Najdi forum

Splash Forum Starševski čvek ZZakaj vam partner očita hlad in odmik, ko postavljate meje? 🤔

ZZakaj vam partner očita hlad in odmik, ko postavljate meje? 🤔

Odgovor na objavo uporabnika
povedano da, 10.11.2024 ob 19:28

Odgovor na objavo uporabnika
iDesi 🏍, 10.11.2024 ob 19:21

Odgovor na objavo uporabnika
Se strinjam, 10.11.2024 ob 18:42

Odgovor na objavo uporabnika
iDesi 🏍, 10.11.2024 ob 18:28

Odgovor na objavo uporabnika
povedano da, 10.11.2024 ob 16:09

Odgovor na objavo uporabnika
iDesi 🏍, 10.11.2024 ob 16:05

Odgovor na objavo uporabnika
Se strinjam, 10.11.2024 ob 15:19

Odgovor na objavo uporabnika
iDesi 🏍, 10.11.2024 ob 14:13

Uf, tole nadlegovanje postaja pa že prav moteče. 🫣

Res je. Nadleguješ cel forum s tvojimi filozofijami. Pač pa si tipičen trmast ded. Dokler obvelja tvoja, nimaš meje z nakladanjem. Ko dobiš nastavljeno ogledalo, se pa počutiš najmanj nadlegovanega.

Po moje je točno tu tudi tvoj poglavitni problem in razlog,  da je šla tvoja zveza po gobe. Ker si samosvoj, trmast in hladen.
Če bi bil ded na mestu, iskren in odprt, bi te tvoja obdržala tudi z vsemi dolgovi vred. Tako si pa sam iz sebe naredil bankomat brez duše. Zdaj si se spraznil, pa si le še prazna embalaža.

Ma ja, včasih sem res moogoče preveč analitičen. Ne sprejemam pa, da je izzivanje dobrih namenov in pomoč drugim do lastnih uvidov nekaj napačnega. Tudi če sem pri tem včasih neroden.

Lahko se izurim v načinu podajanja idej. A svojega bistva – iskanja dobrega v ljudeh in želje pomagati – se ne bom odrekel.

Mi je pa zanimimiva ta neustavljiva potreba po razvrednotenju drugega. Se zavedate, kaj to pravzaprav pove o vas?

💙

Pravzaprav je to “povedano” tvoje ugibanje in v bistvu tvoj “pogled” na zadevo! Da seveda ne pišem o tem, da si ti sam pisal v superlativih o zakonu in o ženski, po kateri sedaj pljuvaš!

Kaj torej besede pomenijo? Realno stanj? Tvoj pogled? Ali naše psihološko počutje in zdravje?

A bomo ugibali, ali bomo verjeli človeku, ki pri  50 odkriva življenjska dejstva partnerstva?

 

To je seveda zelo zanimivo. Pogosto sem se tudi že v preteklosti čudil, od kje to doživljanje “superlativov” in drugih skrajnosti. Na to jaz nimam odgovora. Je pa zanimiv fenomen, ko to opazujem. Vsekakor so opazne določene mejne tendence pri mnogih komentatorjih. Meni se zdi srhljivo.

Sam si zgoraj izrazil željo”no hard feelings”, a ne? Zdaj se pa iz tvojega zapisa zaznava užaljenost.

Dejstvo je, da ne zmoreš sprejemati kritike. Zate je edina realnost tvoja. Le tvoja percepcija je pravilna, vse ostale so zate moteče.  Naj ugibam? Si južnih korenin ali iz kakega zelo ruralnega okolja? Tak način “moškosti” najdeš le na Balkanu in med zakrknjenimi katoliškimi vaščani iz preteklega stoletja. Mi smo pa leta 2024 in tudi ženske znajo misliti in se odločati.

Pusti ob strani, da so mnenja na forumu tudi zafrkantska, neokusna in butasta. Teh pač ne bereš. Vmes pa so vendarle uporabni razmisleki.Tisti pa te prizadanejo in si kot užaljena princeska, čeprav bi ti morala dati misliti. Konec koncev pa zaradi zbiranja odzivov svoje zgodbe tudi objavljaš.

Ko si že pri srhljivosti: meni se zdi zelo srhljivo razgaljati svoje intimno življenje na takem forumu, še posebej, ker sta oba z bivšo tukajšnja uporabnika, če prav razumem. Da ni posredi še kakšna maščevalnost? Potem si še bolj primitiven, kot je izgledalo na prvi pogled.

Med kritiko in kritizerstvom je širok diapazon. Žal lahko zgolj ugotovim, da tudi ta zapis predstavlja v celofan zavito kritizerstvo. Popolnoma razumljivo, da se od takih mnenj človek ogradi. Pa menda ne pričakuješ, da se bo kdo zares ukvarjal z mnenji, iz katerih veje ideja “jaz najbolje vem, kako bi ti moral živeti”. Oz. kot temu bolj sočno rečemo: “opletati s tujim k***** po koprivah”. 😉

Moji zapisi so drugačni. Izzivam obstoječa prepričanja, a si ne domišljam, da bi lahko vedel, kaj je dobro za drugega. Zato tudi spodbujam k samorefleksiji. Kar se tiče “dobronamernih nasvetov” jih seveda ocenjujem iz vidika, koliko so kompatibilni z mojimi težnjami. In večina jih je na ravni nasvetov vozniku formule 1, kako streljati enajstmetrovko. Prosto po štoparskem vodniku po galaksiji – pretežno neškodljivih. 🤮

ampak tebi gre slabo, kot tukaj pišeš, kaj naj sedaj vsi spremenimo svoj dokaj zadovoljiv način življenja in se gremo tvojih spoznanj?

Oprosti, ampak za vse si si kriv sam, popolnoma sam in tvoje napačne odločitve! Imaš 4 otroke, imaš torej vsaj dve bivši, verjetno še več in polno nepredelanega balasta in nerazčiščenih odnosov in to pri 50. Oprosti, zrel in na realno življenje pripravljen človek, tvojo prepvraševanje in odkrivanje tople vode, konča do 25 leta, ne pa, da se najprej gre družine, potem pa odkriva kdo je! Tako preprosto namreč je, če uporabljaš pamet.

Vidiš, točno o tem pišem. Pišeš o mojem življenju, kot da bi kaj vedel(-a) o njem, tako izven konteksta, da niti škodljivo ne more biti.  Morda ti je res tako lažje. Toda koliko mora biti potlačenega trpljenja v tebi, da se zdi manj boleče tako determinirano diagnosticirati druge, kot pogledati vase? 🤔

💙

Bereš tako, kot si želiš brati. Verjamem, da se tudi pogovarjaš tako.  Ni najbolj plodno in ne vodi k rešitvam, temveč le v dokazovanje svojega prav za vsako ceno. Saj ti to pri sebi veš, le za vsak slučaj si iščeš še ugodnejšo opcijo.
Nikjer ti ni bilo nič sugerirano, nobenih navodil za prav ali narobe nisi bil deležen. Le analize bralca in točno to ti tudi želiš početi tukaj -analizirati. Rešitev v spremembah itak ne iščeš, ker se nisi pripravljen odreči svojemu jazu.
V bistvu je pohvalno, da si se lotil analize. Ampak odkar te berem, stojiš na mestu. Torej tak pristop ne služi izboljšavi, ampak le filozofiranju.
Kaj pa je zate navsezadnje analiza, če ne iskanje spodrsljajev, razlogov zanje in iz tega oblikovanje stališč? Ampak analizo stanja potrebujemo običajno zato, ker potrebujemo iz tega podatek, kaj delamo prav in kaj narobe, da naslednjič ne bi spet spodletelo.

Imajo tvoje analize katerikol drug namen?

Spoznati sebe? Ugotoviti, kdo si? To bi sedaj že skoraj moral vedeti. Velikih sprememb več ne boš delal na sebi. Kaj torej sploh želiš? Imeti lepše mnenje o sebi? Na ta način ne bo šlo, verjemi.

Odgovor na objavo uporabnika
Se strinjam, 10.11.2024 ob 20:01

Bereš tako, kot si želiš brati. Verjamem, da se tudi pogovarjaš tako.  Ni najbolj plodno in ne vodi k rešitvam, temveč le v dokazovanje svojega prav za vsako ceno. Saj ti to pri sebi veš, le za vsak slučaj si iščeš še ugodnejšo opcijo.
Nikjer ti ni bilo nič sugerirano, nobenih navodil za prav ali narobe nisi bil deležen. Le analize bralca in točno to ti tudi želiš početi tukaj -analizirati. Rešitev v spremembah itak ne iščeš, ker se nisi pripravljen odreči svojemu jazu.
V bistvu je pohvalno, da si se lotil analize. Ampak odkar te berem, stojiš na mestu. Torej tak pristop ne služi izboljšavi, ampak le filozofiranju.
Kaj pa je zate navsezadnje analiza, če ne iskanje spodrsljajev, razlogov zanje in iz tega oblikovanje stališč? Ampak analizo stanja potrebujemo običajno zato, ker potrebujemo iz tega podatek, kaj delamo prav in kaj narobe, da naslednjič ne bi spet spodletelo.

Imajo tvoje analize katerikol drug namen?

Spoznati sebe? Ugotoviti, kdo si? To bi sedaj že skoraj moral vedeti. Velikih sprememb več ne boš delal na sebi. Kaj torej sploh želiš? Imeti lepše mnenje o sebi? Na ta način ne bo šlo, verjemi.

No, bom odložil oklep cinizma. Če pogledava tvoje tri zapise in jim damo skupni naslov, se mi poraja beseda: predsodki.

Ti v zapisih so pretežno neškodljivi. Po dveh desetletjih stalnega preizpraševanja, pa je občutek zmedenosti nekaj povsem normalnega. Ni prijetno, ni v dobro. Zgolj normalno.

Moj namen ni sprememba v smislu pistati drugačen. Moj namen je vzpostaviti stik s seboj. Ponovno smeti čutiti. Postati spet jaz in ne adaptacija na pričakovanja, zgolj da bi preživel.

Skratka… odgovoril sem ti že poprej v celoti. 😉

Pri petdesetih si to lahko privoščiš, smeš in je tudi pogum, da si upaš. Pričakovanja v teh letih postanejo zelo dolgočasna, lastna in od drugih.

Odgovor na objavo uporabnika
iDesi 🏍, 10.11.2024 ob 20:22

No, bom odložil oklep cinizma. Če pogledava tvoje tri zapise in jim damo skupni naslov, se mi poraja beseda: predsodki.

Ti v zapisih so pretežno neškodljivi. Po dveh desetletjih stalnega preizpraševanja, pa je občutek zmedenosti nekaj povsem normalnega. Ni prijetno, ni v dobro. Zgolj normalno.

Moj namen ni sprememba v smislu pistati drugačen. Moj namen je vzpostaviti stik s seboj. Ponovno smeti čutiti. Postati spet jaz in ne adaptacija na pričakovanja, zgolj da bi preživel.

Skratka… odgovoril sem ti že poprej v celoti. 😉

Nekje je zanka. Tvoji zapisi se ne berejo kot cinizem, ampak kot hladna analiza. Morda napišeš količinsko preveč, pa te misli prehitevajo, posledično pa ne izraziš stvari tako, da bi prišle do bralca korektno.

Kakorkoli – tukaj se izpostavljaš, tako rekoč glasno razmišljaš in kakor razumemo tvoje zapise, pač izgledajo točno tako, kot zgoraj navedeno.

Morda lahko to imenuješ predsodek, dopuščam tudi to možnost. V vsakem primeru je tvoje sporočilo takšno, da ničesar ne sprašuje, ne pričakuje mnenj, še manj nasvetov. So pa navsezadnje javni zapisi in tem sledijo odzivi ljudi, ki tvoji zgodbi sledijo. Nimaš kaj zamerit, sam si se postavil na ta oder.

Pot nazaj k svojemu čutenju? Kakor ti pišeš, bi se razumelo, da si otopel, izgubil čustva. Uh, do sebe jih nisi. Kar krepko se zaznava užaljenost, prizadetost, razočaranje, obžalovanje. Torej imaš svoja čustva, a le zase. Če bi se šlo grobo oceno, bi rekli, da gojiš do sebe globoko ljubezen, do drugih pa sovraštvo in nezaupanje. Vse to so čustva, le da precej sebično usmerjena.

Pa najbrž ne misliš tega, kajne? Zdi se bolj verjetno, da bi rad bil znova zaljubljen, pa ti to sedaj ne znese. Ja, saj ne znese nikomur, ki ni zaključil prejšnje zgodbe. Najprej se moraš dokončno odljubiti, se resetirati, šele potem se lahko ponovno zaljubiš. Tole ni nasvet tebi (ker ga ne maraš), ampak ugotovitev, kako to gre. Pri vseh enako.

Občutek zmedenosti pa vseeno ni več na mestu po štirih otrocih in desetih letih, veš. Verjamem, da se počutiš zmedeno, ampak razlog je v tem, da želiš nekaj, kar ti ni na kožo pisano. Da torej delaš proti sebi. Dokler boš vztrajal pri enakih prijemih, tudi ne bo drugače.

Pa da te nekaj vprašam: zakaj pravzaprav tako krčevito drviš iz ene zveze v drugo? Se ti ne zdi bolj koristno biti sam toliko časa, dokler ti ne bo kristalno jasno, kakšno zvezo hočeš, kaj si vanjo pripravljen vlagati, kje postavljati meje, kaj pričakuješ od nje? Skok iz ene zveze v drugo je mašilo za nek primanjkljaj. Pa še fer ni.

Odgovor na objavo uporabnika
Se strinjam, 10.11.2024 ob 20:52

Nekje je zanka. Tvoji zapisi se ne berejo kot cinizem, ampak kot hladna analiza. Morda napišeš količinsko preveč, pa te misli prehitevajo, posledično pa ne izraziš stvari tako, da bi prišle do bralca korektno.

Kakorkoli – tukaj se izpostavljaš, tako rekoč glasno razmišljaš in kakor razumemo tvoje zapise, pač izgledajo točno tako, kot zgoraj navedeno.

Morda lahko to imenuješ predsodek, dopuščam tudi to možnost. V vsakem primeru je tvoje sporočilo takšno, da ničesar ne sprašuje, ne pričakuje mnenj, še manj nasvetov. So pa navsezadnje javni zapisi in tem sledijo odzivi ljudi, ki tvoji zgodbi sledijo. Nimaš kaj zamerit, sam si se postavil na ta oder.

Pot nazaj k svojemu čutenju? Kakor ti pišeš, bi se razumelo, da si otopel, izgubil čustva. Uh, do sebe jih nisi. Kar krepko se zaznava užaljenost, prizadetost, razočaranje, obžalovanje. Torej imaš svoja čustva, a le zase. Če bi se šlo grobo oceno, bi rekli, da gojiš do sebe globoko ljubezen, do drugih pa sovraštvo in nezaupanje. Vse to so čustva, le da precej sebično usmerjena.

Pa najbrž ne misliš tega, kajne? Zdi se bolj verjetno, da bi rad bil znova zaljubljen, pa ti to sedaj ne znese. Ja, saj ne znese nikomur, ki ni zaključil prejšnje zgodbe. Najprej se moraš dokončno odljubiti, se resetirati, šele potem se lahko ponovno zaljubiš. Tole ni nasvet tebi (ker ga ne maraš), ampak ugotovitev, kako to gre. Pri vseh enako.

Občutek zmedenosti pa vseeno ni več na mestu po štirih otrocih in desetih letih, veš. Verjamem, da se počutiš zmedeno, ampak razlog je v tem, da želiš nekaj, kar ti ni na kožo pisano. Da torej delaš proti sebi. Dokler boš vztrajal pri enakih prijemih, tudi ne bo drugače.

Pa da te nekaj vprašam: zakaj pravzaprav tako krčevito drviš iz ene zveze v drugo? Se ti ne zdi bolj koristno biti sam toliko časa, dokler ti ne bo kristalno jasno, kakšno zvezo hočeš, kaj si vanjo pripravljen vlagati, kje postavljati meje, kaj pričakuješ od nje? Skok iz ene zveze v drugo je mašilo za nek primanjkljaj. Pa še fer ni.

OK. Time’s up. Se bova pogovarjala, ko bom zaznal pripravljenost na dialog.

Odgovor na objavo uporabnika
👏, 10.11.2024 ob 20:43

Pri petdesetih si to lahko privoščiš, smeš in je tudi pogum, da si upaš. Pričakovanja v teh letih postanejo zelo dolgočasna, lastna in od drugih.

Hvala.

I’m not intimidating, you’re intimidated. There’s a difference. I’m not mean, nor aggressive, I am honest & assertive and that makes you uncomfortable. And it’s not ME that makes you uncomfortable, my PRESENCE challenges your comfort. I will not be less for you to feel better about yourself.

 

    Za Desija🤗

Odgovor na objavo uporabnika
❤️, 10.11.2024 ob 21:07

I’m not intimidating, you’re intimidated. There’s a difference. I’m not mean, nor aggressive, I am honest & assertive and that makes you uncomfortable. And it’s not ME that makes you uncomfortable, my PRESENCE challenges your comfort. I will not be less for you to feel better about yourself.

 

    Za Desija🤗

Mnja… hvala.Včasih se res zdi tako, ja.

💙

 

New Report

Close