Že od majhnega nas starši in družba učijo, da je ljubosumje negativno in neproduktivno čustvo. Partnerji, ki so posesivni in ljubosumni, so običajno nesamozavestni in nezaupljivi, vsak prijatelj pa vam bo svetoval, da se jih izogibate. A vendar se lahko zgodi, da popolno pomanjkanje ljubosumja iz strani partnerja privede do dvoma. Če partner sploh ne pokaže strahu, da vas bo izgubil, mu je v resnici sploh do vas?

Uporabnica Starševskega čveka se je obrnila na forum s svojo neobičajno težavo, da ji partner pravzaprav popolnoma zaupa. »S fantom sva skupaj eno leto in tudi na pol živiva skupaj. Nisem pa prepričana, če me ljubi. Imam kar nekaj moških prijateljev in sodelavcev a njega to ne moti. Delam v moškem kolektivu in ko grem po službi še na pijačo s sodelavci je njemu to čisto ravno. Zadnje čase mu večkrat omenim, da smo se menili, da bi šli čez vikend npt. na rafting, pa spet nič. Nikoli ne pokaže niti kančka ljubosumja, on je še vesel zame, da se tako fino razumem z moškimi, jaz pa sem zaradi tega v dvomih če me sploh ljubi. Kako naj se prepričam, če me ali pa ne ljubi?«

Neka mera ljubosumja je zdrava

Ljubosumje je naraven odziv na grožnjo, da nam našega partnerja lahko kdo ‘ukrade’. Psihoterapevtka dr. Veronika Podgoršek je za Vizito povedala, da je neka mera ljubosumja v razmerju pravzaprav skoraj nujna. »Neko zdravo ljubosumje je v osnovi zelo primerno ljubosumje. Sama rečem, da noben partnerski odnos ne bi smel biti popolnoma imun na ljubosumje. Ker takrat v bistvu sporočaš nekomu, da ti v osnovi ni ravno mar zanj in da ti je vseeno, če ti povzroči kaj slabega, če je odnosa konec ali če med vaju stopi neka tretja oseba. Se pravi, da je ljubosumje ena zelo naravna stvar. Je nekaj v našem telesu, ki nam sporoča, da moramo vzeti naš odnos pod drobnogled,« je razložila. Ljubosumje da partnerju občutek, da se zanj vseeno bojite in ste pripravljeni se za vaš odnos boriti do neke mere.

Če kdaj začutite ljubosumje, ko se nekdo npr. spogleduje z vašim partnerjem, mu to povejte. Namesto jeze in prepira, načnite pogovor in partnerju priznajte, kako se počutite. Tako lahko tak dogodek okrepi vajino vez in zaneti nazaj strast med vama.

Ljubosumje pa ima precej opraviti s tem, kako dojemamo sebe. Če smo s sabo in svojim razmerjem zadovoljni, je veliko manj možnosti, da bomo do koga drugega razvili ljubosumne občutke. Prav tako če se v odnosu počutimo ljubljene, cenjene, sprejete in varne, ni razloga, da bi se bali, da bi naš partner razmišljal o skoku čez plot.

Kdaj je pretirano?

Vseeno pa je ljubosumje lahko tudi pretirano, ko prihaja do obtoževanja in izmišljena dejstva. Ni smiselno biti ljubosumen, če morate svojemu partnerju dokazovati, da se nekaj dogaja. Če se pojavlja ta strah ob vsaki priložnosti, ko nas partner pusti same, je to nevarno in pretirano. Dr. Veronika Podgoršek pravi, da običajno to izhaja iz preteklih izkušenj in nizke samopodobe.

»Lahko je to seveda tudi posledica nekih preteklih odnosov, lahko že iz primarne družine. Lahko pa iz odnosov, ki smo jih imeli prej in je prišlo do prevar takšnih ali drugačnih, kjer se je zaupanje porušilo. In seveda, če oseba ne nagradi sama sebe, si ne povrne nekega zaupanja, lahko to prenaša iz odnosa v odnos,« razlaga dr. Podgoršek in dodaja, da tu nastanejo težave, saj se vzorci tako ponavljajo. V takih situacijah predlaga, da se nenehno opominja, da situacija ni enaka prejšnji. Konstanten trud opogumljanja pa bo razvil vaše zaupanje v partnerja.

Bolestno ljubosumje

Bolestno ljubosumje pa je tista najbolj toksična oblika, ko je partner neprestano sumičav in nezaupljiv. Alenka Berlot Košiček, svetovalka za partnerske odnose je za Onaplus take partnerje opisala kot ljudi z nedokazljivimi sumi. »Ker so po naravi sumničavi, nastane vse le v njihovi glavi. Taki ljubosumneži nenehno kontrolirajo, preverjajo in s tem maltretirajo na vse možne načine svoje partnerje. Vpletejo celo detektivske agencije. Čeprav ne dobijo dokazov, vztrajajo pri svojem in trdijo, da jih partner vara, jim stalno laže in ni iskren. Za takim vedenjem se skrivajo ljudje z izrazito slabo samopodobo, nezaupanjem vase, manjvrednostnimi občutki, nesposobni so resnično ljubiti.«

Ker se pogosto zgodi, da partnerji ne razlikujejo med zdravim in bolestnim ljubosumjem, svetujemo, da ste pozorni na:

• Nenehno zasliševanje partnerja (Kje si? Kaj počneš? S kom si?)
• Sumičavost in preverjanje telefonskih klicev, e-maila, družabnih omrežij in drugih komunikacijskih kanalov.
• Brskanje po partnerjevih osebnih predmetih.
• Odtegovanje socialnih stikov in interesnih dejavnosti zunaj doma.
• Obtoževanje partnerja, da ima afero, kadar se umakne, da bi se izognil zlorabi.
• Splošno pomanjkanje zaupanja.
• Verbalno in/ali fizično nasilje nad partnerjem in/ali domnevnim tekmecem.
• Iskanje izgovorov in obtoževanje partnerja za lastno ljubosumje.

Ključ je zaupanje in iskrenost

V zdravem odnosu sta ključna zaupanje in iskrenost. Jasna komunikacija in odprtost privedeta do razmerja, ki kultivira zaupanje do partnerja. Alenka Berlot Košiček je še razložila, da v takem razmerju partner čuti ljubezen svoje partnerice, zato nima vzroka za ljubosumje.

»Vi pa se kljub temu, da se moški vrtijo okoli vas, ne zmenite za nobenega, ker ste svojemu izbrancu podarili srce. Svetujem vam, da se o tej temi pogovorite s fantom. Pogovarjajta se pogosto o tem, kaj čutita v vajinem odnosu in kako ga doživljata /…/  pa tudi povedati vam bo znal, da se zaveda, da ste privlačni tudi drugim, in da mu to ni najbolj všeč, vendar vam zaupa. Tako bo pokazal kanček ljubosumja, ki ga vi od njega pričakujete, in to naj bo čisto dovolj za začimbo vajinega odnosa,« je še svetovala.