Vsi smo se kdaj počutili osamljene, in vemo da občutek ni prijeten. Raziskava ene izmed zavarovalniških služb Cigna pa kaže, da se kar 61% ljudi počuti osamljenih, zaradi pomanjkanja podpore, premalo prijateljev ali zaradi slabega mentalnega zdravja.
Naša želja po družbi pa izvira še iz časa našega razvoja, saj nas je težnja po družbi gnala, da smo si poiskali krdela in se od njega nismo ločili. To nam je nudilo zavetje in varstvo.
Monofobija
Strah pred osamljenostjo pa se imenuje tudi monofobija. Je specifična fobija, ki opisuje strah pred neko določeno situacijo. Te vključuje strah pred ločitvijo od neke osebe, biti sam doma, biti sam v javnosti, strah pred občutkom izolacije ali občutek nevarnosti, ko je posameznik sam.
Simptomi monofobije so:
- Vrtenje, slabost in omedlevica, ko smo sami,
- Občutek močne anksioznosti, ko smo sami,
- Zadržanost do razmišljanja o samoti,
- Občutek, kot da smo ignorirani, tudi ko smo v družbi,
- Povišan srčni utrip, težave z dihanjem in tesnoba v prsih, ko smo sami,
- Iskanje iracionalnih rešitev pred samoto.
Čutijo ga mnogi
Z občutkom osamljenosti se srečujemo vsi, mnogi pa se zaradi strahu pred osamljenostjo odločajo ostati v razmerjih, ki jih ne osrečujejo več. Vendar biti sam, ni nujno, da si osamljen. Le naučiti se morate biti sami.
S podobnimi strahovi, se srečujejo tudi naš uporabniki foruma Starševski čvek.
»S partnerjem imava že več let težave, preprosto sva si preveč različna. Pri vzgoji, pri pogledu na svet, že pri izobrazbi, načinu življenja. Odkar imava otroka, je to še bolj izrazito. Sem finančno neodvisna, imam streho nad glavo, skratka preprosto bi lahko šla stran od njega. Je pa dejstvo, da smo mlade mamice z otroci, milo rečeno, drugorazredna roba. Pa sploh ne mislim zdaj iskati novega partnerja, v bistvu bi prav rada bila nekaj let sama z otrokom, sva navajena biti skos sama, zagotovo bom imela več prostega časa, ko bo otrok pri očetu. Ampak me je res strah biti samska, groza me je pomisliti, da bom na družinskih piknikih, kosilih, srečanjih brez partnerja. Da bom ločenka. Da bo moj otok v šoli označen, kot tisti, katerega starša sta ločena. Da bom morda čez par let ugotovila, da mi ni bilo tako slabo, da sem želela samo preveč popolno življenje,« je napisala ena izmed uporabnic.
Imejte pozitiven odnos
Kako se počutite je pomembno, pri premagovanju osamljenosti. Mnogi uporabniki jo spodbujajo, da je pohvalno pri teh letih, se odločiti za samsko pot, ter da se avtorica nima ničesar za sramovati
»Ljudje vas bodo obsojali da ste sami samo dokler se boste vi počutila ponižno. Torej, zamenjajte ploščo v glavi. Ko bo vaša okolica videla, da ste vi srečna samska, vam nihče ne bo pametoval zakaj nimate koga ipd. Noben drug vas ne more osrečit, razen vi sama,« je avtorico podprl eden izmed uporabnikov.
Ena izmed uporabnic pa je delila svojo podobno izkušnjo, saj se je po petih letih ločila od partnerja, pri rosnih 32-ih. »In moj čist prvi odziv je bil tudi.. Bravo, 32 let si stara in si se ločila. Vse moje kolegice so ravno začele dobivat otroke, ko sm se jst razhajala… In mi blo tud na začetku nerodno. Ampak hitr sem to predelala, ko sem res ugotovila kako boljša oseba sem postala. Kako nisem več nesrečna, ker sem v vsem sama, čeprav mam partnerja (to bilo pred ločitvijo), kako si organiziram čas z otrokom bolje, če ne rabim čakat da nama nekdo javi, da bi pa zdej blagovolil bit z nama pol ure in nej spremeniva plane. Ugotovila sem, da sem se umirila, bolj zdravo začela živet, mela mal več časa zase.«
»In tist k me vidi samo kot ločeno z otrokom in kot nek “izrodek narave”… Takega tud ne rabm v svojmu življenju. Ne hvala,«
je še zaključila uporabnica
Kako se z osamljenostjo spopasti
Danijela Moškov, specialistka psihiatrije in certificirana psihoterapevtka, je za revijo Metropolitan povedala, da se pri svojem del pogosto srečuje z ljudmi, ki se bojijo samote. Običajno ta označuje neka pomembna obdobja v življenju, ko so se ljudje počutili zapuščene.
Ker lahko dolgotrajen strah pred osamljenostjo vodi v psihične težave in razvije anksiozno motnjo, terapevtka svetuje, da se poišče strokovna pomoč. Včasih je strah pred osamljenostjo povezan z drugimi strahovi in psihoterapevt se tega lahko primerno loti.
Poudarja, da je pri spopadanju s strahom pred samoto pomemben posameznikov notranji proces, ko raziskuje vzroke, ki so po eni strani pripeljali do tega, da je sam ali da se počuti samega. In da zbere moč in gre v nove izkušnje, do novih ljudi, do novih aktivnosti.
Psihoterapevtka prav tako svetuje aktivnost in vadbo, saj ta poleg fizične, posameznikom daje tudi psihično moč. Saj je strah mogoče zmanjšati tui tako, da se zmanjšajo tveganja, ki so osnova za ta strah. Svetuje pa tudi dihalne vaje, meditacijo in aromaterapijo.
»Uporaba pametnih telefonov in družbenih omrežij lahko služi zmanjševanju občutka osamljenosti, a pogosto gre pri prekomerni rabi že za odvisniške oblike vedenja, ko pa so vzroki drugje in je potreben tudi drugačen pristop k reševanju.
Tudi deloholizem, ki pogosto nastopa skupaj z izgorelostjo, lahko v sebi nosi strah pred samoto, a pogosteje so vzroki v zahtevnosti do sebe, težavah pri varovanju lastnih meja in težnji po popolnosti,« je še dodala psihoterapevtka.
Občutku osamljenosti žal ne morete pobegniti, lahko pa ga ukrotite »To, kar lahko naredimo, je, da z osebnostnim razvojem ter psihično in fizično močjo dobimo občutek, da imamo svoje življenje v svojih rokah. In to je občutek miru in zaupanja, da je in da bo vse v redu.«
