Izguba otroka je ena izmed, če ne kar najtežja stvar v življenju starša. Starši se počutijo odgovorne za otrokovo zdravje, zato z njegovo smrtjo pogosto pride do občutkov krivde. “Ko starši ob izgubi otroka ne izgubijo samo ljubljene osebe, ampak tudi leta obljub in vzgoje, ki so se jih veselili,” je za Fatherly razložila Deborah Carr, vodja sociološkega oddelka na Bostonski univerzi.
Model prebolevanja izgube otroka je zelo podoben klasičnemu modelu prebolevanja, a travma, bolečina in spomini so pogosto veliko bolj intenzivni in traja dlje, da jih starši prebolijo.
Uporabnica foruma med.over.net je z nami delila svojo izpoved, kako se počuti ob izgubi otroka in prosila za pomoč, saj se počuti, kot da so v njej vsa čustva umrla. “Bolečina ob izgubi je tako močna, da nisem zmožna več ljubiti, se stiskati, ljubčkati… Trudim se skrbeti za drugega otroka, se z njim smejati, mu dajati ljubezen in veselje, kolikor lahko. In to je včasih ob bolečini zelo težko. Ne vem, ali je potreben samo čas, ampak mož si ne zasluži tega,” je opisala svoje občutke. “Rada ga imam, ampak nisem zmožna več ljubiti. Nočem, da bi veza razpadla in bi tako trpel drugi otrok, po drugi strani pa ni prav, da mož še tako dvojno trpi (zaradi izgube in mene). Ne vem kaj naj naredim.”
Žalovanje pride v fazah
Mag. Uroš Drčić, transakcijski analitik in psihoterapevt odgovarja, da žalovanje poteka v fazah. Šok, zanikanje, jeza, krivda, žalovanje ter umik v spomin. “Samo tista prva faza najhujšega šoka lahko traja 2 meseca. Celoten proces žalovanja pa naj bi se končal v času od enega do dveh let.”
Opozarja, da čustvo žalosti opravlja pomembno funkcijo. “Funkcija žalosti je, da se postopoma odnavezujemo od ljubljene osebe. In navezanost mame na otroka je najmočnejša kar jih poznamo ljudje. Zato je tudi proces žalovanja za vas tako boleč,” razlaga.
Raziskava Franka Infurne in njegovih sodelavcev iz leta 2018 pa razkriva, da se žalovanje staršev kaže tudi na fizični ravni. Pogosto se je staršem v času žalovanja poslabšalo tudi zdravstveno stanje, a ko so prenehali z žalovanjem, se je izboljšalo tudi njihovo zdravje. Najpogostejši fizični odzivi so bili glavoboli, slabost, mišični krči in želodčne težave. Pri starših, ki svojega žalovanja niso razrešili, pa so se skozi leta razvila imunska obolenja, rakava obolenja in celo dolgoročne genetske spremembe v celicah.
Spremenite vzorce
Nekateri uporabniki so avtorici priskočili na pomoč tudi s svojimi izkušnjami in nasveti kako se zamotiti in čimprej preboleti tako tragično izgubo. Prvi korak je, da starš zazna in prebrodi spremembo “in nato nadaljuješ s tistim delom rutine, ki se NE navezuje na spremembo ter ustvariš drugačno rutino okoli “novosti”, pa tudi seznam novih stvari, da se zamotiš kot rezervni načrt pomagajo,” je svetovala ena izmed uporabnic.
Pogosto se zgodi, da starše stvari doma in deli njihovih rutin spomnijo na preminulega otroka, kar pa jim oteži še tako preprosta opravila. “Ne vem kako dolgo je od dogodka – ampak vseeno je dobro, če najdete sprožilce in jih zamenjate, vsaj začasno npr. Če ste vsako leto šli skupaj smučat – pojdite letos v toplice, če ste vsako leto šli na morje, pojdite v gore, če sta si z otrokom delila sobo, naredite menjavo sobe ali pohištva, in prebarvajte vrata in stene, če si imela rutino npr. Iz službe, v šolo, ga peljati na nogomet, iti po tedenski nakup, jo spremeni.”
Ne sprejemajte naglih odločitev
Izguba otroka seveda vpliva tudi na odnose v družini in pogosto tudi na odnos med staršema. “Žalovanje, travme in depresija vplivajo na posameznikovo sposobnost biti v razmerju in ljubiti,” razlaga Carr. Smrt otroka sama po sebi ne bo končala zakona, vendar sociologinja opozarja, da “običajno slab zakon poslabša in dober zakon izboljša.” Mag. Drčić predlaga, da v obdobju intenzivnega žalovanja ne sprejemate naglih odločitev. “Priporočam, da z možem v obdobju žalovanja ne sprejemata strateških odločitev, kot bi bila ločitev. Ampak v tem obdobju vključita dodatno toleranco drug do drugega. Občutek, da niste zmožni ljubiti je popolnoma normalen za obdobje intenzivnega žalovanja.”
Prav tako pa vpliva tudi na druge otroke, ki so del družine. Pogosto se lahko zgodi, da se brat ali sestra preminulega otroka počutijo zapostavljene. “Starši, ki so depresivni ali zelo globo žalujoči, preprosto ne morejo biti dobri starši v tem trenutku,” razlaga Carr. V takem primeru svetuje pomoč psihoterapevta ali bližnjega, ki bo vašemu otroku namenil pozornost in skrb, ki jo tudi v tem trenutku potrebuje.
Ena izmed priporočanih strategij spopadanja z izgubo otroka pa so tudi podporne skupine, ki staršem omogoča, da se ne počutijo tako osamljene. “Eden izmed najhujših občutkov je, da te nihče ne razume, tu je pomoč podpornih skupin res ključna,” še dodaja Carr.
Proces prebolevanja nečesa tako travmatičnega je dolg in težek za vse vpletene. Tudi če potrebujete dlje časa, to ne pomeni, da je z vami kaj narobe. Prav tako sta čustvena otopelost in nezmožnost ljubljenja še nekaj časa po tem, povsem normalni. “Moj odgovor na vaše vprašanje “Ne vem kaj naj naredim.” bi bil: nič, odžalujte tako kot čutite,” še svetuje Drčić.
