ampak tebi gre slabo, kot tukaj pišeš, kaj naj sedaj vsi spremenimo svoj dokaj zadovoljiv način življenja in se gremo tvojih spoznanj?

Oprosti, ampak za vse si si kriv sam, popolnoma sam in tvoje napačne odločitve! Imaš 4 otroke, imaš torej vsaj dve bivši, verjetno še več in polno nepredelanega balasta in nerazčiščenih odnosov in to pri 50. Oprosti, zrel in na realno življenje pripravljen človek, tvojo prepvraševanje in odkrivanje tople vode, konča do 25 leta, ne pa, da se najprej gre družine, potem pa odkriva kdo je! Tako preprosto namreč je, če uporabljaš pamet.

Bereš tako, kot si želiš brati. Verjamem, da se tudi pogovarjaš tako.  Ni najbolj plodno in ne vodi k rešitvam, temveč le v dokazovanje svojega prav za vsako ceno. Saj ti to pri sebi veš, le za vsak slučaj si iščeš še ugodnejšo opcijo.
Nikjer ti ni bilo nič sugerirano, nobenih navodil za prav ali narobe nisi bil deležen. Le analize bralca in točno to ti tudi želiš početi tukaj -analizirati. Rešitev v spremembah itak ne iščeš, ker se nisi pripravljen odreči svojemu jazu.
V bistvu je pohvalno, da si se lotil analize. Ampak odkar te berem, stojiš na mestu. Torej tak pristop ne služi izboljšavi, ampak le filozofiranju.
Kaj pa je zate navsezadnje analiza, če ne iskanje spodrsljajev, razlogov zanje in iz tega oblikovanje stališč? Ampak analizo stanja potrebujemo običajno zato, ker potrebujemo iz tega podatek, kaj delamo prav in kaj narobe, da naslednjič ne bi spet spodletelo.

Imajo tvoje analize katerikol drug namen?

Spoznati sebe? Ugotoviti, kdo si? To bi sedaj že skoraj moral vedeti. Velikih sprememb več ne boš delal na sebi. Kaj torej sploh želiš? Imeti lepše mnenje o sebi? Na ta način ne bo šlo, verjemi.

No, bom odložil oklep cinizma. Če pogledava tvoje tri zapise in jim damo skupni naslov, se mi poraja beseda: predsodki.

Ti v zapisih so pretežno neškodljivi. Po dveh desetletjih stalnega preizpraševanja, pa je občutek zmedenosti nekaj povsem normalnega. Ni prijetno, ni v dobro. Zgolj normalno.

Moj namen ni sprememba v smislu pistati drugačen. Moj namen je vzpostaviti stik s seboj. Ponovno smeti čutiti. Postati spet jaz in ne adaptacija na pričakovanja, zgolj da bi preživel.

Skratka… odgovoril sem ti že poprej v celoti. 😉

Nekje je zanka. Tvoji zapisi se ne berejo kot cinizem, ampak kot hladna analiza. Morda napišeš količinsko preveč, pa te misli prehitevajo, posledično pa ne izraziš stvari tako, da bi prišle do bralca korektno.

Kakorkoli – tukaj se izpostavljaš, tako rekoč glasno razmišljaš in kakor razumemo tvoje zapise, pač izgledajo točno tako, kot zgoraj navedeno.

Morda lahko to imenuješ predsodek, dopuščam tudi to možnost. V vsakem primeru je tvoje sporočilo takšno, da ničesar ne sprašuje, ne pričakuje mnenj, še manj nasvetov. So pa navsezadnje javni zapisi in tem sledijo odzivi ljudi, ki tvoji zgodbi sledijo. Nimaš kaj zamerit, sam si se postavil na ta oder.

Pot nazaj k svojemu čutenju? Kakor ti pišeš, bi se razumelo, da si otopel, izgubil čustva. Uh, do sebe jih nisi. Kar krepko se zaznava užaljenost, prizadetost, razočaranje, obžalovanje. Torej imaš svoja čustva, a le zase. Če bi se šlo grobo oceno, bi rekli, da gojiš do sebe globoko ljubezen, do drugih pa sovraštvo in nezaupanje. Vse to so čustva, le da precej sebično usmerjena.

Pa najbrž ne misliš tega, kajne? Zdi se bolj verjetno, da bi rad bil znova zaljubljen, pa ti to sedaj ne znese. Ja, saj ne znese nikomur, ki ni zaključil prejšnje zgodbe. Najprej se moraš dokončno odljubiti, se resetirati, šele potem se lahko ponovno zaljubiš. Tole ni nasvet tebi (ker ga ne maraš), ampak ugotovitev, kako to gre. Pri vseh enako.

Občutek zmedenosti pa vseeno ni več na mestu po štirih otrocih in desetih letih, veš. Verjamem, da se počutiš zmedeno, ampak razlog je v tem, da želiš nekaj, kar ti ni na kožo pisano. Da torej delaš proti sebi. Dokler boš vztrajal pri enakih prijemih, tudi ne bo drugače.

Pa da te nekaj vprašam: zakaj pravzaprav tako krčevito drviš iz ene zveze v drugo? Se ti ne zdi bolj koristno biti sam toliko časa, dokler ti ne bo kristalno jasno, kakšno zvezo hočeš, kaj si vanjo pripravljen vlagati, kje postavljati meje, kaj pričakuješ od nje? Skok iz ene zveze v drugo je mašilo za nek primanjkljaj. Pa še fer ni.

Pri petdesetih si to lahko privoščiš, smeš in je tudi pogum, da si upaš. Pričakovanja v teh letih postanejo zelo dolgočasna, lastna in od drugih.

I’m not intimidating, you’re intimidated. There’s a difference. I’m not mean, nor aggressive, I am honest & assertive and that makes you uncomfortable. And it’s not ME that makes you uncomfortable, my PRESENCE challenges your comfort. I will not be less for you to feel better about yourself.

Za Desija🤗