Debata o “vračanju enakih čustev” ( https://forum.over.net/forum/tema/zapustiti-nekoga-se-odlociti-z-glavo-24833594/page/2/ )  odpira zanimivo vprašanje – kako biti pristno povezan z drugim, a hkrati ostati pri sebi? Kako najti pravo mero bližine in distance?

Predstavljajte si odnose kot nabor različnih dejavnosti v paru:

ZDRAVA DISTANCA vs. IZOGIBANJE?
– Zdrava distanca je kot prava postavitev pri plesu – dovolj blizu, da čutiva ritem drug drugega, a dovolj narazen, da se ne spotikava.
– Izogibanje je, ko sploh ne stopiva na plesišče. Ko že misel na ples sproži “ne zmorem, ne znam, bolje da grem”.

SOČUTJE vs. UTAPLJANJE?
– Sočutje je kot rešilni obroč – držim te, a sam stojim na trdnih tleh.
– Utapljanje je, ko brezglavo skočim v vodo brez ocene situacije, znanja – zdaj sva oba v težavah, noben od naju ne more zares pomagati.

MEJE vs. ZIDOVI?
– Meje so kot vrata – lahko jih odprem, lahko zaprem, vedno imam izbiro.
– Zidovi so… no, zidovi. Varni, a nas tudi osamijo. Nihče ne more do nas, pa tudi mi ne ven. Smo jetniki v ječi lastnih strahov.

To ni več nerazumljiva psihološka teorija, polna včasih težko razumljivih tujk. Je vsakdanje življenje. So trenutki, ko moramo izbrati – bom plesal ali bežal? Pomagal ali utonil? Postavil vrata ali zid?

In ravno posledice teh malih, vsakdanjih odločitev so tisti ključni dejavniki, ki določajo substanco nekega odnosa in našo usodo znotraj njega.

V duhu one znane, da bodimo pazljivi, česa si želimo, saj se lahko uresniči, me zanima, česa si zares želite.

💙

Eh, narobe sem podal povezavo. To sem imel v mislih:

Hlad in odmik ob postavljanju mej očitajo liderji in liderke, ki so vajeni odnosov, v katerih jim vsi prikimavajo oziroma sledijo brez najmanjšega ugovora. Vsak odmik od tega vzorca je napad nanje in prav gotovo ima taka oseba neko diagnozo, ena bo že prava, hihi.

Kaj pa v vsakdanjem življenju? Misliš, da je to prisotno zgolj v takšnih krogih, ali se pojavlja tudi med povsem običajnimi ljudmi? 🤔

Najbolj preprosti ljudje, sploh na podeželju, so sposobni nekomplicirane prave medsebojne ljubezni. Zakaj imaš potrebo toliko secirat odnose, sebe, druge? Hladno in večno obsedeno analitično seciranje problemov ti ne bo prineslo ljubezni, prej odneslo. Taki ljudje delujete hladni in odtujeni. Večno ste nezadovoljnji, neizpolnjeni in nesrečni…a drugim bi solili pamet.

Gre za povsem vsakdanje življenje. Liderstvo je mišljeno kot način odnosa do kogarkoli, ki seveda ni enakovreden, čeprav ima možnost in bi moral biti, prijateljstvo, partnerstvo.

Si s podeželja? Povej nam kako zgodbo, ki nas bo navdahnila.

MODERATORJI UKREPAJTE ŽE ENKRAT!

SKENSLAJTE TEGA KRETENA IDESIJA, KER GA NIHČE NE PRENAŠA.

PSIHIČ SAM SEBI PIŠE MONOLOGE IN ODGOVARJA!!

Stavek je bil narobe razumljen. To, da mi ne vrača enakih čustev, je bilo mišljeno, da se ne vidi več z mano. Če ti nekdo v obraz reče, da ne čuti več nič do tebe, je čas samo še za slovo. Pravilno?

Razgalil si že vse črevesje, ne samo svoje, ampak tudi od familije. Res me zanima, kdo misliš, da še naseda tvojim “poglobljenim” tumarijam?!

Vseeno, čeprav mi je prebiranje vse klobase toliko nepotrebna izguba časa, da se bom omejila na del o vračanju čustev. Ljubezen je, da zmoreš tudi v obdobjih, ko čustva niso na višku, v partnerju še vedno iskati vse tisto dobro, kar vaju je v osnovi povezalo. Ker čustva nihajo, vsem, in upadu skoraj praviloma sledi tudi dvig, če si partnerja le dasta to priložnost. Nihče ne ljubi vse življenje na enako intenziven način, to bi bilo iluzorno pričakovanje, življenje pa monotono in brez izzivov. Največji izziv posameznika je, da zna v partnerju videti pozitivne lastnosti. Vsi imamo slabe, tudi mi sami, in vsi drugi nas imajo pravico soditi po vseh lastnostih. Samo ljubezen nima te pravice samoumevno, partnerja si morata biti složna tudi v temnejših, manj prijetnih plateh. Zakaj? Zato ker je to vzajemno. Zato ker razumem človek razume, da je tudi sam pol takih plati. Samo dvojnika po izgledu in mislih lahko vzajemno razmišljata, da sta si najboljše kar se jima je zgodilo. Vsak razmerje je namreč en sam kompromis.

Razumem. Saj zato tudi debata. Tudi sam sem se skoraj ujel v zanko. Sem čakal, če bo kdo opazil in me malce “privil”.

Nekaterim so taki pogovori odveč. Meni zadnje čase pridejo prav, ker sem ravno v fazi “prevrednotenja” na čisto osebni ravni.

V glavnem: no hard feelings. Pogovarjamo se, da se malce repozicioniramo. Da si zbistrimo misli in razširimo perspektivo.  😉

Desi, veliko še imaš za premišljevati, če si se že lotil.

Za začetek nehaj mešati skupaj pojme, ki imajo za seboj globlji pomen ali več njih s pojmi, ki pomenijo le točno določeno lastnost.

Postavljanje meja je nekaj povsem drugega, kakor hladnost. Meje lahko postavi (tudi) vsaka zelo topla, čustvena in empatična osebnost, hladnost je pa lastnost, vezana na značaj človeka in sploh ne pomeni nujno, da tak človek zna postavljati meje.

Tebe preganja, da preveč naučeno, faktografsko in nedoživeto analiziraš določene pojave, hkrati jih pa ves čas skušaš razumeti skozi prizmo svoje osebne izkušnje. Tu te pa zanese. Glede na to, kar pišeš in razpravljaš, iščeš ves čas samo opravičila in hladnorazumske argumente za svoje pretekle odločitve.

Učbenika za medsebojne odnose ni, kakor tudi ne učbenika za življenje. Ker smo si ljudje tako različni, da lahko za vse veljajo le zelo splošne smernice, detajlov je pa nešteto in prav tam se zalomi, ko se zalomi.

Ne moreš pričakovati popolne (razumske in čustvene) pripadnosti od partnerja, če je sam ne daješ. Ti si ves čas jemlješ rezervo, hkrati pa reklamiraš požrtvovalnost in predanost. To je zlagano, pa če si priznaš ali ne. Po eni strani si želiš perfekcije, po drugi strani pa ne vlagaš celega sebe ali bolj  natančno povedano, na nekaterih področjih si na 100%, pač pa na drugih pod 50%. Pri taki diskrepanci stvari ne morejo iti gladko, pa če se na glavo postaviš.

Ti bi strogo funkcionalno fural familijo po načelih, ki si si jih nekoč zadal (predvsem iz finančno-eksistenčnega vidika) kot alfa familije, po drugi strani pa ne bi vlagal sebe, svojega razumevanja, upošteval individualnosti partnerke, kaj šele možnosti, da za svojimi odločitvami zaradi zunanjih okoliščin ne boš mogel stati v enaki meri, ko si si zamislil, posledično boš pa izgubil status popolnega liderja.  Potem se pa sklicuješ na svoje pretekle dosežke, jih poveličuješ in ne dopuščaš možnosti, da nisi bil tako popoln, kot si želel biti. Tudi, če razumsko to nekako sprejmeš, še vedno ne znaš biti dovolj samokritičen.

Kar tebi manjka, je čustvena inteligenca. Te se ne moreš naučiti na pamet, ampak imaš ali nimaš kapacitete, da jo uporabljaš skladno s kognitivnimi danostmi. Kar ni nič narobe, dokler ne bi rad po vsej sili prodajal (sebi in drugim) slike o popolnosti. Kar pa ti (sam sebi) kamufliraš kot postavljanje meja. Pa to niso meje, ampak trenutno prilagajanje situacije tvojemu trenutnemu navdihu.

Nekoč si bil družinski bankomat in takrat si meje postavljal povsem drugje, kakor jih hočeš postavljati sedaj. Torej nimaš konsistence, nisi zanesljiv. Jadraš po vetru, hkrati s tem pa prilagajaš tudi meje.

Sprijazni se, da pač čustveno nisi opremljen in si izbiraj temu primerne partnerke, ki tega dela osebnosti  na moškem ne bodo pogrešale.

O svojih mejah pa le razmisli. Ti je že bilo povedano – skomuniciraj stvari že  v štartu in potem za njimi stoj. Dokler boš pa nihal, bodo pa nihala tudi tvoja razmerja.

Kaj, ko bi ti začel spet mal fukat, namesto, da cmizdriš za Lepooko.

🤣🤣🤣🤣

Ko curak neha delat, se pa jezik toliko bolj razveže.

Zaročeni desi očitno sam filozofira s svojo terapevtko, verjetno še njej soli pamet, ona ga občuduje in obožuje, fuk pa ni od njiju področje.Monivke, dajte mu ga ponudit.

Uf, tole nadlegovanje postaja pa že prav moteče. 🫣

Res je. Nadleguješ cel forum s tvojimi filozofijami. Pač pa si tipičen trmast ded. Dokler obvelja tvoja, nimaš meje z nakladanjem. Ko dobiš nastavljeno ogledalo, se pa počutiš najmanj nadlegovanega.

Po moje je točno tu tudi tvoj poglavitni problem in razlog,  da je šla tvoja zveza po gobe. Ker si samosvoj, trmast in hladen.
Če bi bil ded na mestu, iskren in odprt, bi te tvoja obdržala tudi z vsemi dolgovi vred. Tako si pa sam iz sebe naredil bankomat brez duše. Zdaj si se spraznil, pa si le še prazna embalaža.

Ma ja, včasih sem res moogoče preveč analitičen. Ne sprejemam pa, da je izzivanje dobrih namenov in pomoč drugim do lastnih uvidov nekaj napačnega. Tudi če sem pri tem včasih neroden.

Lahko se izurim v načinu podajanja idej. A svojega bistva – iskanja dobrega v ljudeh in želje pomagati – se ne bom odrekel.

Mi je pa zanimimiva ta neustavljiva potreba po razvrednotenju drugega. Se zavedate, kaj to pravzaprav pove o vas?

💙

Opa, Desi. Moteci odgovori?
Od @Applause 10.11.2024 ob 12:39 tudi?  

Pravzaprav je to “povedano” tvoje ugibanje in v bistvu tvoj “pogled” na zadevo! Da seveda ne pišem o tem, da si ti sam pisal v superlativih o zakonu in o ženski, po kateri sedaj pljuvaš!

Kaj torej besede pomenijo? Realno stanj? Tvoj pogled? Ali naše psihološko počutje in zdravje?

A bomo ugibali, ali bomo verjeli človeku, ki pri  50 odkriva življenjska dejstva partnerstva?

To je seveda zelo zanimivo. Pogosto sem se tudi že v preteklosti čudil, od kje to doživljanje “superlativov” in drugih skrajnosti. Na to jaz nimam odgovora. Je pa zanimiv fenomen, ko to opazujem. Vsekakor so opazne določene mejne tendence pri mnogih komentatorjih. Meni se zdi srhljivo.

Sam si zgoraj izrazil željo”no hard feelings”, a ne? Zdaj se pa iz tvojega zapisa zaznava užaljenost.

Dejstvo je, da ne zmoreš sprejemati kritike. Zate je edina realnost tvoja. Le tvoja percepcija je pravilna, vse ostale so zate moteče.  Naj ugibam? Si južnih korenin ali iz kakega zelo ruralnega okolja? Tak način “moškosti” najdeš le na Balkanu in med zakrknjenimi katoliškimi vaščani iz preteklega stoletja. Mi smo pa leta 2024 in tudi ženske znajo misliti in se odločati.

Pusti ob strani, da so mnenja na forumu tudi zafrkantska, neokusna in butasta. Teh pač ne bereš. Vmes pa so vendarle uporabni razmisleki.Tisti pa te prizadanejo in si kot užaljena princeska, čeprav bi ti morala dati misliti. Konec koncev pa zaradi zbiranja odzivov svoje zgodbe tudi objavljaš.

Ko si že pri srhljivosti: meni se zdi zelo srhljivo razgaljati svoje intimno življenje na takem forumu, še posebej, ker sta oba z bivšo tukajšnja uporabnika, če prav razumem. Da ni posredi še kakšna maščevalnost? Potem si še bolj primitiven, kot je izgledalo na prvi pogled.

Med kritiko in kritizerstvom je širok diapazon. Žal lahko zgolj ugotovim, da tudi ta zapis predstavlja v celofan zavito kritizerstvo. Popolnoma razumljivo, da se od takih mnenj človek ogradi. Pa menda ne pričakuješ, da se bo kdo zares ukvarjal z mnenji, iz katerih veje ideja “jaz najbolje vem, kako bi ti moral živeti”. Oz. kot temu bolj sočno rečemo: “opletati s tujim k***** po koprivah”. 😉

Moji zapisi so drugačni. Izzivam obstoječa prepričanja, a si ne domišljam, da bi lahko vedel, kaj je dobro za drugega. Zato tudi spodbujam k samorefleksiji. Kar se tiče “dobronamernih nasvetov” jih seveda ocenjujem iz vidika, koliko so kompatibilni z mojimi težnjami. In večina jih je na ravni nasvetov vozniku formule 1, kako streljati enajstmetrovko. Prosto po štoparskem vodniku po galaksiji – pretežno neškodljivih. 🤮

ampak tebi gre slabo, kot tukaj pišeš, kaj naj sedaj vsi spremenimo svoj dokaj zadovoljiv način življenja in se gremo tvojih spoznanj?

Oprosti, ampak za vse si si kriv sam, popolnoma sam in tvoje napačne odločitve! Imaš 4 otroke, imaš torej vsaj dve bivši, verjetno še več in polno nepredelanega balasta in nerazčiščenih odnosov in to pri 50. Oprosti, zrel in na realno življenje pripravljen človek, tvojo prepvraševanje in odkrivanje tople vode, konča do 25 leta, ne pa, da se najprej gre družine, potem pa odkriva kdo je! Tako preprosto namreč je, če uporabljaš pamet.