Nova ljubezen je krhka, a vzdržljiva. Partnerja v začetnih fazah intimnega razmerja hkrati hodita po jajčnih lupinah in ostajata popolnoma predana svoji sreči. Nenehno se sprašujeta: “Ali bo to le čudovita pustolovščina ali bo postalo uspešno dolgoročno razmerje?”

Izkušeni zmenkarji vedo, da je najboljši način, kako preživeti ta nepredvidljivi čas negotovosti, da dajo v razmerju vse od sebe in pustijo, da rezultat raste iz izkušenj. Kljub temu pa je povsem človeško, da se hkrati tudi sprašujemo, kam to razmerje vodi.

Klinična psihologinja Randi Gunther razlaga, da je možno že na začetku zveze ugotoviti, ali bo paru uspelo. “V več kot štirih desetletjih dela s pari sem se naučila prepoznati kazalnike, ali je razmerje kratkotrajna avantura ali se razvija v dolgoročno zavezo. Če lahko partnerja vidita, kako se vsaka pot sčasoma materializira, lahko bolje vesta, kaj lahko pričakujeta in kako želita nadaljevati.”

Tukaj je sedem najpogostejših sprememb, ki jih vidimo v odnosih, ki vodijo k dolgoročnemu uspehu.

1. Udobje

“Ko partnerja postaneta bolj sproščena drug z drugim, čutita vse večjo in opazno lahkotnost v družbi drug drugega, nekakšno varnost, ki ni popustljiva ali lena. Kot da bi bila oba partnerja sčasoma vedno bolj všeč drug drugemu,” razlaga psihologinja.

Z lahkoto se zlijeta v eno in prav tako enostavno ločita. Prostovoljno vstopata v izkušnje drug drugega, vendar nista ujeta vanje. Še vedno sta zavezana drug drugemu, vendar na noben način nista v lasti potreb drugega. Na prošnje lahko rečeta “ne” ali “da”, ne da bi se bala, da se partner počutil zavrnjenega.

2. Pričkanje se preneha

Ko večina zvez izstopi iz strastnih prvih nekaj mesecev, pogosto začnejo v drugem iskati majhne napake in se bolj osredotočajo na zadovoljevanje svojih potreb. Eden najpogostejših napovednikov razmerja, ki je na poti k propadu, je povečanje tistih ponavljajočih se, dražečih izzivov, ki se ne rešijo.

“Te ponavljajoče se nesmiselne interakcije se zmanjšajo v odnosih, ki se premikajo h globlji predanosti. Nadomesti jih iskanje rešitev in kompromisov, ki zagotavljajo, da oba partnerja čutita, da so njune potrebe slišane in spoštovane,”

razlaga Guntherjeva.

3. Perspektiva se poveča

Večina ljudi v novih odnosih želi izpolniti vse potrebe drugega in istočasno verjame, da bodo tudi njihove potrebe izpolnjene. “V mukah poželjive in strastne velikodušnosti si prizadevajo dati in dobiti preveč vnaprej, ne da bi se zavedali, da je njihova nujna potreba po varnosti lahko dejansko kontraproduktivna za dolgoročne cilje, ki si jih želijo,” pravi Guntherjeva in dodaja, da odlični odnosi nastanejo iz “nenevarnih trenutkov lahkotnega pogajanja, prepletanja trenutnih in prihodnjih ciljev.”

4. Ne sledijo “rezultatom”

Večina dajanja ima razumljiva pričakovanja vzajemnosti. Čas, energija, predanost in žrtvovanje se pričakujejo od obeh strani ob različnih časih in na različne načine. Oba partnerja morata sčasoma začutiti, da bo izmenjava daril poštena. Pravzaprav ni pomembno, kakšen je dnevni red v tistem trenutku.

Če ljudje včasih dajo, da dobijo, dajo, da zagotovijo vzajemno dajanje pozneje, dajo, da se dobro počutijo sami, dajo, ker so potrebe drugega partnerja pereče, ali preprosto dajo, ker obstaja dovolj rezerv, da olajšajo.  V vzajemnosti pa si partnerja dajeta, brez da bi razmišljala o pravičnosti. Oba partnerja vesta, da nobeden ne bi nikoli izkoristil tega vira. Takrat dajeta nesebično, ker je tako prav, in si delita to prepričanje.

5. Povečan občutek varnosti

“Ko vidim pare, ki se premikajo proti pristnemu dolgoročnemu razmerju, sem vedno navdušena nad tem, kako začnejo deliti svojo preteklost, se vse globlje odpirajo o izkušnjah, ki jih morda nikoli niso delili z nikomer, in prejemajo zaupanje, empatijo in zanimanje, zaradi katerega se še naprej poglabljajo,” opisuje svoje delo Guntherjeva.

“Govorijo o trenutnih strahovih in sanjah, o prihodnosti, počutijo se dovolj varne, da jih raziskujejo na načine, ki jih še nikoli niso. V bistvu naredijo prostor drug drugemu brez predsodkov ali obsojanja, tudi če se ne razumejo ali se vedno strinjajo. Nežnost se širi, obsojanje pa je manjše.”

6. Ne primerjajo se z bivšim

Za ljudi v novih zvezah je naravno, da partnerje primerjajo s tistimi iz preteklosti in s tem, kar bi si morda želeli v prihodnosti. Ko postanejo odnosi bolj predani, pa se te misli zmanjšajo.

“Ne gre za to, da bi lahko vedno obstajal nekdo, ki bi se včasih morda zdel boljši, toda partnerja v teh poglobljenih ljubezenskih odnosih se zavedata vrednosti tega, kar sta našla in kar doživljata ter se osredotočata na to, kar imata, in ne na to, kar manjka. Lahko izkusita svobodo v okviru svoje izbrane zaveze, ne da bi ju skrbelo, da bi bila zapuščena ali zavrnjena preprosto zato, ker bi se nekdo drug v tem trenutku morda zdel boljši,” razlaga psihologinja.

Dosegli so najpomembnejši vidik prave ljubezni, predanost partnerjevi sreči z njimi ali brez njih. Takšna svoboda v predanosti je najpomembnejši pokazatelj odnosa, ki ne propade.

7. Sprejmejo stvari, ki jih ne morejo spremeniti

Ko se odnos razvija v uspešno dolgoročno partnerstvo, se oba partnerja dovolj dobro poznata, da ne iščeta malo verjetnih sprememb in se počutita hvaležna za to, kar lahko spremenita drug pri drugem. Podpirata rast drug drugega in si vedno krijeta hrbet.

Ker je pristnost tako utrjena, znata ceniti frustracije drugega partnerja in ga podpirata pri njihovih prizadevanjih, da bi spremenil vse, kar lahko. Ponavljajoči se poskusi, da bi drugega prepričali v to, da je nekdo, ki ni, se dramatično zmanjšajo, zamenja jih tolažba, saj veste, da je oseba, ki jo najbolj cenite na svetu, na vaši strani.