Zorenje časa …
Dobro jutro, prijatelji moji.
Sobota je pred nami, soboto, ki bo zelo kratka in potem nedelja, ki bo še krajša. In dnevi dopustovanja se bodo iztekli. Ostalo bo še dopusta, a kdaj ga bomo izkoristili? Meni ponavadi po deset dni vedno ostane za prenašanje v naslednje leto, letos pa sem se odločila, da bom še vse dni do konca šolskih počitnic delala po štiri ure in vzela štiri ure dopusta. Tako se mi bo morda še zdelo, da sem še malo “u luftu”. Dela ne bo zmanjkalo, to zagotovo ne, vendar se mi ne kopiči več nekje v spodnjem predalu: gre vse bolj rednim potem in če se en mali kupček v tednu dni naredi, ne bo nič hudega.
Odmaknil se je torej čas lepega, odmaknil se je čas doživljanja in preživljanja tistega letnega časa, ki ga najtežje čakamo in ki nam najhitreje mine. Zorenje časa pravi temu Z.Modrej, ki ga je opredelil takole:
B>
“Čas že s tem, ko teče, opravlja trojno delo; čas namreč odmika, kopiči in zori.
Odmika nas od dogodkov, ki smo jih močno doživeli; doživetja bledijo.
Kopičijo se nam drobna doživetja in ko jih je cel kup, zadobijo posebno razsežnost.
Čas zori za dogodke, da se zgodijo – ko je čas.
Naš čas nam vsem mineva, da se dopolni.”
In ta njegova zadnja ugotovitev, da nam vsem čas mineva, da se dopolni, mi je sedla globoko v srce. Kajti, bati se časa, bati se nečesa, za kar veš, da neizogibno pride, da ni odložitve, nam jemlje samo energijo, povečuje naš odpor do trenutka, ko ta čas pride in nas zaradi našega strahu in živčnosti dela neprijetne. Ampak, vzeti čas, ki mineva zato, da se dopolni, da, vzeti ga tako, pomeni vzeti to, kar nam bo dano. In kar se bo dopolnilo. Dopolnilo vse, kar se je doslej kopičilo in bodo, ko bo čas, da se zgodijo, res dobili drugačno obliko, razsežnost, drugačen pomen in zagotovo nam tega v pravem času ne bo tako težko sprejeti, če nam bo ta misel vodnica.
Da, čas se odmika od dogodkov, ki smo jih močno doživeli. Izmed vseh dogodkov izpred enega leta, dragi prijatelji, premnoga doživetja bledijo, dogodek – dan, ko sem se prvič javila na foruma pa je še danes tako živ, tako poln, tako neokrnjeno lep in poln je ta spomin. In v tem letu se je zgodilo marsikaj. Tudi v konflikt sem stopila s katerim od forumovcev, da ne govorim ravno o posebni vrsti dveh ali celo treh konfliktov z moderatorjem. Pa vendar, ostala sem, tu in tam, tam in tu – zato, ker mi prija biti z vami, ker mi dajete vsi tu gori prav tisti kanček energije, ki vedno manjka, ki mi je ne more dati sladka čokolada, ki je ne morem spiti z eno pločevinko redbulla, ki mi je ne vnese v telo krožnik pašte…. Ta košček energije, v kateri se zrcalijo obrazi vas vseh in tudi tistih, katerim se še nisem zazrla v oči, ta košček energije ste vi, tjavendanovci. In zdaj, ko nismo vsi nakupu, je tudi ta košček energije malo okrnjen. A čas nam vsem mineva zato, da se dopolni, pravi g. Modrej in zapolnil se bo, verjemite, ko bomo spet vsi zaplesali nemirni ples s prsti po tipkovnici, ko se ne bomo dohitevali pri repliciranju in ko bodo naša razigrana srca spet poskočila, ko bomo med vrsticami uzrli naše stare znance.
Nadejajmo se temu dnevu čimprej, imejmo do takrat v mislih to, da:
Čas zori za dogodke, da se zgodijo – ko je čas.
Dobro jutro, prijatelji, še enkrat, in lep dan vam želim!
Pozdrav tjavendanu,cmoka Mariji !
Človek si v stiski-ko je na dnu-lahko največkrat veliko,če ne največ prav sam pomaga;dobro se pozna,čeprav ni nikoli dovolj,pozna svoje šibke točke,svoje pomanjkljivosti, prednosti.
Za samo učinkovito pomoč,pa si je dobro zakoličiti določene korake ali metode oziroma vedenjske vzorce,po katerih se bodo stvari uravnavale takrat,samodejno,ko bo to treba.
Ti modeli vedenja nas izvlečejo in pomagajo,da se ne zapletemo in še bolj pogreznemo.So nekakšni preizkušeni scenariji,ki nas potegnejo v zvožene kolesnice,tirnice.Kot da bi svoje življenje začeli voziti po trasirani progi,spredaj pa sopiha lokomotiva,ki vleče,vleče…
Takrat ko smo v dobri psihični kondiciji,je treba razmišljati o teh vzorcih rešitve za tiste čase,ko bi se pojail vrtinec,da nas ne bi potegnil vase.To zmore narediti vsak zase takrat,ko je čustveno stabilen.
Kaj človeka pokoplje,da zapade v malodušje,krizo?Prav čustva so najpogosteje tista,ki se v nas preveč razbohotijo in nas zanesejo pod črni oblak,v breizhodnost.
Ne dovolite jim,da se preveč razrastejo,ne dolivajte olja na ogenj.Nehajte še naprej iskati rešitve težav,ki so vas pripeljale v godljo,saj so vam prav neuspeli poskusi vzeli voljo..
Ne bojte se,da bi vam težave,ki jim trenutno niste kos,kam ušle!Vse bodo ostale,če se vam le posreči,da jih za nekaj časa odložite,da počakajo na bolj ugodne trenutkeza reševanje;da se medtem ohladi vaše razočaranje,jeza,obup…
Poskusite vso zadevo komu povedati,razložiti.Ne zato,ker bi od kogarkoli pričakovali,da vam bopomagal.Ne,ker potem bi predolgo iskali primernega poslušalca in bi ga tudi težko našli.Poiščite si koga,ki je vreden vašega zaupanja,ki vam bo pripravljen prisluhniti in s tem nositi vaše breme.Boste videli,kako vam bo že s tem odleglo.
Zavedajte se,da je vsaka vaša stiska le izsek iz vašega življenja in da ste zaradi razlite črne barve izgubili pregled nad celoto.Zato nikar preveč ne modrujte in ne delajte nobenih življenjskih ugotovitev,ker se vam zaradi vaše otožnosti življenje kaže popačeno.
Ne trudite se iskati svoje sreče vedno samo tam,kjer mislite,da jo boste našli.Sreča se včasih kar sama ponuja,le da je ne prepoznamo;ker se ni oglasila tam,kjer smo jo pričakovali,ali pa prav taka,kot smo jo želeli.
Avtor:Zvone Modrej
Leeeeeeeevvvvvvččččččččččeeeeeeeeeekkkkk,
bogme si me presenetil, res. In ne samo zato,
ker si se spet oglasil, presenetil si me z mojim
prijateljem, z mojim duhovnim vodjem, Z.M. Kako
sem vesela, da si vzel čas in ga poiskal. Res
vesela. Me pa zanima, levček moj dragi, zakaj
si vzel ravno to njegovo tako otožno razmišljanje –
Oblaki – iz Čudeža ljubezni, ko pa nam zna najin
prijatelj o življenju in sreči tako lepo pripovedovati
tudi iz drugega zornega kota na življenje in njegove
tegobe? Preberi si, levček iz taiste knjižice konec
zgodbice o Lučkah, ki gre takole:
“Včasih pa si v kakšni težavi – preden ne najdemo prave rešitve – lahko mislimo, da je le-ta prišla nad nas zato, da bi nas česa naučila; da smo morda zastali v duhovnem razvoju. Če ne gre drugače, pa si kdaj v stiski prikličimo vero v nesmrtnost duše, v življenje po življenju, vero v večno življenje.”
In zdaj poslušaj tole, predvsem sem ti želela posredovati tale odstavek:
“Če pa kdo kljub vsemu kdaj pomisli, da ni nič vredno ali pa da ni nič več vredno in se mu od vseh lučk v življenju najbolj ponuja in vidi le še tista poslednja, pa naj se preizkusi po tistem znanem angleškem testu: če še živiš, še ni izpolnjeno tvoje zemeljsko polanstvo ….”
Levček sreča je metulj, ki ga težko uloviš s prostimi rokami, skoraj nemogoče je to storiti, lahko samo z mrežico za lov na metulje. A žal je ta mrežica za metulja ječa. Kako bo sreča živela v ječi?
Nisem v ječi, levček, sem kot metulj, vseh živih in pisanih barv in prav ta trenutek sem neizmerno srečna – ker te berem, ker vem, da tudi ti prebiraš gospoda Modreja, ker si mi ponudil košček energije, s katero bom šla v današnji dan. Hvala ti in … javi se še kaj.
Marička.. za vsako stvar mora čas dozoret in meni tuki med vami zori zelooooooooooooooooooooooooooooo počasi in zelo kvalitetno. Tud jaz mam zdej tuki gor že… leto in več staža, takega in drugačnega.. pa vendarle je vse skupaj podkrepljeno z eno najlepših izkušenj v mojem življenju: Srečati take ljudi kot ste vi tukaj gor, je nekaj, kar ni dano vsakemu, zato res, sem zelo vesel, da sem vztrajal, tudi takrat.. ko je bilo malo.. kaotično krizno stanje. Zatorej dragi moji Tjavendanovci…. držite se, lepo se mejte in vrnite se vsak dan sem.
Jani počasi zapušča tale ših in gre pogledat domov, če so vsi na broju. Lep vikend, veliko lepih dogodkov in veliko sončka!
p.s. Marija, vidim, da ti danes ne bo dolgčas 😉 z levčkom. Pozdrav tud njemu :)))
Ej Janči moj, dragi moj prijatelj, vidiš, kako
malo je potrebno, da človeka razveseliš. Ti
me razveseliš, ko te uzrem tu gori in tam čez,
tako rada tekam za teboj, veš. In zdaj uhajaš
domov, jaz pa seveda tudi nekam …. pst, fižol
obirat! Zagorskega maslenca imam ogromno,
veš! Moram pobrat, da ne bo šel u franže! In –
kako, se nocoj in jutri zjutraj ne boš nič javil?
Dooooooolllllllggggggggččččččaaaaaaassss!
Janči, evo ti enega res prisrčnega cmoka, ej, čaki,
moram na prste stopit, tkole vidiš, dej no, obrni glavo,
da ti ga dam za ušesa, drugam ne smem, pr’jatu, če
ne bo šiba pela. Eko, tkole vidiš, pa ker nisem nič
našminkana, te še obrisat nau treba, ga lahko neseš
domov, je čisto in samo prijateljski, globoko prijateljski,
unega ta druzeg šparam za mojega ljubega, ko pride!
Tkole, zdej pa greva, ajd greva, ne, ne, ne, nikar ne
zaloputni vrat, se lahko zaskočijo, pol pa nazaj not nauš
več mogu! Čauči, Janči, uživajči domajči!
Sama sebi bom replicirala, mogoče te priženem
sem, ker si se, zlomek zajčji, nabriti in naviti, spet
nekam izgubil. Si pri dnevniku? Utrujen? Krepan?
Tudi jaz – od lenarjenja. Kajti danes sem lenarila
in maširala tu gori!
Ej, vsaj toliko se oglasi, da te še enkrat pozdravim,
daj no, pliiiiiiiizzzzzzzzzzzzzzz!
Dopoldan tekam ja Janijem, popoldan vas
iščem, zvečer pridete in mrknete, nikoli vas ne
ulovim. Dober, pa tko! Bela cesta! Grem zdaj,
zdaj grem pa jaz! Zekec, zekec, šlekec, šlekec!
Hihihihihi, smešno je tole, res, in veš, kaj
sem pomislila? Saj bom kmalu priripsala
na ta način, ko sama s seboj klepetam, na
višino tri tisoč, bela cesta! Hahahahah!
Ma bemti, mi je pripeljalo ta čas že tolikokrat,
da sem pozabila šteti, res no! Grem tja, pa
nikar ne jemlji mojega rovarjenja in nerganja
resno!
no, ja, jaz sem verjela :))))))))))))))))))))))))))))))))))))))))))))))))))
pa se zajček tudi zmoti, medtem ko ima koštrunček prav :))))
bo pa vse po starem od zdaj naprej, saj sem videla, da ti novi način ni šel od rok :)))))))) razumljivo, sicer ne bi bil moj veliki friend !
eh, poskusila sva :))))))))))))))))))))) in to nikoli ni gre, he, he, kako se vse skupaj čudno sliši, pa tako nedolžno je…….:))))))
naj živi zajček!!
cmoka, Jani!
Hja, dobro se je zavedati kaj imamo, že zato ker živimo in smo zdravi.
Pa kaj, saj pomislimo na to, samo ko so pa take skrbi okoli nas..težke , hude, jim konca ni..
vsak dan bi morali brati kar nam Mariči ponudi iz knjige njenega prijatelja, mi pa bi se morali zamisliti..
Danes sem na sprehodu zvečer srečala mladega fanta . Poln veselja, modrosti in nekaj je bilo v njem, še sama ne vem kaj…pogum, resno razmišljanje o življenju, o svetu…bil je tako preudaren, pa tako mlad.
Presunila me je njegova globoka miselnost, tudi prijaznost in zaupanje do mene. Niti videl me ni nikoli prej, niti me videl ni danes, pravzaprav me nikoli ne bo.
Njegovo ime je Blaž. Starši so ga zavrgli, živi v rejniški družini. Rejnica je stara 82 let, kaj bo ko umre ? Še veliko jih živi tam.
In vsi so slepi, tako kot Blaž !
Presunila me je tvoja zgodba, Jana, zelo.
Že do pisanja, da je fant v rejniški družini,
mi je bilo nekako …. čudno, ker sem slutila,
da bo še nekaj. Malo je ljudi, ki lahko tako
navežejo stik, brez bojazni, brez zadržkov.
In ker je fant slep, mu je oči dal občutek,
tisto notranje, kar nas res malokdaj pusti
na cedilu. Žal mi je fanta. Zelo. Žal mi je vseh
ljudi, ki so na kakršenkoli način prikrajšani za
uživanje tega življenja. In, Jana, žal mi ga je
tudi zato, ker te ni videl in ker se najbrž ne bosta
več srečala. Vendar bo, po moje, ta pogovor s
teboj še nekaj časa nosil v sebi. Najbrž je fant
bogatejši kot premnogi od nas, ki hodimo okrog
in si razlagamo, kakšne plače ima kdo …… in
bogatejši je še za eno poznanstvo !
Ja, Mariči, tudi meni je bilo lepo pogovarjati se z njim. Pa je vmes še Kena božal in se pogovarjal z njim.
Na koncu je rekel, saj se bova še srečala, samo imela sem tak občutek, da se ne bova več . In meni je žal zato. Ze samo zato, ker se je bilo tako lepo pogovarjati z njim. Veš, nič se nisem sprenevedala, bila sem odkrita in kar sem mislila, sem govorila…bil je en tak pristen odnos….
Bog ve, kaj bo z njimi ko rejnice več ne bo, kdo bo zanje skrbel.
Kako je ta svet lahko tako neusmiljen. Medtem, ko se eni afnajo, ne vedo kaj vse bi počeli, da bi bili bolj zafnani, drugi živijo takole…nobene pravice ni.
Zakaj se nalaga križ tistim, ki ga ” lahko ” nosijo in špara druge, ki pa bi ga tudi vsaj malo morali nositi. Vsaj toliko, da bi prišli k pameti in se zamislili nad življenjem. Da bi ga cenili, to hočem, ne maščevanja ali pa da komu kaj privoščim…samo slabo mi je ko vidim neskončno scrkljane ljudi, ki ne vedo kaj bi, ki se dobesedno preseravajo. Sori ! Sem kar malo obupana nad tem življenjem, pa nima veze. En zajček,že ne more spremeniti svet, tudi če še tako močno želi. Žal !
Nikar Jana take otožnosti, nikar! Če bi bila
jaz na tvojem mestu, bi se še sprehajala po
poti, kjer si rečala tega fantiča. Morda ni zgolj
naključje, ko je dejal, da se bosta še srečala.
Pojdi po taisti poti, čakaj, kajti jaz verjamem,
da je to možno. Če si tega želiš seveda in če
te ne obremenjuje preveč. Če ti je bilo v pogovoru s fantom prijetno, zakaj ti bo priložnost zamudila, zakaj bi se ne počutila dobro v teh pogovorih, najbrž tudi njemu dobro denejo. Zakaj bi se tem trenutkom odrekla, če ni potrebno? Poizkusi, vendar moraš pri sebi najprej ugotoviti, če si tega res želiš, da se ne boš preveč obremenjevala.
Da je svet preveč krut, smo spoznavali že od malega, od dne, ko so nas poslali k rejnikom, ko smo se prvič v resnici in z globino vsega bitja vprašali: zakaj? A do danes nismo dobili na ta zakaj pravega zato! In ga najbrž nikoli ne bomo! Vedno bo ostal vsaj en zakaj brez odgovora!
Marija res sem otožen.Ti boš verjetno razumela kaj ti bom napisal.Povedal sem,da dobro živim vse imam in nič.Dekleta se lepijo na mat.dobrine,tista ki je drugačna noče niti slišat zame.
Govoril sem s svojim pogledom,
pa ne prisluhne,
zatekel sem se k besedam,
pa jih ne sliši,
razdajal sem se,
pa tega ni cenila.
Toda zdaj ko kažem srebro,
me vsaka razume
Vse bi hotele,da kujem dragulje,
ne pesmi. . .
opisanih pa je velik preveč deklet,gre jim le za dobrine, narobna je družba v kateri se gibljem.
Ravno zaradi tega iščem modrosti v Zvonetu M.Tam morda nekoč najdem odgovor.
Oprosti Marija ti si prijateljica od zajčka,veš kje je?Je na dopustu?
Cmok!