ja kaj ne me obtoževat. ja svija si. prasica si. kaj druzga. razvajena pofukana lena slovenka. intaiteld.  sramota. pa zrihtaj možu, jebačico pa se še ti idi pol fukarit. tko da je fer. svija si nemarna. tolko da veš. za pofukat in pohcat. nič druzga.

Doživela sem zelo podobno,  izredno močno privlačnost, ne znam opisati. Pa nikoli nisem bila spogledljiva. On me je vrgel iz tira. In jaz njega, oba sva se močno privlačila. Vsi v službi so to opazili. Tvoj problem je da je ta tvoj “popolni” moški pezdetek,  ki nima toliko jajc, da bi se želel s teboj pogovoriti.  Takega odmisli. Verjemi, on je zdaleč od tega kar ti misliš. Ti si želiš z njim pogovora, on se je pa umaknil. V bistvu kruto in tako delajo slabiči.

Pri meni je bilo malo drugače,  imela sem stike z njim občasno v službi in potem je naredil eno potezo ko sem videla da je tip kontra tistemu kar jaz iščem in si želim od moškega . In takrat me je pamet srečala. Prej bi pa vse postavila na kocko zanj. Ti te možnosti nimaš, ker se je odmaknil. Tako da boš to iluzijo morala sama pri sebi iz glave izbiti.

Zelo lepo opisano. Takole čutim jaz in njemu vidim v očeh, zdaj se je pa umaknil, pa razumi, če moreš.ahh

Sklepam, da sta se poseksala in je to dobro obvladal, doma pa monotonija, pomanjkanje pozornosti … Seveda, da ga ne morete pozabiti. Ampak on je zelo verjetno hotel od vas samo seks. Sklepam, da je v zrelejših letih, tako kot vi. Moški v teh letih ne iščejo žene ali sorodne duše za celo življenje, temveč predvsem seks. Ko to dobijo od ene, grejo na drugo. Prizemljite se in ne delajte dram v glavi. Bilo, prošlo.

Avtorica, mogoče tvoje življenje ni tako idealno kot pišeš? Ni nujno povezano z možem in zdajšnjim življenjem, lahko gre za nepredelane stvari iz otroštva, ki si jih potlačila. Lahko ti je tudi res prelepo, ne v smislu, da si zaradi tega razvajena, pač pa stagniraš in v sebi v resnici nisi zadovoljna. Ne vem, a ta človek je v tebi nekaj sprožil. Poguglaj LIMERENCE, na to temo je veliko napisanega. Praktično vedno je vzrok v človeku samem, le odkriti ga je težko. Ta človek s tem nima kaj dosti, on je samo sprožilec tvojih čustev, zato se koncentriraj nase, na to, kaj v resnici čutiš, ko pomisliš nanj.  In ne, to z ljubeznijo ne z zaljubljenostjo nima kaj dosti oziroma nič.

Ne pišem na pamet, šla sem skozi to. Kaj bolj bolečega še v življenju nisem doživela. Nekdo ki ni tega doživel, naj bo vesel, ker si ne more predstavljati, kako je to. Gledajoč nazaj, je moralo tako biti, ker edino to me je premaknilo. Trajalo je dolgo, ker sem se koncentrirala na napačne stvari, nanj, ne nase. On mi je samo pokazal drugačno življenje od mojega, veliko sem spremenila na sebi in v življenju, kar si upam trditi, da drugače nikoli ne bi. Nisem zdaj bolj zadovoljna ali srečnejša, le drugačna kot bi bila če se mi to ne bi zgodilo. Odnosi s soljudmi, tudi z bližnjimi, so boljši kot prej.

Ne delaj nič na silo, ne trudi se ga pozabiti, pretrgat vezi, klicat vedeževalke, nič od tega ne bo delovalo, to ti garantiram, ker ni vzrok v njem. Začni pisat dnevnik, piši vse, kar čutiš, vse daj ven iz sebe in nekje boš zagledala vzrok. A kot rečeno, ne na silo, pusti, naj odgovor pride sam. Trudi se le, da ne prizadeneš moža, ker tudi to ti garantiram, da je tvoj mož tisočkrat boljši in bolj primeren zate od te osebe.

V spodbudo ti lahko zaupam še, da sem ravno par tednov nazaj našla svoj dnevnik, ki sem ga takrat pisala. Takrat mi je bilo hudo za umret, zdaj pa sem se ob prebiranju do solz nasmejala, kakšne sem pisala. Tega človeka občasno še vedno srečam in še vedno je neka simpatija prisotna, niti pod razno pa ga ne vidim več kot usodnega moškega. Nimava se niti kaj pogovarjat, ker sva si popolnoma različna tako po vrednotah kot po načinu življenja. Takrat pa sem mislila, kako idealen je.

Nikoli, nikoli ne bi v redu moškega, s katerim se razumem, imam družino in stabilen dom zamenjala za nekaj novega in neznanega. Nikoli!

Pečat v srcu, trpljenje … gor ali dol. Mislim, da se boriš z zaljubljenostjo, idealiziranjem …  To je za naivne sanjače. Glavo bi vedno dala pred srcem. Zakaj? Z varanjem in ločitvijo pridejo stvari, ki so zelo težke. To, da bi šla iz ene v drugo vezo, pa niti ni dobro.

Kako vam je uspelo to prebroditi? Še kakšen nasvet? Jaz grem skozi enako, tudi mislim kako usoden moški je…ma verjetno, da ni sicer bi že bil z menoj. Ne moreš tega enačiti s klasično zaljubljenostjo…ne vem kaj je to. Res intenzivna,močna čustva, kemija takšna. Trudim se, da se zaposlim maksimalno, na koncu z mislimi vedno končam pri njemu.

Pravzaprav ne vem, kaj točno je prevagalo, da sem prebolela, ker sem se res trudila maksimalno in na vse mogoče načine. Pisanje dnevnika je pomagalo, pa to, da sem ga pobliže spoznala in videla, da je čisto povprečen moški, nič posebnega, po določenem obnašanju in lastnostih daleč od tega, kar je zame sprejemljivo. Prav imaš tudi, da to ni ljubezen, niso lepa, prijetna čustva, niso metuljčki, to je norost. Pri meni je ta človek sprožil hude občutke popolne zapuščenosti in osamljenosti, kar izvira iz mojega otroštva. Ko sem ga bolje spoznala, sem videla, da je on živel v zelo podobnih pogojih kot otrok, oba sva kot otroka bila brez osnovnega občutka varnosti in zaupanja in oba sva kot odrasla to reševala na način, da nikomur nisva pustila blizu. On je bil prvi človek v mojem življenju, s katerim sem si lahko predstavljala bližino in spoznala sem, kako zelo to v življenju pogrešam. Takrat sem se spremenila, začela sem se odpirat ljudem in moji odnosi z drugimi so danes veliko boljši kot preden se mi je to zgodilo. S tega stališča je bilo vredno, ker so bile moje travme in rane tako globoke, da me je lahko premaknilo samo nekaj tako intenzivnega. Z odpiranjem drugim ljudem in še nekaj spremembami, ki sem si jih že dlje želela, pa nikoli zbrala volje zanje, so čustva do tega moškega počasi ponehala. Niso čisto izginila, ni pa to zdaj niti senca tistega, kar se mi je prej dogajalo in lahko živim s tem.

Zato pravim, da je treba najti odgovor, na katero rano ti je ta človek stopil, kaj te v resnici privlači pri njem, kaj iščeš in vidiš v njem. Mogoče varnost, veselje do življenja, strast do nečesa, smisel življenja.  Kaj misliš, da bi bilo v tvojem življenju bolje ali drugače, če bi bila s tem človekom skupaj?

Kot razumem, s tem človekom, v katerega si zatreskana, sploh še nista govorila!

Gre za eno vrsto obsedenosti, platonske ljubezni.

Morda, če bi tega človeka spoznala od blizu, bi ugotovila, da ni tak, kot si ga ti v sanjah predstavljaš. Res te težko razumem.

Jaz sem bila tako obsedena z enim fantom, ko sem bila stara dvajset let, ko sem ga spoznala od blizu, sem ugotovila, da sploh ni to, kar sem si jaz predstavljala. In potem je sledil padec na realna tla.

Verjemi, hitro ga boš pozabila in prebolela. Posveti se raje možu. Pojdita skupaj na sprehod, v kino, na večerjo. Ceni to, kar imaš in pazi, da ne izgubiš.

Bravo, zelo zrel odgovor. Podobno sem doživela, nikoli spogledljiva , poročena,  nobenih večjih težav sama s seboj, bila sem zadovoljna vz življenjem, ko spoznam človeka ki je bil čisto drugačen od moža. Mene je vrgel iz tirnic, prav neznosno me je privlačil, kot da se ne morem odtrgati od njega. Kot da s m pod nekim upravljalnikom, brez mozganov. Nerazpoznavna. Postajala sem čisto drug človek, ljubosumna, posesivna na vsako žensko, ki sem jo videla, kao ona bi mu bolj pasala kot jaz. Odsotna, družina je trpela , ker iz mene  ni bila nic. Samo razmišljala sem o njemu. On me je vidno osvajal. K sreči, res k sreči sem ohranila toliko pameti, da se nisem spustila v vezo, aferi,nisva nič imela . včasih sem vtipkala številko, nisem pa poklicala. K sreči. Pri meni je bil isti probem, nisem mogla videti kakšen človek ne ker so bili stiki zelo redki, le občasni. Zato sem iluzijo gojila v glavi. Sčasoma, po kakšne pol leta se me je nekdo zgoraj usmilil in sem doživela srečanje z njim, pogovarjala sva se in takrat me je pretreslo, da je bila le iluzija . Zdel se mi kot bog in hudič v enem. Ampak sedaj sem videla tisto drugo stran. Hudiča. Človek ki pogubi vsako žensko , vara , varal bivšo ženo, vara sedanje ljubice, spreneveda se, laže, sploh ne ve, kdaj se zlaže, ker je že tako zverziran,  pretvarja se da je največji mačo. V resnici pa gnil znotraj, slabič, odvisen od seksa, moški ki ne zna biti zvest. Po tistem sva se z možem zelo zbližala, povedala sem mu z te nore občutke delno, on je tudi začutil že prej, da se nekaj dogaja, izboljšala sva odnos, spolnost je bila kot na začetku, pa sva poročena cena čez 20 let, večkrat dnevno mi je rekel da me ima rad, kako sem mu lepa.

Strokovno se to imenuje  “limerence”.

Top zapis. Res gre za limerence.  Lahko vprašam koliko časa je trajalo, da si to spoznala , predelala, videla iluzijo, , piše povprečno 18 mesecev da to spoznaš, ekstremno primeru par tednov, povprečje pa 18 mesecev.

Te popolnoma razumem. Glej, zgodilo se je tudi meni. Po 25 letih dokaj srečnega zakona je ena deklica izkoristila eno majhno krizo, katero sva imela z ženo. Ker smo bili zelo dobri prijatelji je točno vedela, na katero struno mora zabrenkati. In ja, zgodilo se je in se je dogajalo kar nekaj časa. Naskrivaj, da ni vedela ne moja žena in ne njen mož. O tem, da bi kdorkoli kogarkoli zapustil, sploh ni bilo za razmišljati, razlika v letih je bila prevelika. Ugotovila sva, da to najino skrito srečevanje ne vodi nikamor in sva zavestno in brez kreganja prekinila najine posteljne avanturice. Kdo bo rekel: OK, je bilo, pa je minilo. Ja, AMPAK? V meni ni nikoli minilo, kadarkoli pomislim na njo, mi začne srce biti hitreje, v intimnih trenutkih velikokrat pomislim na njo, še zmeraj je v mojem srcu in se ne pusti od tam odgnati. Najbrž bo tako tudi pri tebi. Morala se boš naučiti živeti z njim, čeprav ga ne boš imela. Če imaš dobrega moža, ga ceni in spoštuj, ta drugi bo pa počasi, počasi izzvenel v tvojih mislih. Ne, nikoli ne bo čisto izginil, vedno bo nekje prisoten, a če ga imaš rada, ali ga ljubiš, ga pusti, da živi svoje življenje brez tebe, ker ti imaš svojo družino in moža, ki te ljubi. Torej: Ljubiti pomeni tudi dovoliti, da ljubljeni gre svojo pot brez tebe, bo pa v tvojem srcu ostal za vekomaj. Nauči  se živeti s tem, jaz sem se.

Ce nebj napisala koliko let si ze v vezi, bi glede na tvojo kurjo pamet mislila, da si stara 15let.

Ja shit, no. A potem medtem ko seksaš s svojo ženo, na to drugo misliš? A si to tvoja žena zasluži?

Tudi sama sem govorila, da to ni možno. Pa je. Meni se je zgodilo, da sem skup zlezla, ko sem ga videla. Vse na njem se je v meni odvilo v sekundi. Še nekaj let nisem mogla normalno misliti in govoriti ob njem. Kot kakšen kriptonit. Veza je bila tako silovito strastna, da me je leta dolgo slabila. Ko je vse skupaj končno malo popustilo, sem naredila konec. Še vedno sem sama, drugega ne morem imeti, njega pa ne zmorem. Kdor tega ni občutil, si tega tudi predstavljati ne more. Hrepenim pa še zmeraj po njem. Vsak sleherni dan

Breda je super napisala . Lahko potrdim da je točno tako. Vedno se moraš vprašati zakaj te nekdo tako silovito privlaci, čeprav po drugi strani čutiš da ni to človek zate. To so triggerji. Podobno sem pred leti doživela, ampak s tem da sem jasno vedela da midva nisva za skupaj. Imela sva podobno družinsko ozadje in čeprav sva živela  totalno različno, me je to privlačilo, ker je imel način življenja ki ga jaz nisem živela , čeprav ne bi mogla živeti tako kot on. V meni je prebudil  določene spomine iz preteklosti, ki sem jih pokopala. Po določenem času in disciplini in zrelem treznem premisleku sem pozabila, najboljša stvar na svetu, da nisem popustila , ker s takim človekom ne bi bilo lepo živeti. Tudi ko sem ga videla, me je odbijal in privlacil hkrati. Doma imam dosti  boljšega človeka , s katerim lepo peljeva in pri takih “srečanjih” ljudi, ki nekaj v tebi prebudijo v smislu triggerja, moras ohraniti zrelo pamet , se ne spustiti v afero ampak raziskati, od kje to izvira. Breda je zelo lepo napisala

In to nima veze z ljubeznijo ali zaljubljenostjo, to je samo sprožilec čustev .