Pri nekaterih ženskah gre za kratkotrajno ali občasno težavo, pri drugih bolečina trajno onemogoči spolno aktivnost, a domneva se, da imajo vsaj tri od štirih žensk boleč spolni odnos (disparevnijo).
Ob tem je težko reči, kateri vzroki so pogostejši: psihološki ali fizični, še posebej, ker jih ni vedno lahko ločiti, ugotavlja dr. Jasenka Grujić, specialistka ginekologije in porodništva iz Poliklinike Grujić.
“Boleč spolni odnos je lahko in zelo pogosto tudi je znak ginekološke bolezni, včasih pa psihoemocionalne težave ni mogoče preprosto ločiti od telesnega izvida. Številne ginekološke bolezni lahko povzročijo disparevnijo, na primer vnetne spremembe v drobnici medenice, endometrioza, prolaps maternice, miomatozne spremembe maternice, to so miomi, ciste in tumorji na jajčnikih, vnetje sečnega mehurja ali sindrom razdražljivega črevesja. Vse te bolezni je mogoče natančno diagnosticirati in zdraviti. Spolne težave, kot je odsotnost želja po seksu ali nezadostno vlaženje zaradi neustrezne spolne stimulacije, je pogosto lahko povezano z ginekološkimi boleznimi,” pravi zdravnica.
Dodaja, da je nezadostno vlaženje lahko posledica odsotnosti želje po spolnem odnosu ali neustrezne stimulacije med predigro, lahko pa se pojavi tudi zaradi nezadostne hormonske stimulacije v postmenopavzi ali zaradi uporabe hormonskih kontraceptivov pri nekaterih ženskah.
Zato je naloga ginekologa, da poskuša diagnosticirati telesno bolezen in jo zdraviti, pri tem pa ne pozabimo na psihološko komponento in vlogo psihiatrov-psihologov in spolnih terapevtov pri zdravljenju bolečih spolnih odnosov, če menijo, da je to potrebno, pojasnjuje ginekologinja.
Psihologi in spolni terapevti bi morali spolne težave strank obravnavati na enak način. Poleg psihobiološke obravnave pacientke morajo vsekakor svetovati tudi ginekološki pregled, da bi izključili bolezen ali telesni vzrok kot možni vzrok težav.
Travma iz otroštva je včasih lahko vzrok za vaginizem
Vsakršna anksioznost, depresija, razna stresna stanja, pogosto pa tudi sam strah, da nas partner ne bo maral, lahko pri ženskah privedejo do nezadostnega vzburjenja in nato do disparevnije, torej do bolečega spolnega odnosa.
Pri nekaterih ženskah se pojavi nehoteno krčenje mišic, ki onemogoča penetracijo ali pa je zaradi tega zelo boleča, kar imenujemo vaginizem, pravi dr. Grujić in dodaja, da so vzroki lahko različni.
“In zdravljenje psiholoških vzrokov disparevnije, torej bolečega spolnega odnosa, je različno in odvisno od vrste psihočustvene motnje. Seksualni terapevt lahko to težavo reši hitro, v nekaj tednih, včasih pa je psihoterapevtska obravnava dolgotrajna,” dodaja zdravnica.
Podobno je s trajanjem zdravljenja pri ginekologu, saj je vse odvisno od izvorne težave, ki jo zdravimo. Izjemno pomembna pa je tudi vloga partnerja. “Ko gre za boleče odnose, iskrenost, razumevanje in želja, da partnerja drug drugemu ugajata, je lahko pri zdravljenju tega pogostega in neprijetnega stanja izjemno koristna,” poudarja dr. Grujić.
Vzrok za boleče odnose so tudi vnetja
Vnetne bolezni zunanjih genitalij ter vnetje sečnice in mehurja lahko onemogočajo spolne odnose zaradi bolečine in pekočega občutka. Ne glede na to, ali gre za zelo pogosto glivično okužbo genitalij, spremembe, ki jih povzroča virus herpes simplex, urološke ali dermatološke težave, je nujen ginekološki pregled in predpisovanje terapije.
Eden od znakov, ki kaže na nekakšno vnetje, je lahko izcedek, na urološko vnetje pa lahko kaže močna potreba po uriniranju med in takoj po seksu ter pekoč občutek pri uriniranju. Pri ženskah, ki so utrpele hude poškodbe med porodom, ali pri ženskah, ki so bile obrezane (postopek, s katerim deklicam v nekaterih muslimanskih skupnostih odstranijo sramne ustnice in klitoris, po “šivanju” pa pustijo le odprtino za uriniranje), je spolni odnos boleč oz. celo nevaren in nemogoč.
Nekatere ocene pravijo, da ima kar 80 odstotkov žensk, ki se med porodom poškodujejo presredek, težave z bolečimi odnosi. Tovrstne bolečine so najpogosteje posledica nezadostnega vlaženja, kar se redno dogaja v perimenopavzi in po menopavzi, pa tudi pri ženskah, ki dojijo.
V obeh primerih se to zgodi zaradi zmanjšane ravni hormonov in zato atrofičnih sprememb tkiva. Tudi nekatera zdravila lahko motijo vlaženje, na primer razna pomirjevala, antihistaminiki ali hormonski kontraceptivi.
