»Ko zboliš ni nikomur mar več zate.«

M. V., 22. julij 2021.
Profimedia

Sprejeti resno diagnozo je težek izziv že sam po sebi, življenje z boleznijo pa je obolele izčrpavajoče in naporno. Vendar so te stvari ob pravi družbi in opori veliko lažje, a pogosto se zgodi, da prijatelji obolelega ravno takrat zapustijo.

Pravi prijatelji in družina naj bi nam stali ob strani v dobrem in slabem. In pogosto ljudje radi verjamemo, da bi svojim bližnjim v težkih časih bili v oporo. Vendar ni taka redkost, da človek ko prejme diagnozo, zgubi veliko bližnjih prijateljev.

»Imam partnerja , ki boleha za težko boleznijo. Pred samo diagnozo in znaki je imel ogromno ljudi okoli sebe, ogromno prijateljev, družbe. Sedaj se je to spremenilo. Po prvih znakih bolezni so se začeli ljudje odmikati počasi eden po eden. Niso ga več vabili v svoje kroge ne pokličejo ga več, niti se ne odzivajo na njegove klice. Enostavno dali so ga na ignor. Ostali smo mu samo še domači. Zakaj smo ljudje taki egoisti , da vidimo zgolj samo sebe. V ključnih trenutkih pa nekoga, ki do nas goji upanje pustimo samega?« je svojo situacijo opisala ena izmed uporabnic Starševskega čveka.

To niso prijatelji

To so znanci, se je med seboj strinjalo veliko uporabnikov. »Ni imel prijateljev, imel je znance. Razlika! Tudi sorodniki bi šli stran, če jih sorodstvo ne bi vezalo z moralo. V bolezni se šele zaveš, kako sam si v resnici,« je trdila ena izmed uporabnic.

»Očitno ste bili vsi bolj površne sorte, tole ogromno prijateljev, družbe pač pomeni, da ste imeli veliko površinskih odnosov, očitno pa nič globljih. Drugih ne moreš spremeniti, lahko pa sebe

pa je pokomentirala druga.

Kako odreagirati

Pogosto pa se lahko zgodi, da ljudje v teh situacijah ne znajo odreagirati in ne vedo, kako se okoli obolelega obnašati. Ljudje smo si zelo različni, nekateri potrebujejo mir, nekateri si želijo, da se jih zamoti, nekateri pa se želijo vesti, kot da ni nič drugače. Prijatelji pa se tako lahko znajdejo v precepu, saj ne vedo kako se vesti, ali pa mislijo, da je pametneje, da se umaknejo.

Profimedia

»Razumem, da je obolelemu težko, (res je težko), po drugi strani pa tudi vem kako težje je lahko, če prijatelji narobe pomagajo, ali gledajo. Smo imeli v paliativni oskrbi – hudo za obolelega, hudo, ko so se nekateri umaknili in še huje, ko so dobronamerni “prijatelji” prišli – eni so se obnašali, kot da ni nič drugače, eni so samo v rano drezali, eni so spreminjali temo nase (ne nujno egoistično, samo niso prenesli tišine). Butast primer: izgubiš nogo v prometni nesreči – kaj je huje? Da prijatelji s katerimi si hodil na jogging in samo o tem govoril pridejo na obisk, ali se ne približajo na 500m?« je razložila ena izmed uporabnic.

Miha Štrukelj, psihoanalitični psihoterapevt pa razlaga, da se lahko nezavedno umakne tudi oboleli »Lahko se zboleli sami umaknejo iz družbe, ker jim je z drugimi neprijetno (bodisi zaradi pomilovanja, tabuja zaradi pogovarjanja o bolezni, zanikanje bolezni itd.).  Druga možnost je, da se ljudje umaknejo od obolelega, ker jim je z osebo neprijetno. Morda ne vedo kaj takšnemu reči, morda si mislijo, da želi oboleli svoj mir itd

Težko je tudi za okolico

Bolezen pa ima učinek tudi na ljudi okoli obolelega, »Bolezen prizadene vso družino, vse najbližje. In kljub bolezni moramo biti do neke mere še vedno odgovorni do njihovega počutja. Moramo jim dati informacijo, kje smo. In to tudi, če ne vemo, kje smo. V tem primeru jim moramo povedati, da nimamo odgovora, da smo v stiski, da nam je hudo,« je za Vizito povedala dr. Tina Rahne Mandelj, doktorica zakonske in družinske terapije.

Profimedia

Odnosi so bili pred boleznijo seveda lažji, a v takih situacijah je ključno, da se obe strani zavedata svoje odgovornosti drug do drugega. Ljudje predvsem potrebujemo oporo in v situacijah, kot je težka bolezen, ne iščemo bežanja pred situacijo.

»Nasvetov imajo ljudje vedno preveč. Kar ponavadi oboleli potrebuje je razumevanje, da se lahko komu zaupajo, govorijo o bolezni, o svojih čustvih in, da ga poslušalec zares posluša, ne pa, da zanika realnost v kateri se je oboleli znašel (npr. popularna fraza “sej bo” je dejansko zanikanje realnosti in obolelemu to ni opora),« še razlaga Miha Štrukelj.

Strah

Jessia Gimeno, ki je leta 2008 zbolela za avtoimunsko nevromišično boleznijo je v svojem TEDtalk nastopu naštela 5 razlogov, zakaj se ljudje umaknejo:

  1. Strah pred smrtjo: »Ljudi postane strah, ko slišijo, da bližnji umira. Prisili jih, da se soočijo z lastno smrtnostjo in da nimamo nadzora nad svojo usodo.«
  2. Strah za obolelega: »Ironično nas imajo nekateri ljudje tako radi, da jih je preveč strah za nas, da bi ostali. Težko je gledati ljubljenega človeka, ki umira.«
  3. Nepravi prijatelji: Nekatera prijateljstva preprosto niso prava. Ljudje nas izkoriščajo in od nas ves čas jemljejo in ko pride do točke, da jim mi ne moremo več ničesar dajati, izginejo.
  4. Neizkušenost: Nekateri ljudje še niso bili v stiku z boleznijo, zato se ne zavedajo kako utrujajoče je to. Pogosto se lahko zgodi, da če bolezen ni vidna na ven, ljudje ne vrjamejo.
  5. Dunbarjeva številka: Robin Dunbar je v svoji raziskavi ugotovil, da naši možgani lahko prenesejo samo 148 bližnjih povezav z ljudmi. V bolezni lahko spoznamo nove ljudi, ki zamenjajo stare prijatelje, kar pa izpade, kot da smo jih izgubili.

Izguba prijateljev je težka za vsakogar, vendar je pomembno, da se v takih trenutkih zavedate, da tisti, ki ostanejo, so pravi prijatelji. Obrnete pa se lahko tudi na društva ali strokovno pomoč, ki je pomoči v takih trenutkih namenjena. Bolezen je težka preizkušnja, zato od sebe in ostalih ne smete pričakovati preveč. Odpustite tako sebi kot drugim občutke strahu, ranljivosti in šibkosti.

 Sočutje in razumevanje ozdravljata, iskrenost in resnica pa osvobajata.”

dr. Tina Rahne Mandelj za Vizito

O avtorju

M. V.

New Report

Close