa malo kofetka, pa fitnes, pa delat (študirat), pa na ono zabavo, pa s prijateljicami ven… Kakor pogledaš na stvari, takšne jih vidiš.
Priznam, da si včasih želim, da bi ne bilo skrbi in toliko odgovornosti. Vendar je življenje pač takšno, da vsi pridemo v obdobje, ko moramo sprejeti posledice naših preteklih dejanj in se odločati glede naše prihodnosti. Brezskrbnosti otroštva, ko je važen samo tisti trenutek (ne dan prej, niti ne ura kasneje), je konec. Ta trenutek se ti zgodi, če imaš otroke ali pa ne. Če imaš otroke, sprejmeš v svoje življenje tudi več odgovornosti.
Sprejmeš pa tudi nekaj, kar ti prinese neprecenljive in lepe stvari!
Tamalo sem rodila, ko mi je bilo 24 let, torej dokaj hitro. V bistvu sem dosti žurerski tip, veliko noči sem prežurala in ker sem špilala v bendu, je bilo tega res veliko. Sedaj hodim bolj zgodaj spat. Družbo si pa še vseeno poiščem.
Sem pač tak karakter, da hočem, da tudi možiček skrbi za otroka ali pa dam tašči v varstvo za tisto uro, ko grem sama v knjižnico ali v shoping ali na aerobiko. Konec koncev tudi soseda komaj čaka, da dobi tamalo za kakšno urco v varstvo.
Je pa tako, da je vse odvisno od tebe. Moja hčerka ima mamico, ki je poleg pri vsaki trapariji. Ni mi žal, če se na igrišču vsedem na rit, da se lažje igram. Tudi mi ni žal, če se tamala umaže medtem, ko se igra.
Torej, meni se je ogromno spremenilo, a le na bolje. Seveda pridejo dnevi, ko si mislim “joj te obveznosti”, ampak en sam objem in beseda mama nadomestita vse to in še več.
Prvi pri 30-ih, drugi pri 33-ih.
Življenje se mi je seveda spremenilo – na boljše. Morda sem tak tip, saj sem imela otroke od nekdaj rada, a – ko sem dobila otroka k sebi, ko sva prišla domov, v trenutku sem preklopila z enega življenja v drugo. Brez kakšnih travm, povsem spontano.
Družba. Priznati moram, da so se stare prijateljice (tiste brez otrok) sčasoma kar umaknile, stike pa sem navezala z veliko mladimi mamicami. V vsakem obdobju sem navezala enkrat z eno in drugič z drugo mamico prav poseben stik. Klepeta je bilo na teh dolgih sprehodih z vozički ogromno. Kar predstavljaj si dvo- in več urne sprehode. Ker so otroci uživali v vozičkih, smo se večkrat ustavili tudi na kakšnem kakavu…
Zvečer nisem hodila ven, ker tega preprosto nisem pogrešala. Morda pa sem hotela sebi in drugim dokazati, da lahko sama skrbim za svojega otroka. Morda…
Joj, kako lepo ste vse napisale.
Jaz sem mamica postala pri skoraj 27.letih. Z možem sva se poročila eno leto pred tem in sva načrtovala, da bova imela otročička malo kasneje-da pač izkoristiva najino skupno življenje do fula. No, pa se je otročiček odločil, da bo najino skupno življenje zapolnil tudi on. Na začetku sem bila kar malo zaskrbljena, kako bo-res, preveč sem tuhtala in mislila in se bala, kako bo. Ampak, ko sem pa to štručko dobila prvič v roke, je bilo pa dvomov konec. Zdaj vem, katera stvar je v življenju najpomembnejša. Še tako dober žur ne more zamenjati nasmeška, ki mi ga sinček podari vsako jutro. Seveda so tu tudi skrbi. Kakšno pa bi bilo brezskrbno življenje?! Je pa res, da si je treba dan pošteno zorganizirati. Jaz sem sklenila, da se bom otročičku posvečala z dušo in telesom, da mi pač nikdar ne bo težko vstati zaradi njega sredi noči. Ob tem pa tudi ne smem dovoliti, da bi trpel odnos med mano in možem. Priznam, tudi jaz kdaj pomislim, kako lepo je bilo z možem kdaj kam iti za par dni in samo uživati, ampak če mi zdaj to kdo ponudi v zameno za zdajšnje življenje,pa lahko rečem samo: Ne,hvala!!!
Joj, kolikokrat v dnevu slišim zdaj tole vprašanje – sem se ravno vrnila na delovno mesto v kolektiv, kjer ni veliko staršev…. In moj odgovor je vedno isti: seveda so prej bili žuri, kino, klepeti, koncerti, gledališča, kave (fitness ne, tam me ne boste nikoli videli), potovanja na druge konce sveta in zdaj tega ni. In?
Zdaj to ni pomembno.
Zdaj je moja piška.
Tako, kot je napisala Jala.
Na začetku sem bila tudi sama malo šokirana kako je vse drugače… Predvsem me moti, da je toliko priprav preden se kam odpraviš…
Sedaj smo se zverzirali in življenje postaja zelo zanimivo… Kadar pogrešam žur, grem ven… Kadar ga moj, gre ven on… Ko bo mali dovolj velik ga bova včasih zažurala skupaj, babice bodo pa pazile…
Ni dneva, ko bi pogrešala žure, pijačo, zabavo, ponočevanje, aerobiko, brezvezno nakladanje s kolegicami in bluzenje s kolegi….Hvala bogu, da me je vse to minilo…
Pogrešam pa kakšen fajn izlet z družinico, pa kratek (največ 2 uri) klepet s prijateljicami, ki imajo kaj povedat in ne bluzijo (tiste sem že opustila…), pa en Smile v poletnem večeru na balkonu z možekom…To je vse, kar pogrešam,kajti vse drugo imam.NAJLEPŠEGA FANTKA NA SVETU. (Vem, da druge tut…), tako, da se sprašujem, ali bom lahko imela še tako rada tudi drugega otročička? Kajti, ta je moj sonček, moje vse, ravno tak, kot sem si ga zamišljala….(HM; ni še star 2 leti, tako da še nismo v fazi trme…)
Hm, aerobiko pogrešam (ne, to ni prava beseda) samo, ko stopim na vago, ki še vedno kaže 4 kg preveč…ampak to ni nič)
Sicer pa, imejte čimveč otrok!!!! To je tak fajn!
metiii, tudi jaz sem mislila, da drugega skoraj ne moreš imeti tako zelo zelo rad. Pa sem se motila, ljubim ga neskončno. Tudi vso drugo nosečnost sem bila ravno tako nestrpna, kakšen je, ga božala, mu vrtela glasbo in komaj čakala dan, da pride med nas. Oba imam enako rada, eden (6 let) me razveseli s svojo risbico, drugi ta hip s svojim grgranjem (5m). Prvi me že razjezi z neupoštevanjem pravil, pri drugem pa me to še čaka. Vse to pa so koščki v najlepši sestavljanki mojega življenja.
Uf, jaz sem pri starih mamicah, ta prvega pri dobrih tridesetih, na drugem ravno delamo. Oja, sprememba je ogromna, tudi če jo pričakuje, nanjo nikoli nisi zares pripravljen. Prva sprememba je bila, recimo, ko je dete mojo prej nikoli pri miru rit za 9 mesecev dobesedno “pribilo” v ležeči položaj. Potem…ah ja, recimo, da sem poslovni kovček zamenjala za voziček in torbo z dojenčkovimi potrebščinami.
Hudo? Do danes še ne prehudo in komaj čakam, da ponovim vajo z neprespanimi nočmi (pravzaprav podaljšam!), pestovanjem, crkljanjem, s čudenjem “ej, včeri pa tega še ni znal/a” itd itd. Ne, ni vse pravljično lepo, pocukrano krasno, sploh če te ujamejo še bolezni, pa kakšne razvojne nepravilnosti. Po enem tednu nespanja si prav lepo sposoben godrnjat nad svojim ljubljenim otrokom oz. dojenčkom. Ampak je vredno, vsakih 5 minut je vredno! Je ni kariere in pozicije, s katero bi menjala svojo sedanjo vlogo.
Je pa tako: so ljudje, ki niso rojeni za otroke in če čutiš strah, negotovost oz. veš, da si otroka ne želiš zares – ne zato, ker jih imajo vsi in ker je to kao normalno in standard- ampak res želiš globoko v sebi, je zate čisto prav, da ga nimaš. Če je zate izziva kariera ali umetnost ali….karkoli drugega, in veš, da se temu ne bo mogla odpovedati in biti mama, potem je veliko bolje in bolj pošteno, če si priznaš “ne, jaz pa ne bom mama, ampak bom -igralka, pevka, manager….” in to 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}. Osebno zelo spoštujem Polono Vetrih, recimo, ki je vse življenja hotela biti samo igralka oz, je vedela, da bi otroci preveč “trpeli” v tekmi z gledališčem. Ni vsak elektrikar ali cvetličar, prav tako pa ni vsak starš.
Ampak zame se je življenju z otrokom začelo – sicer v novi dimenziji-ampak začelo, nikakor ne končalo.
Asru, Svea in Jala…odlično ste napisale! Se kar podpišem!
Nam se je življenje tudi obrnilo na boljše, bolj pestro je, bi temu človek rekel 🙂 Je pa res, da se nam življenje kaže v čisti neki novi dimenziji…in vsak dan je nekaj novega, zares nam ni dolgčas 🙂
Kar se pa časa zase tiče, no s partnerjem se počasi spet učiva (mali ima slabo leto in pol), kako si vzeti čas zase…jaz imam telovadbo, on pa svoje hobije…pa prijatelji pridejo dvakrat na mesec na vrsto… Pa včasih kam sama frkneva za kakšni 2 urci…počasi prihajamo spet na zeleno vejo 😉
Je pa bilo to prvo leto kar hudo naporno…v vseh pogledih…dokler ne doživiš, te na to nihče in nič ne more pripraviti…
Ko pa me mali pokliče “mama, mama” in mi priteče v naročje dat ljubčka…ja takrat pa se topim…in očka ni nič boljši ;-))))))))))))))))))
lp
Pati
Za otroka sva se z možem se odločila, ko sva si ga zaželela. Prišlo je spontano, zdelo se nama je, da nama srce poka od ljubezni in da naju bo razneslo, če tega ne bova delila še s kom. Verjetno je nekdo “zgoraj” poskrbel, da je ta želja prišla v pravem trenutku… Ja, življenje se mi je zelo spremenilo. Že pet let ne hodim na fitness, ne žuram, z možem sva bila zunaj vsega skupaj trikrat, pa še to zelo na hitro… itd., itd. Za mišice poskrbijo otroci, skupaj imamo veliko bolj nore zabave, kot sem jih imela prej (pa sem bila kar “huda”), na pijačko grem z njimi, ko me ne bodo več hoteli, bom spet hodila brez njih… Pospravljam toliko kot prej (= bolj malo), spim manj kot prej, pa še so mi prekratki dnevi… O tem, česa sedaj nimam, sploh ne premišljujem, ker imam od življenja sedaj tako veliko, da se tega ne da izmeriti. Otroci so mi bili podarjeni in z njimi drugo, čisto drugačno življenje, ki ga nikoli ne bi zamenjala. Moje srce je tako polno, kot ni bilo še nikoli prej.
Lp
M.
Zame je bila to sprememba na boljse, kljub lagodnemu in zabave polnemu zivljenju prej. Res je, da se nacin zivljenja spremeni(vsaj na zacetku) in da je vcasih tudi naporno. Je pa zanimivo tudi s kaksno lahkoto in ljubeznijo ponoci vstanes(nikoli si ne bi mislila), malcka nahranis, previjes ali samo pocrkljas. In to noc za nocjo. In ti tisti trenutek ni tezko, ker ves da te rabi. Pridejo pa neprespane noci vcasih za tabo, tudi to je res. Ampak, to je se najmanj.
Drugace pa zivljenje poteka, kot si ga organiziras. Mogoce se vcasih kaksni stvari odpoves, ampak rekreacija in kaksna zabava se vedno prideta v postev. Res je tudi, da te prijatelji brez otrok malo “skenslajo” in ne ti njih, kot bi si clovek mislil. Mogoce so pijace in kavice s prijatelji krajse in bolj poredko ampak ponavadi tudi prijetnejse, ker niso vec rutina ampak neke vrste luksuz.
Tudi pri potovanjih ni prevelikih ovir. Otroci so zelo prilagodljivi in imajo radi, ce se jim dogaja. Nasa je pravi turist. Malo se je treba prilagoditi in gre.
Sicer so ti pa ze vse napisale. Skratka, ce bi delala seznam s + in -, bi bil prvi veeeeeliiiiiikoooo daljsi od drugega.
Nekoč mama, verjetno tile posti na prvi pogled delujejo zelo nerealno ampak se strinjam z ostalimi, da so vsa odrekanja v primerjavi s tem kaj se ti zgodi s prihodom otroka zanemarljivega pomena. AnaAna tile krasni verzi Pam Brown pa pri nas kar pogosto krasijo telegrame namenjene novopečenim staršem:)
No pa še jaz svojo zgodbo bom napisala.
Dva meseca pred mojo poroko sem zanosila nič, da bi kaj načrtovala.
Imela sem 21. let, v 22-tem letu sem rodila hčerko, ki mi je pomenila vse na tem svetu. Nikoli se nisem obremenjevala kako bo, ko rodim, kako bo, če….
Takoj me je privekel materinski čut, samo veliko pozornosti sem ji namenila. Včasih so mi rekli, da preveč se ukvarjam z otrokom, najprej mi je to moja sestra povedala. Jaz sem vsak trenutek bila samo z hčerko in ona z mano. Sedaj sva tako navezani ena na drugo, da je to nekaj neverjetnega. Moj hči reče, mami kako bi jaz bila brez tebe, pa je stara že dobrih 16. let. To je ena zgodba.
Druga zgodba je pa zase sama. 10. let sva se borila, da prideva, do drugega otroka, po 13,5. letih sem rodila sinka. Bila je trnova pot. Tako, da sedaj, vsi štirje smo srečni… Vsi se imamo radi, pa tudi kdaj se skregamo, da ne bo pomote.
Lep pozdrav vsem!
VSEM SREČNO V LETU 2005!
Doroteja
Midva sva se za otroka odločila pri mojih 27-ih letih. Moj ima že od nekdaj zelo rad otroke, jaz pa nisem bila posebej materinski tip. Sem bolj tehničen človek in včasih sem govorila, da najbrž otrok ne bom imela. He, he… kako se človek spremeni…
No, potem pa me je pri 25-ih popadel materinski nagon in sem začela mojega dregati po rebra: “Ej, a ne bil že čas, da bi imela eno detece?” In zanimivo, mož, ki je imel daleč rajši otročke od mene, ni bil zato. Da je preveč odgovornosti ipd. bullshit. No, potem sva se vseeno zmenila in ratalo je v prvem poskusu !!! :)))
Joj, pol pa da vidite mene! Prvič, od kar vem zase, nisem mogla nič vplivat na razvoj dogodka. S tem mislim na to, da sem se počutila tako nemočno, ko nisem vedela ali je vse v redu z njim, bo zdrav… Sicer sem velik optimist, v nosečnosti pa sem delala same črne scenarije. No, dete se je rodilo, bil je na mojo veliko srečo zdrav in naravnost prečudovit.
Od takrat dalje je vse ostalo napram sreči, ki ti jo daje otrok, popolnoma neprimerljivo. Časa drug za drugega nimava veliko, vendar so pa tisti trenutki toliko bolj sladki.
Na fitness sicer hodim, imam pa malo slabo vest, ker že tako zelo dolgo delam, ampak je bilo že nujno, ker čist zapustit se pa ne smem 🙂
V lokalčke, kino, na žure…. pa res ne zahajam več. Sem veliko raje skupaj z mojo družinico.
Ampak dete te res spremeni… Vsaj mene je, včasih mi kdo reče, da me ni za poznat.
Ni ravno tako. Drži pa trditev, da nič (ali pa skoraj nič) ne bo kot je bilo, kar pa ne pomeni da bo slabše. Večina staršev ne bi zamenjala starševstva za čas pred tem.
To pomeni, da obstajajo stvari, ki lahko bolj osrečijo človeka kot kofetkanje s prijateli, žurke ipd.
Je pa res, da je več obveznosti in odgovornosti – ampak se splača.
Veliko je tudi v organizaciji in iznajdljivosti.