Ne sprašujte me o mojih hobijih, prosim

28. oktober 2022
Foto: Pexels

Sem ena tistih, ki ob tem vprašanju popolnoma zmrznejo. Vprašanje se mi zdi popolnoma bedno, obenem pa mi je še grozno neprijetno, ker mi niti ena stvar ne pade na pamet. 

Včasih na avtobusu srečam koga iz osnovne ali srednje šole. Malo poklepetava – kako kaj življenje, kaj počnemo, s kom in kje, kolikor si pač pripravljen povedati nekomu, ki si ga včasih srečeval vsak dan, danes pa pozabiš, da obstaja in da verjetno živi povsem drugačno življenje. Radovedna kot sem, me takšna srečanja ne motijo.

Še več, izredno me fascinira dejstvo, da smo nekoč odraščali skupaj, nato pa so se naše poti razšle in nas privedle na povsem različne točke življenja. Nekateri so poročeni, imajo otroke, nekateri s(m)o se preselili v tujino, eni imajo dobre službe, drugi so se vrgli v spiritualnost, tretji še študirajo, seznam je neskončen.

Rada poslušam zgodbe drugih ljudi in ni mi težko povedati svoje, četudi se mi včasih ne zdi tako zanimiva. Kljub temu pa obstaja vprašanje, ki ga nikoli ne bom postavila in na katerega nerada odgovarjam. 

Foto: Pexels

“In, kakšne imaš kaj hobije?”

Že pred časom sem na avtobusu srečala kolega, ki ga nisem videla že več let. Z veseljem sem odgovorila na vprašanja o faksu, o službi, obujala spomine na šolske dni, na prijateljstva, ki so se končala. Nato pa se je zgodila neprijetna tišina, postaje pa še ni bilo na vidiku. Namesto da bi se poglobila vsak v svoj telefon, je kolega izustil meni najbolj neljubo vprašanje: “Imaš kakšne hobije?” Povsem sem bila šokirana. Kakšno vprašanje je to? Kaj naj odgovorim? Možgani so divje brskali za odgovorom.

Kaj počnem, kadar ne delam? Kadar nisem v službi? Kaj so sploh hobiji? Ne ribarim, ne pletem, ne kvačkam, ne slikam, ne plavam, ne tečem, ne igram inštrumentov – kaj sploh počnem? Igram pasjanso na računalniku, medtem ko gledam Netflix, včasih se nenadoma odločim, da bom nehala ignorirati tistega zelena ptiča in se lotim spet Duolinga, trudim se čimvečkrat iti na sprehod, statistično gledano pa največ časa previsim na TikToku.

Foto: Pexels

“O moj bog, sploh nimam nobenih hobijev,” pomislim in na hitro bleknem, da grem včasih v fitnes in da berem knjige. Saj ne, da ni res, toda obenem se zdita tako prisiljena, da zvenita kot laž. Na hitro preusmerim pozornost na sogovorca, ki se veselo razgovori o svojem velikem hobiju: fitnesu. Njegovo strastno razglabljanje o svojem fizičnem napredku me opomni, da meni fitnes predstavlja nujno zlo, ne pa hobi. Primerjanje me ubija. 

Oznaka hobi ustvarja pritisk 

Vsakič, ko me nekdo to vpraša – na srečo ne preveč pogosto – povsem zmrznem. Kot bi sama beseda v meni sprožila odpor. Čeprav ne čutim neke posebne potrebe, da ljudi impresiram s svojo karierno potjo ali zasebnim življenjem, pa se mi zdi, da bi morala oznaka “hobi” nakazati na ogromno navdušenje in zagon za nekaj, ne pa menjavanje prostočasnih dejavnosti, ki si ne zaslužijo, da bi jih označila za hobi.

Čutim pritisk, da bi morali hobiji pokazati, da sem v prostem času zanimiva, posebna, zabavna, športna, karkoli pač že. Je dovolj kul, če rečem, da poslušam podcaste in zraven rišem svoj mesečni planer?

Misel na to, da me potem ljudje vprašajo o podcastih, mi je prav tako nadležna. Kaj pa, če rečem, da nimam hobijev, ker nimam časa? To bi tudi meni pojasnilo, zakaj jih ne znam našteti, toda obenem čutim nek strah, da bi zvenela povsem dolgočasno in brez interesov. 

Hobiji so danes privilegij

Enkrat sem šla v pub na dogodek, ki je zvenel zabavno: “Pij in riši”. Koncept je bil jasen – nekaj ur smo pili in risali in neverjetno sem uživala. Od takrat naprej neprestano razmišljam o slikanju. Ko vidim platna, čopiče in palete v tistem bizarnem srednjem delu Lidla, me prime, da bi si kupila vse pripomočke in začela slikati, toda potem si rečem, da trenutno nimam dovolj časa.

Če bi imela več časa, bi morda šla še na kakšen tečaj slikanja ali pa si najela osebnega trenerja v fitnesu, šla nazaj v glasbeno šolo ali pa še na kakšen jezikovni tečaj.

Foto: Pexels

Teh “tradicionalnih” hobijev, ki so v resnici precej subjektivno definirani (je kuhanje hobi, če si vsak dan z veseljem skuham večerjo?), ki bi se jih rada lotila, je veliko, toda hobiji, s katerimi bi se človek lahko pohvalil, običajno tudi niso tako poceni.

Tudi fitnes stane in naročnino plačam le takrat, kadar ocenim, da je želja po fitnesu dovolj velika, da utemelji plačilo članarine. Ob službi in vseh stvareh, ki jih počnem, da se zrelaksiram, včasih za resne hobije niti ni časa in včasih se zdi zapravljanje za nekaj, kar ni dolgoročno profitabilno in posledično se zdi skorajda nesmiselno. Lahko bi rekli, da so privilegij tako s časovnega, kot tudi s finančnega vidika. 

Vprašajte me raje, v čem uživam

Na vprašanje o tem, v čem uživam in kaj rada počnem, je veliko lažje odgovoriti. Prav tako se lahko odmaknemo od koncepta hobija. Namesto o hobijih je veliko lažje govoriti o stvareh, ki nas razveselijo, o stvareh in dejavnostih, v katerih uživamo in nam pri tem ni potrebno biti posebno dobri.

Obenem pa tudi ni slabe vesti, če rečem, da prosti čas najraje izkoristim za gledanje serij ali pa grem na pijačo s kolegi. To ne ustreza splošni definiciji hobija, toda to so stvari, ki me najbolj sprostijo in razvedrijo. In z njimi ni prav nič narobe.

New Report

Close