Rupi Kaur, Atticus, Gal Billa – kaj imajo ti umetniki skupnega? Pišejo kratko, nekaj- ali enostavčno poezijo, v katero so se Instagram uporabniki povsem zaljubili. Govorili smo z avtorjem profila Redkobesedno, ki si je v le nekaj letih pridobil kar 36 tisoč sledilcev na Instagramu, prodal že več kot 3 tisoč kopij svoje prve zbirke, pred kratkim pa izdal še drugo.

Kdo ali kaj je Redkobesedno?

Primarno en zelo preprost fant, ki uživa v tem, kar počne, in se zaveda, da obstajajo v življenju veliko bolj pomembne stvari kot le priljubljenost na družbenih omrežjih. Zato je tudi težko o meni najti kakršnekoli informacije, ker me slava ne zanima – večino intervjujev zavrnem. Preprosto nerad govorim o sebi.

Bi rekel, da Redkobesedno sploh ni tako neposredno povezano z menoj, ampak gre za neko skupnost.

Kako se je vse skupaj začelo?

V resnici nisem načrtoval nobene slave, nisem si niti želel tega. Preprosto sem en večer sedel in razmišljal, kaj če bi misli, ki se mi pojavljajo, zapisal in delil. 

Takih številk nikoli nisem imel niti v mislih, bolj sem računal na recimo 200 sledilcev v enem letu. Vendar, ko objaviš nekaj, s čimer se ljudje povežejo, to zelo hitro zraste. Deli ena oseba, deli druga oseba in kar naenkrat je tu tisoče ljudi, ki čakajo tvoje objave.

Kako ste razvili svoj stil?

S poezijo sem začel, ker drugega ne znam (smeh). Ne znam risati, ne znam barvati – če bi znal, bi tudi to počel.

Nekako sem si rekel, da bi rad stvari delil na najbolj preprost in kratek način. Misel, ki jo sprva napišem, ima približno 20 vrstic, nato pa jo krajšam in krajšam, dokler ni le nekaj besed. Če pridem do tri, sem izjemno zadovoljen.

Zdi se mi, da je večina umetnosti preveč nerazumljive za preproste ljudi, zato mi je všeč, da so moje stvari preproste, neposredne in razumljive.

V svoji knjigi se opisujte kot “poet.” Pa bi svoje izjemno kratke stvaritve res opredelili kot poezijo?

Ne, temu nikakor ne bi rekel poezija. Kot poet se opredeljujem samo zato, ker imam to umetniško svobodo in si to lahko privoščim.

Ljudje moje stvaritve včasih poimenujejo “misli,” včasih “utrinki,” meni so vsa poimenovanja všeč in mi je v resnici vseeno, kako se to opredeli – jaz temu le rečem zapis. Mislim, da moje mesto ni ovrednotiti, kaj poezija je in kaj ni. Jaz bi rekel, da je glavna lastnost poezije to, da omogoča svobodo izražanja.

Koliko časa vam vzame ena stvaritev oz. objava?

Vsak petek ob 16. uri si vzamem čas, da med svojimi zapisi, ki jih je med 100 in 200, izberem tistega, ki mi najmanj ni všeč (smeh). Same misli mi ne vzamejo veliko časa, veliko več časa mi vzame ta proces izločanja in krajšanja objav.

Proces se običajno razvleče samo zato, ker mi te moje misli sploh niso več všeč in ničesar ne želim objaviti. Potem je tu še ta pritisk, ker moram do 18. ure narediti objavo, ker vem, da jo ljudje pričakujejo. Na koncu z neko muko izberem eno misel in napišem 2200 znakov, ki gredo k objavi.

Velik del procesa je tudi zahvaljevanje ljudem, zahvalim se absolutno vsakemu, ki moje delo deli. To običajno počnem še pozno v noč.

Zakaj mislite, da se ljudje tako poistovetijo z vašimi mislimi?

Ljudem je predvsem všeč, da nekdo ubesedi to, kar čutijo in mislijo, ter to naglas pove. Morda se nečesa v nekem trenutku sploh še ne zavedajo, nato pa vidijo mojo misel in se s tem povežejo.

V zadnjih objavah so vaši verzi sicer kratki, opisi pa zelo dolgi. So morda sčasoma slednji postali bistvo vaših objav?

Ja, vsekakor. Včasih sem si mislil, kdo to sploh bere, nato pa ugotovil, da zelo veliko ljudi. Sedaj z vsako objavo zapolnim maksimalno število znakov in se razpišem, ker ljudi dejansko zanima, kaj imam za povedati, in se tudi s tem povežejo.

Kakšen pritisk pride s tem, da toliko ljudi čaka vaše objave?

Pritisk zna biti včasih zelo velik. Ljudje so mi že večkrat sporočili, da na moje objave računajo in jih čakajo – da je to neka konstanta v njihovem življenju, tudi če jim trenutno ne gre dobro. In ne le to, dobil sem tudi že sporočila, da so ljudje razmišljali o samomoru in so bile moje misli tisto, kar jih rešilo.

Kljub temu je to dokaj težko slišati, kajne?

Izjemno, vse skupaj zna biti zelo težko. Nekatere zgodbe, ki jih dobim, so izjemno neprijetne in pogosto ne vem, kaj naj s temi informacijam počnem. To ustvari nek nivo odgovornosti in dolžnosti zame, zato sem si tudi postavil mejo, da to počnem le en dan na teden.

In kako se na koncu zgodi ta prehod iz Instagrama na fizično zbirko?

Moja najljubša številka je 24, zato ko objavim novo misel, prvo izbrišem in s tem ostanem pri 24 objavah na svojem profilu. Sčasoma pa so mi ljudje pričeli pisati, da pogrešajo moje stare objave in da si jih želijo v fizični obliki.

Prej sploh nikoli nisem razmišljal o zaslužku – nobenih sodelovanj in sponzorskih vsebin ne ustvarjam in tudi vsako tako prošnjo zavrnem. Zato sem si rekel, da če bom kaj imel, bo to popolnoma moje. Če bo knjiga grda, bo pač grda, a bo moja. Spomnim se, da sem bral neki članek Mihe Mazzinija, ki je govoril o tem, da se v Sloveniji poezija zelo slabo prodaja, da če prodaš več kot 400 kosov, je to ogromen uspeh.

Vendar sem si rekel, da bom to naredil zase, s svojo založbo – tako sem popolnoma sam zasnoval svojo zbirko, natisnil tisoč izvodov, in si rekel je**t ga. Nekako mi je uspelo, še vedno težko verjamem, ampak vsega skupaj sem prodal že več kot 4 tisoč izvodov svojih zbirk in za to sem neizmerno hvaležen.