Zvezde ………
Dobro jutro, prijatelji!
Sem si že naložila CD z mojimi najmilejšimi pesmimi, sem že vsa raznežena, mati in oče sta mi ob osmi uri zjutraj postregla z Jagermajstrom in v moji glavi se snuje zgodba, prečudovita petkova zgodba. Tisti oprijemljivi um je v tem trenutku najbrž kot malce segreta žolica, srce pa je mehko mehko in razneženo. Bog obvaruj vso forumsko moško srenjo, če se to zgodi meni ob srečanju z vami, to namreč, da bi ob taki uri kaj popila. Vas zmeljem v objemu kot črni poper, uf, uf. Levček, Lisjak, nič bojazni, tisti, ki me poznajo sicer vedo, da imam veliko prevelika usta, ogromno ozadje ……. drugače pa …… miš, čisto preprosta in nespodobna miš!
Kot sem dejala, snujem zgodbo današnjega petka. Prijatelj praznuje svojega Abrahama, že ob peti uri zjutraj sem sestavljala besedilo, ki mu ga bodo posredovali sodelavci, že ob peti uri zjutraj me je nostalgija popeljala v ta najina skupna delovna leta in verjemite, dragi prijatelji, oko se mi je orosilo, srce na trenutke s tugo napolnilo. Zakaj je lahko čas naš tako dober prijatelj, a obenem tudi sovražnik? Zakaj nam toliko ponudi, a obenem tudi toliko vzame? Toliko zgodb napiše življenje, toliko sreče je podeljene, a tudi toliko gorja in solza! Mati mi je dejala zjutraj: Dekle drago, tako je življenje in če ne boš vzela takega kot se ti ponuja, ti bo le še težje!
Ne morem se popolnoma strinjati z njo. Res je, da je veliko reči, ki so prav neizogibne, res pa je tudi, preizkušeno in preverjeno, da je mogoče marsikatero zadevo vzeti drugače, jo omiliti, jo sicer sprejeti, a ji pomagati, da se samo malce popravi in spremeni in tako je tudi neprijetnosti lažje sprejeti. Življenje je tako lepo, tako čudovito, tako polno nam ponuja, le videti moramo in vzeti. Včasih so mi od te sreče prsi tako polne nepopisnih čustev, sreče, smeha, veselja, tistega, kar vidim le jaz, kar tistih hip občutim, ko se počutim kot vila v Trdinovih Gorjancih, da bi vpila od notranjega pritiska, da bi le izvpila in iztulila vse te lepote. Tudi tegobe, ki so nam dane, moramo vzeti, ker so dane nam in za nas. In ko se soočimo z reševanjem takih “neumnosti”, si vložimo v glavo CD z našo najmilejšo glasbo in si zapojmo, kot si ta hip preprevam jaz: Nosi mi se bjela boja, ta je boja radost moja, tvoje lice, duša, tijelo, …… sve je …. bjelo bjelo …
Eh, prijatelji, kaj bi jaz brez vas. Saj bi šlo, moralo bi, normalno, saj je šlo tudi do trenutka, ko sem se z vami srečala, najprej na eni strani, nato še na drugi strani. A od trenutka, ko sem z vami vzpostavila kontakt, tisti pristni kontakt, lani septembra meseca (točneje: devetega septembra), brez srečanja z očmi in stiska rok, takrat pa, se mi zdi, sem postala srečnejša ženska, ženska, ki se ji zdi, da lahko naredi vse, da ….. ah, da, res sem srečna, verjemite. Pa četudi me včasih žalost spopade, četudi se mi zazdi, da se ne morem prestopiti, se spomnim na vas in na to, da ste tukaj in da se slehernemu od vas lahko potožim, če le ne bo šlo drugače. In s slehernim od vas imam možnost pokomentirati in debatirati tukaj ali na oni strani.
Ko pospravljam predale, ko najdem kakšno mojo ljubo knjižico, Puškina, Murna, Gregorčiča, Prešerna in ko mi dušico potolaži prenekatera od njihovih zapisanih besed, si jih želim deliti z vami. Mislim si, da bo tako globoko sedla v vas, kot sede vame. In ponujam vam Murnove Zvezde, s katerimi se zvečer vsedite s svojim prijateljem, možem, ženo pred hišo in se zazrite v nebo:
“Poglejte mi kvišku,
kak zvezda kraj zvezde gori
in bolj žari in blešči
čim bližji čas je polnoči!
To noči jasne so oči
in te so vrh neba –
pod njimi pa nam pot leži,
pol mračna, pol svetla.”
Čakaj,čakaj…..hmmmmmm šilce BO!!! HAHAAHA
Ampak uh !!! KAke nalepke sama sebi limašš..oooooooo to pa ne MArička….
TKOLE Za tiste,k bodo težko čakali…
TAle naša MArička,je ena fejst BEJBA..jajaj….človek bi se sam stiskal z njo….aha …ona pa zna! Od samega lepega pa solzeeeee lijejo dobesedno solzeeeeeeee…….Taka polna veselja,navihanosti….ampak izredno TOPLa OSEBA!!! EJJ MARIJAAAAa jestjest ma res no..RADA TE IMAM!!!
Glede tisega zadej,ko praviš…..a si ti mene dober pogledala? A? A ti veš,da mene vržeš v koš??aaa??? TAKO!! POMAGAJTE še drugi…..
UHaaaaaaaaaa drugače na tisto lepo pisanje,ki ga premorejo tvoje lepe ročice pa samo uhhhhhhhhhhhhhaaaaaaaaaa res prelepo! LUPČKA*******
Sm neki…..če žiher..pomoje se bodo ta novi spraševali kje je tista “gobezdava,drzna včasih nesramna,tista ki vsepovsod vtika svoj kljun jaja..heheh Muco…ampak jo ne bo..bo le ena tiha,plaha duša…………..jajaajaja Sory to so le izkušnje preverjene na prvem srečanju..heheheh
Mene itak noben boh ne bo nikol pogruntal..hahahahaha
Uf, Muca, ti si pa dobra. Saj nisem nič tako slabega
dejala. Tisti tvoj pomenljivi “hm, šilce BO”, bela cesta,
me je spravil prav v smeh, res! Full si dobra, no, pa
zdaj si še meni tako polepšala dan. Saj nisem želela,
da se na to temo sploh kaj piše, jaz kar moram, moram,
res moram nekaj napisat, pa konec, ker me hoče kar
razgnati, ti me pa pol hvališ, da sem kot najbolj rdeča
gartroža. Paše pa, kdo ne ve. Ima pa tale naša gmajnica
tako posebne in zaščitene rože, tako posebne cvetove,
da je ni take gmajne nikjer več. Trikrat hura za našo
gmajno:
hura,
hura,
hura!
Jep, jep, jep!
In bom v naslednjem postu razložila talo našo gmajnarsko
floro, a prou, a, a prou?
Muca, še to, bela cesta, skori sem pozabla. Ja, moj objem je sicer močan, tole ve naša Nikita prav dobro, ker je še dva dni lovila sapo in sem ji baje skoro vse kosti (ja seve, kaj pa je pri njej še, razen drobnih koščic, ampak takih oblih, ne tistih koščenih, pol je glih eno miceno las na vrhu glave, ne malo po količini, ampak po dolžini, pol so tiste njene zelene okice…..o kakšnem mesu, ja, bogme, o mesu se pa pri njej, če ga ravno v vrečki s seboj ne nosi, res ne more govoriti), torej moj objem je glede na mojo konstrukcijo, ki se je kar “popravila” res močan. In da imam še malo zaloge na mestih, kjer je pač plac, je tudi res. Vendar, hja, vrata pri hiši so pa kljub vsemu res še dovolj široka.
Mejčkajte se! (translate: Imejte se v pomanjševalnici!, da ne bo kdo razumel, da se mečkajte!)
Veš kaj, muca, nisem noben boh, ampak tuki smo pa le
takle bogeci, da vemo, kdo je naša muca, da ne govorim
o tem, kako močno te naš ježek pogreša, ko se par dni
ne oglasiš ……… bemtiš, a je naš ježek že na dopustu,
ali kaj, nekaj dni ga že ni? In kako je brž poiskal tvoje
dreeeeeeeeeeeettttttttttttjjjjjjjjjjeeeeeeeeeeeeee na forumu,
ker baje se ti najlepše “pisno dereš”, heh.
In meni, muca, je od našega srečanja tam v Parjah ostala v spominu tvoja skodrana glava, pa tvoja modra jopica, pa tvoje okice in tisti mehkobno žametni odsev na obrazu. Ne ljubi se mi računati, ampak, najbrž si bila …. ane? Ja, nasmejali smo se pa, to pa drži, da nas je trebuh bolel. Pa najedli, bela cesta, sem potem doma možu delala take klobase, črne, pa dooooooooolllllllllgeeeeeeeeee, uf, sva se še doma do solz narežala, pa pol u vinčku močila kruhka….. saj ni čudno, saj ni čudno, če smo me, ki premoremo nekaj mase več vedno tako dobre volje, saj samo na hrano mislimo, uf, sem lačna. A bo kmau kej klope, bela cesta?
Za kva pa zdej gre čas tak počas gor po stopnicah, a?