»Ta misel se mi je porodila, ko sem razmišljala v življenju in v sebi čutila veliko praznino. Počutila sem se tako slabo, tako boleče in trajalo je toliko časa, da sem pomislila, da na koncu tega predora ni svetlobe. Poskušala sem ugotoviti, zakaj se držim moškega, zaradi katerega sem nesrečna. Obupno sem si želela, da se moja volja spremeni, da se oblaki razkadijo in sonce spet zasveti.

Resnica je bila, da sem se ga bala zapustiti. Plašila me je misel, da nikoli več ne bom srečala moškega, kot je bil on. S to mislijo sem varala samo sebe in verjela, da naju veže močna ljubezen. A to ni bilo res.

To je bila strupena ljubezen, ki mi je uničila dušo. Spoznala sem, da me ta občutek vleče globlje in globlje, zato je bilo moje edino odrešenje, da pobegnem tako daleč, kot je le mogoče.

Zavedala sem se, da bo bolelo, ko bom odšla. Konec koncev, sem v to ljubezen veliko vložila. Toliko energije, časa, moči … po vsem tem preprosto nisem želela obupati. Navsezadnje nisem oseba, ki obupa brez boja!

Vendar nisem mogla več ostati pri njem in odločila sem se, da svoje strahove pogumno pogledam v ogledalo, kaj točno je ohromilo mojo voljo. Odločila sem se, da bom nadaljevala življenje brez njega. In potem ugotovila, da ni vse tako strašno.

Zdaj sem že nekaj časa sama in nikoli nisem bila bolj mirna. Našla sem ravnotežje in harmonijo.

Če čutite, da vas nič ne drži v zvezi ali zakonu, potem odidite, ker je življenje z moškim, s katerim nimaš nič skupnega, bolj boleče, kot odhod. Ne trudite se. Nihče ni vreden vaših solz.

Vem, kako boleče je, grozno je težko, ampak zberite pogum in pojdite. Premaknite se naprej in ne glejte nazaj! Zaupajte svoji intuiciji. Navsezadnje je trajalo dolgo, da ste sprejeli to odločitev, kajne?

Kdor je dovolj pogumen, da išče srečo, ga bo ta vedno čakala!«

Foto: Profimedia