Mah jaz v takih primerih vidim tipično tisto žensko varianto: veliko bolje se razumem z moškimi kot ženskami, v moški družbi je veliko prijetnejše, z ženskami nimam veliko skupnega … Pač nekatere ženske si tako filajo ego in si domišljajo, kako priljubljene so pri moških.

Tudi jaz sem ločena in seveda je po ločitvi težko nazaj razporediti prijatelje na moje in tvoje. No, moje prijateljice od prej so seveda ostale moje, saj tudi med zakonom pravzaprav niso bile skupne in se nismo šli tistih variant, ko gresta dva para nekam skupaj in podobno. To mi enostavno ni bilo nikoli blizu.

Ta tvoja frenda … sama presodi, kaj ji špila v glavi. Vsekakor pa je to vsaj znak slabe presoje situacije, če ne še česa hujšega. Ne pravim, da mora zdaj tvojemu bivšemu možu pljuniti v obraz, če ga kje vidi, samo ravno na kofe z njim ji pa tudi ni treba hoditi.

Bila sem v obeh situacijah. Ko je prijateljico zapustil mož, je ta mož rekel kako nas pogreša in ali lahko pride k nam tudi z novo. Povedala sem mu, da je to težko, ker je ona moja dolgoletna prijateljica in bi bila situacija lahko kočljiva, če bi istočasno prišla še ona. Razumel je in ga ni bilo več. Prijateljiuca pa se je začudila zakaj, saj to ne bi bil problem. Presenečena je nisem niti vprašala kaj s tem misli, saj je bila globoko prizadeta ko jo je zapustil.
Čez nekaj let sem se sama znašla v taki situaciji, in pustila sem da se vsak sam odloči kako naprej. V začetku se je hiša spraznila, nisem jih vabila, ena prijateljica mi je rekla da je težko, ker moj mož ni njima ničesar naredil in ne moreta priti samo k meni. Rekla sem ji, da k njemu lahko gresta, ker mene ne moti in je to njihova izbira s kom želita imeti vezi. Malo tu in malo tam pa ne gre.
Po nekaj časa smo se slučajno srečali vsi štirje na istem mestu. Prijateljica je stopila k mojemu možu, njen mož k meni, malo smo poklepetali in se razšli. Bedno in žalostno. Tako ne gre in z nikomer nista.
Namensko nisem nikogar vabila k sebi, raje sem jih obiskala sama, redko, sedaj pa imam svoj krog, največ sorodnikov, ki so ostali, drugi pa so se umaknili. Mož je v isti situaciji in nihče od skupnih prijateljev ga ne obišče.
Sedenje na dveh stolih ni možno, ker je to neiskrenost in nezaupanje.

KO SE GRE ZA MOŠKEGA, prijateljic ni. Zapomni si to.

Pa srečno.

Sem bila na zelo podobnem, šlo je za dve prijateljici, ki sta se po tem, da me je bivši varal in sem ga pustila odločili, da bosta še vedno prijateljevali z njim. Žal pa se vedno opredeliš za nekoga, po mojem mnenju so ravno te prijateljice, ki ženski prijateljici ne stojijo ob strani, že na strani moškega, samo “uradno” so na nevtralnem ozemlju. Kaj imajo za bregom je pa druga stvar. No, ena izmed teh mojih prijateljic je po treh mesecih postala ljubimka mojemu bivšemu za kar nekaj časa. Kaj vse človek ne doživi …

Daj to prijateljico direktno vprašaj kakšno mnenje ima o tebi, če meni, da si ti kaj delala narobe, da je prišlo do varanja. Lahko je diplomatska in je tiho in te tolaži, lahko pa je tako čez les, da bo naštevala stvari, to samo potrjuje, da se ji verjetno zdi upravičeno, da te je varal. Saj veš, če moški vara žensko, je za to cel kup “upravičenih” razlogov, če ženska vara je pa k…

Glede tega jaz menim – prijateljica ne more prijateljevati z bivšim, če hoče biti tvoja hkrati tudi tvoja prijateljica. Da bo poslušala tvoje izpovedi, potem njegove, ona pa vmes. Ne bi želela, da imam takšno žensko ob sebi po enem hujših dogodkov v življenju (vsaj jaz sem tako doživljala razhod z dolgoletnim parnterjem). Prava prijateljica bi ti stala ob strani – tebi, če je tvoja prijateljica. Malo bi se distancirala od moža, saj ni treba, če se slučajno srečata, da ga ne pozdravi, se malo ustavi, ampak prava prijateljica bi se odpovedala tudi kavi s tem moškim, da bi se izognila možnosti, da se pogovarjata o tem kako je njemu hudo in kakšna si ti bila, da se je to zgodilo (ker debate do tega pridejo brez skrbi). Ženske pa žal velikokrat to delajo, hočejo ostati na sredini. Pa nekatere tudi izkoristijo za skok v posteljo, moški pa tudi rada potolažijo svoj ego na tak način (ko sem se enkrat skregala z njim, me je tudi njegov eden boljših prijatelj poklical in sva se šla malo pogovarjat – komot bi se kaj “zgodilo”, če bi res hotela). Toliko o prijateljstvih … v katera by the way ne verjamem več – mene je življenje naučilo tega.

Kar ti hočem povedati je, da pravi prijatelji v težkih trenutkih odreagirajo tako, da te ne prizadenejo. Tvoja prijateljica te je že. Jaz bi ji sicer dala še eno možnost, da ji razložim kaj in kako, vendar ne bi oklevala, da prekinem stike z njo, če bi še naprej prijateljevala z bivšim.

Ne rečem, da se v svojem mnenju ne morem motiti, mogoče je ta prijateljica res iskrena, moralna (ti jo poznaš) in želi ostati le prijateljica z obema, mogoče nikoli ne bo vpletala vajinega odnosa … ampak mislim ,da so redke osebe, ki so se zmožne od tega vajinega problema distanicirati v zadovoljivi meri za oba, če se z obemi tudi družita.

Pa moram še dopisati. Kaj ti pa pravi tvoje lastno prepričanje o tej prijateljici? Veš pogosto je tako, da moramo le vklopiti zdravo kmečko logiko in poslušati predvsem sebe, ne drugih. Ker ti moraš ostati zvesta predvsem sebi. Meni se zdi, da me je življenje teplo ravno zato, ker sem preveč poslušala druge in premalo sebe.

Večina meni, da sedenje na dveh stolih ni fer in ni prijateljsko. Tudi jaz menim, da je tako.

Od naših prijateljev se je ločil en par. Jasno mi je bilo, da ostanem prijateljica z njo, ker je on grdo naredil in jo prevaral. Z njim v 15 letih nisem spregovorila. Če ga srečam, ga pozdravim in to je to. Zakaj bi prijateljici zarila nož v hrbet. Tudi ona v 15 letih ni spregovorila z njim. Če se imata kaj za zmenit si napišeta mail. Mogoče 5 mailov v 15 letih.

Ah “prijateljice”.

Jaz sem svojo izgubila posredno “zaradi moškega”.
Ni bila ravno veza, ko živiš skupaj ampak na nek način sva bila skupaj. Prijateljici sem zaupala vse o tej zvezi, kako tudi ne, če pa sve bile najboljše prijateljice od vedno.

Potem sem odšla na daljše potovanje v tujino in ko sem se vrnila, mi je moj prijatelj potočil nekaj stvari, ki sem jih povedala samo njej. Od tistega časa je bila zame zgodovina. Pa ne zaradi moškega ampak zaradi zlorabe mojega zaupanja njej. To me je prizadelo bolj, kot bi se z njim dala dol.

Torej ne verjamem, da so nameni tvoje prijateljice čisti, kar se tiče tvojega bivšega.

Se strinjam.
Ali on ne more na kavo s PRIJATELJEM?
A zdaj bo pa ona za poštarco?
Meni tudi ne bi bilo všeč.Jaz bi jo dala na distanco.

Pred leti sem bila v vlogi prijateljice. Na kavo sem hodila z obema, sicer s prijateljico več, z njenim partnerjem je hodil več moj mož, ker sta bila povezana tudi izven našega prijateljevanja, ampak sva “kofetkala” oba z obema.
Ni bil moj namen izdati prijateljico, ampak nekako ju spraviti nazaj skupaj, ker sta trpela oba. Poslušala sem njo, poslušala njega, ugovarjala obema, balansirala med obema… V takih primerih ni nikoli kriv samo en, vedno sta oba, ni pa krivda 50:50 in jaz sem bila 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} na strani prijateljice, čeprav sem ji znala tudi ugovarjat, kaj z njene strani ni bilo prav. (tu ni šlo za prevaro, pa vseeno…)
Morda tudi tvoja prijateljica tako.

Trenutno sem spet v fazi prijateljice, vendar ne tako zelo vpletene, ko se par iz družbe ločuje, gre za moževega prijatelja iz otroštva, smo precej povezani, ker so tudi njuni družini povezani, pa vseeno, po 15-ih letih znanstva, težko prečrtam njegovo ženo iz svojega življenja in sem se postavila tako, da obdržimo stike z obema. Meni se zdi tako prav.

Še vedno sem mnenja da prijateljica nima čistih namenov.Tvoj bivši mož ji diši in to ni tvoja prijateljica.Naslanja se po njemu kot umazana hijena.

Nekateri mešate zadeve. Ne gre samo za to, da sta dva šla narazen, ampak za način, kako sta šla narazen. Šlo je za prevaro, nekdo je bil globoko prizadet. Jaz moškega, ki nekomu to naredi, ne povoham več, kaj šele, da bi hodila z njim na kavo in bi bil to bivši od moje najboljše prijateljice!!!!!

A ste zmešani? Kakšni ljudje ste to? Vam se pa gladko fučka, s kakšnim človekom prijateljujete?

Nekdo je to naredil moji znanki, ne prijateljici. V istem trenutku je zame kot znanec in kolega nehal obstajati. Ker je gnoj od človeka. Vsi smo mu obrnili hrbet.

Ve bi pa gladko šle čez to, kot da ni nič? No, lepo, res. Saj tega ni naredil vam, a ne? Briga vas potem.

Drugo je, če gresta dva narazen in ostanejo skupni prijatelji. Ne tega mešat. Potem bi rekla, normalno, da lahko ostaneš prijatelj z obema. Ko pa nekdo nekomu naredi tako svinjarijo, pa pač ne. Ta oseba ni tvoj prijatelj.

Hm. Po moje odvisno od primera, do primera.

Ce se par razide “prijateljsko”, je skupnim prijateljem zagotovo lazje ohraniti odnos z obema. Ce pa je prisotno kaksno grdo dejanje, varanje – se pa po moje tudi skupni prijatelji lazje “polarizirajo”. Pri meni je bilo ze tako, je bivsi moz izvedel tako packarijo, da so se mi ponudili (in tudi ostali) nekateri ljudje, ki so bili prej njegovi prijatelji in ne moji… Samo ni vedno vse tako jasno in ljudje se verjetno potem tezje opredelijo.

Meni pa sploh ni jasno, kako si lahko ljudi lastite. Nobena prijateljica ni “tvoja”, temveč tej osebi zgolj daš priložnost, da ti pride blizu. Če s čimer koli nakaže, da tvojega zaupanja ni več vredna, se ne družiš več z njo. Menda ja ni edina oseba na svetu, ki ji lahko zaupaš!
Vedno se mi je zdelo mimo, ko so ženske govorile o “najboljših prijateljicah”, po možnosti takrat, ko so jih te (domnevno) razočarale. Sama nikogar ne opredeljujem za prijatelja, imam pa kar nekaj ljudi, ki jim lahko zaupam in ki so mi vedno pripravljeni pomagati.

Lep namen se lahko tudi sfiži. Ena skupna prijateljica je tako hodila na kavo z obema in pri tem meni poročala, kar ji je on zaupal in njemu poročala, kar sem ji jaz zaupala … z dobrim namenom, ampak efekt je bil katastrofalen, ker sva oba izvedela, kar bi bilo bolje, da ne bi. Ko je bivši to prvi pogruntal, me je poklical, čeprav takrat nisva bila ravno prijatelja, blago rečeno. Primerjala sva, kaj ji je kdo povedal in kaj je sčvekala, čeprav naj ne bi, potem sva jo dala pa oba na hladno. Skregana sva bila pa še naprej. 🙂

Če sta imela onedva zakonske težave (kakršnekoliže) in sta se razšla se morajo potem skupni prijatelji opredelit s kom bodo potegnili? Torej lahko si z nami ali proti nam, vmesnih poti ni?

Pa ščvekat je tut treba vse kar kje pobereš, še toplo naprej?
Ansambel obup…..

Tole je edini komentar zrele, odrasle osebe. Vse drugo je čvekanje in blebetanje neskončno užaljenih velikanskih egotov, ki menijo, da imajo ljudi v lasti in to vse – partnerje, otroke in prijatelje. Kdaj boste dojeli, da ljudje niso “vaši”????

Nekaj je odvisno od tega, kako se je zveza končala. Če je jasno, da je nekdo podlo izdal in prevaral – ja no, meni je samo po sebi logično, da takega ravnanja ne podpiram in s takim človek tudi ne morem gojit/nadaljevat nekih “prijateljskih” odnosov, ker podležev in prevarantov ne želim za svoje prijatelje. In to nima nič s tem, da mi nekdo brani neko prijateljstvo, ker sem kao njena prijateljica. Če pa sta se dva enostavno izpela kot par, si nimata več nič povedat, ni noben varal, poniževal itd res ne vem, zakaj bi morala zdaj nekomu prisegat večno zvestobo in drugega sunit v rit, če sta mi pa oba v redu človeka in se z obema dobro razumem?!! Halo?! Saj se ločujeta onadva med, ne pa jaz od njiju. Seveda je pa popolnoma izključeno, da igram med njima “glupi telefon” in nosim na nos drugemu, kar mi eden zaupa – tega scenarija ne boste videli. Če bi mi kdo predlagal, naj se odločim za enega od njiju, definitivno pošljem v 3 krasne tistega, ki meni, da ima pravico odločati o tem, s kom se bom družila. Če mu/ji to ni všeč, me komot briše s seznama svojih prijateljev, ker posesivnosti organsko ne prenašam.

K sreči imam okoli sebe odrasle in zrele ljudi in pri 2 ločitvah so se ločili zakonci, ne pa tudi njuni prijatelji in v večini primerov smo ostali v prijateljskih stikih z obema.

Tole je edini komentar zrele, odrasle osebe. Vse drugo je čvekanje in blebetanje neskončno užaljenih velikanskih egotov, ki menijo, da imajo ljudi v lasti in to vse – partnerje, otroke in prijatelje. Kdaj boste dojeli, da ljudje niso “vaši”????

Nekaj je odvisno od tega, kako se je zveza končala. Če je jasno, da je nekdo podlo izdal in prevaral – ja no, meni je samo po sebi logično, da takega ravnanja ne podpiram in s takim človek tudi ne morem gojit/nadaljevat nekih “prijateljskih” odnosov, ker podležev in prevarantov ne želim za svoje prijatelje. In to nima nič s tem, da mi nekdo brani neko prijateljstvo, ker sem kao njena prijateljica. Če pa sta se dva enostavno izpela kot par, si nimata več nič povedat, ni noben varal, poniževal itd res ne vem, zakaj bi morala zdaj nekomu prisegat večno zvestobo in drugega sunit v rit, če sta mi pa oba v redu človeka in se z obema dobro razumem?!! Halo?! Saj se ločujeta onadva med, ne pa jaz od njiju. Seveda je pa popolnoma izključeno, da igram med njima “glupi telefon” in nosim na nos drugemu, kar mi eden zaupa – tega scenarija ne boste videli. Če bi mi kdo predlagal, naj se odločim za enega od njiju, definitivno pošljem v 3 krasne tistega, ki meni, da ima pravico odločati o tem, s kom se bom družila. Če mu/ji to ni všeč, me komot briše s seznama svojih prijateljev, ker posesivnosti organsko ne prenašam.

K sreči imam okoli sebe odrasle in zrele ljudi in pri 2 ločitvah so se ločili zakonci, ne pa tudi njuni prijatelji in v večini primerov smo ostali v prijateljskih stikih z obema.[/quote]

Govoriš o nečem, kar nisi doživela, niti ne odgovarjaš neposredno na konkretno situacijo. Si se ločila in ostala sama, tvoje samske prijateljice pa kofetkale s tvojim bivšim medtem ko se je tebi paralo srce z izgovorom saj lahko ostanem z obema prijateljica? Ne. Ko boš, potem pa tako suvereno govori, da boš v 3 krasne poslala nekoga, ki ti bo govoriš s kom se boš družila.

K sreči se mi še ni bilo treba ločevat, so se pa ločevali v moji bližini in si k sreči niso lastili ljudi.

Lep namen se lahko tudi sfiži. Ena skupna prijateljica je tako hodila na kavo z obema in pri tem meni poročala, kar ji je on zaupal in njemu poročala, kar sem ji jaz zaupala … z dobrim namenom, ampak efekt je bil katastrofalen, ker sva oba izvedela, kar bi bilo bolje, da ne bi. Ko je bivši to prvi pogruntal, me je poklical, čeprav takrat nisva bila ravno prijatelja, blago rečeno. Primerjala sva, kaj ji je kdo povedal in kaj je sčvekala, čeprav naj ne bi, potem sva jo dala pa oba na hladno. Skregana sva bila pa še naprej. :)[/quote]

No, jaz imam zelo visoke norme in načela, prav tako mož in ravno zaradi tega, da ne bi prišlo do nesoglasij in zamer, sta oba vedela, da hodiva z obema na kavo, doma pa sva z možem tudi postavila zid, do kje se lahko pogovarjava, od kje naprej so pa te zadeve zaupne med dvema prijateljema. In vsi štirje smo to spoštovali.
Najina prijatelja sta se pobotala in čez nekaj let potem razšla, ampak razšla sta se v miru in brez zamer, brez jeze, na zelo lep način, kolikor je to pač mogoče pri razhodih.

Tole je edini komentar zrele, odrasle osebe. Vse drugo je čvekanje in blebetanje neskončno užaljenih velikanskih egotov, ki menijo, da imajo ljudi v lasti in to vse – partnerje, otroke in prijatelje. Kdaj boste dojeli, da ljudje niso “vaši”????

Nekaj je odvisno od tega, kako se je zveza končala. Če je jasno, da je nekdo podlo izdal in prevaral – ja no, meni je samo po sebi logično, da takega ravnanja ne podpiram in s takim človek tudi ne morem gojit/nadaljevat nekih “prijateljskih” odnosov, ker podležev in prevarantov ne želim za svoje prijatelje. In to nima nič s tem, da mi nekdo brani neko prijateljstvo, ker sem kao njena prijateljica. Če pa sta se dva enostavno izpela kot par, si nimata več nič povedat, ni noben varal, poniževal itd res ne vem, zakaj bi morala zdaj nekomu prisegat večno zvestobo in drugega sunit v rit, če sta mi pa oba v redu človeka in se z obema dobro razumem?!! Halo?! Saj se ločujeta onadva med, ne pa jaz od njiju. Seveda je pa popolnoma izključeno, da igram med njima “glupi telefon” in nosim na nos drugemu, kar mi eden zaupa – tega scenarija ne boste videli. Če bi mi kdo predlagal, naj se odločim za enega od njiju, definitivno pošljem v 3 krasne tistega, ki meni, da ima pravico odločati o tem, s kom se bom družila. Če mu/ji to ni všeč, me komot briše s seznama svojih prijateljev, ker posesivnosti organsko ne prenašam.

K sreči imam okoli sebe odrasle in zrele ljudi in pri 2 ločitvah so se ločili zakonci, ne pa tudi njuni prijatelji in v večini primerov smo ostali v prijateljskih stikih z obema.[/quote]

Govoriš o nečem, kar nisi doživela, niti ne odgovarjaš neposredno na konkretno situacijo. Si se ločila in ostala sama, tvoje samske prijateljice pa kofetkale s tvojim bivšim medtem ko se je tebi paralo srce z izgovorom saj lahko ostanem z obema prijateljica? Ne. Ko boš, potem pa tako suvereno govori, da boš v 3 krasne poslala nekoga, ki ti bo govoriš s kom se boš družila.[/quote]

Se strinjam. Nekateri blebetajo o neki posesivnosti in filozofirajo, v vlogo nekoga, ki se mu je morda podrl svet, pa se ne znajo vživeti. In če nekdo reče, to je moja prijateljica, to je moj mož, to je moj sin – a si potem tega človeka kar lastimo? Izkazujemo, da smo posesivni?
Potem sem tudi jaz posesivna, imam namreč svojo najboljšo prijateljico že iz otroštva, tudi svojega moža in svoja dva otroka. To so izrazi, razumeš?! Nihče v resnici ni lastnik nobenega človeka, saj nismo v sužnjelastništvu. Ampak valda imam pravico reči moj mož in moj sin, a še tega ne smem?

Vsak tadrug je ločen. Očitno je danes IN biti ločen. Kam gre ta svet.

Govoriš o nečem, kar nisi doživela, niti ne odgovarjaš neposredno na konkretno situacijo. Si se ločila in ostala sama, tvoje samske prijateljice pa kofetkale s tvojim bivšim medtem ko se je tebi paralo srce z izgovorom saj lahko ostanem z obema prijateljica? Ne. Ko boš, potem pa tako suvereno govori, da boš v 3 krasne poslala nekoga, ki ti bo govoriš s kom se boš družila.[/quote]

Se strinjam. Nekateri blebetajo o neki posesivnosti in filozofirajo, v vlogo nekoga, ki se mu je morda podrl svet, pa se ne znajo vživeti. In če nekdo reče, to je moja prijateljica, to je moj mož, to je moj sin – a si potem tega človeka kar lastimo? Izkazujemo, da smo posesivni?
Potem sem tudi jaz posesivna, imam namreč svojo najboljšo prijateljico že iz otroštva, tudi svojega moža in svoja dva otroka. To so izrazi, razumeš?! Nihče v resnici ni lastnik nobenega človeka, saj nismo v sužnjelastništvu. Ampak valda imam pravico reči moj mož in moj sin, a še tega ne smem?[/quote]

Debato obračaš v drugo smer. V prijateljstvu so zaželena, nezaželena, dovoljena in nedovoljena pričakovanja. Pričakovanja vsi ljudje projiciramo na druge ljudi. To pa še ne pomeni, da jih tretiramo kot lastnino. Sami si ustvarjamo okolje in razmere v katerih želimo živeti. Jaz sem za to, da se pred tem, da se pred razočaranji zaščitimo, kar pomeni ,da imamo nekoliko višja merila, kdo in kakšen naj bo naš prijatelj, pa tudi ostali ljudje okoli nas. Moje merilo v tej zadevi je, da pričakujem, da mi prijateljica v takšnih trenutkih absolutno stoji ob strani – “prijatelje spoznaš v nesreči”.

Nihče avtorico niti tebe v nič ne prepričuje. Ti imaš svoje mnenje, jaz imam svoje. Ti bi reagirala tako, jaz tako. Pred podobno izkušnjo kot jo je imela avtorica, sem bila podobnega mnenja. Sedaj menim drugače. Zato menim tudi, da so za odgovore bolj kredibilni tisti, ki so kaj takšnega že doživeli in poznajo občutke, ki te preplavljajo ob podobni situaciji. Jaz jo na kočljivost situacijo opozarjam z iskrenim namenom, da naj pazi, da ne bo še bolj prizadeta.

V takih primerih ne gre za to, da se nekdo postavi na njegovo ali njeno stran, ampak da stoji človeku ob strani. Tale “prijateljica” ti za moje pojme ne stoji ob strani.

Hja, doživela podobno. Moja najboljša prijateljica in studijska sotrpinka je po razpadu moje zveze hodila na čvek z mojemim bivšim in na koncu sta onadva pristala skupaj :S Še prepozno sem jo skenslala iz svojega življenja.

Imela sem dobro prijateljico iz šolskih let. Poročili sva se in si ustvarili družino. Z leti smo se vedno več družili, dopusti, praznovanja… Imeli smo se pristno radi, drug za drugega bi storili marsikaj. Po dvajsetih letih zkona me je mož prevaral. Zapustila sem ga. Prijateljica tudi njemu ni želela obrniti hrbta, ker ga je imela rada in se ji je zasmili, ko sem ga zapustila.Takrat je menda spoznal kaj je imel in je hodil jokat k njej…

Danes po petih letih je bivši v resnem raznerju z osebo, s katero me je varal. S prijateljico je prijateljevanje prekinil on, ker se mu je zdelo fer do mene. Prijateljica mi še danes razlaga, kako grdo se ji zdi to od njega. Hkrati me sprašuje, zakaj sva se izgubili, zakaj se ne najdeva nazaj. Nikoli se ni vprašala, kako se počutim ob tem, da je želela sedeti na dveh stolih. Danes se vidiva mogoče enkrat mesečno, pa še to bolj iz neke dožnosti, kot pa iz potrebe…

Pogrešam jo…. a žal tista oseba, ki sem jo imela tako rada takrat, danes ne obstaja več.

Tudi jaz od prijateljic pričakujem, da mi bodo stale ob strani v težkih trenutkih, ne pa da izkoristijo prvo priliko, da lahko z mojim bivšim “skočijo na kavico”. Zato pa imamo prijatelje, da so tu za nas takrat, ko jih rabimo. Prijatelji so tisti ljudje, na katere računamo, ko nas življenje tepe.

Nikoli nikdar pa mi ni padlo na pamet, da bi imela karkoli z bivšim od kake moje kolegice ali znanke. To mi je bilo vedno podlo. Dovolj je drugih moških, zakaj bi morala nekoga še dodatno prizadeti.