“Zakaj jaz, midva, naša družina? Bom še kdaj držala v rokah svojega novorojenčka?” Z zaročencem Filipom sta se podala na pot iskanja vzrokov za nepojasnjeno neplodnost.

Eva je mama 6-letnega Luke in lastnica marketinške agencije, večina pa jo pozna po zaslugi bloga Nepopolna mama. Pisati ga je začela pred šestimi leti, na njem pa je iskreno, brez olepšav in z veliko humorja spregovorila o izzivih materinstva. S svojo odkritostjo si je nabrala lep kup sledilk, ki še danes najbolj cenijo njeno neposrednost. Evine duhovite izpovedi jim dajejo občutek, da niso samo njihovi otroci tisti, ki se sredi trgovine mečejo po tleh, da ni samo njihov partner tisti, ki pozabi na obletnico in da niso edine, ki se pred otroki skrivajo v shrambi.

V skladu s svojimi načeli je konec lanskega leta odkrito spregovorila o težavah z zanositvijo. “Zakaj se to dogaja ravno meni? Ali mi ni usojeno imeti še enega otroka?” Nepojasnjena neplodnost je v njej vzbudila ogromno vprašanj brez odgovorov. Njena javna izpoved je bila deležna burnega odziva, Eva pa je presenečena ugotovila, da se s podobnimi težavami sooča ogromno žensk.

Kdaj so se pravzaprav začele težave z zanositvijo?

Smešno je, ko se pogovarjaš o težavah z zanositvijo, ker se ti to na začetku sploh ne zdi težava. In takrat še niti ni. Potem pa mine mesec, dva, tri, pet, deset in začneš razmišljati, googlati, … in ko začneš googlati, se itak končajo vse sanje, ker sam pri sebi najdeš ne vem kakšne diagnoze. Midva sva se po letu dni poskušanja odločila, da mogoče pa vseeno ugotoviva, kaj se dogaja in kaj je narobe. Šla sva skozi različna testiranja, jaz sem bila pred kratkim na enem diagnostičnem posegu in ugotovila sva, da je z nama vse v redu, oba sva zdrava. Mogoče je ravno zato še toliko huje. Nepojasnjena neplodnost je najtežja za zdravljenje, ker ne poznamo vzroka. Jaz sem bila pri največjih specialistih v državi, pa ga niso našli.

Svojo zgodbo si delila na Instagramu – zakaj si se odločila, da o tem javno spregovoriš in kako je tvojo izpoved sprejela okolica?

Z Nepopolno mamo sem začela, ker sem se znašla v svetu, kjer je bilo vse okrog mene popolno. Takrat se na Instagramu še ni prikazovalo resničnega življenja, tako kot je to zdaj. Prej so bili tam samo srčki, sončki in mavrice. Takrat sem s svojim blogom želela pokazati mamam, da niso same v teh življenjskih situacijah, ki jih do materinstva ne poznaš in skladno s to filozofijo sem z drugimi delila še moje težave z neplodnostjo.

So se javile kakšne punce, ki doživljajo isto kot ti?

Dobila sem malo morje izkušenj. Res, tega je bistveno več, kot se zavedamo. Čeprav se smešno sliši, ker sem stara komaj 30 let, ampak, ko prideš pri 30 letih h ginekologu z željo, da bi imel otroka, si za njih že stara.

Misliš, da se o takšnih temah še vedno premalo govori?

Pri nas je to še vedno tabu tema, ljudem je o tem nerodno govoriti, ker se neplodnost enači z nesposobnostjo. Saj na družbenih omrežjih imamo veliko krasnih profilov, ki o tem ozaveščajo, ampak večinoma ti profili skrivajo svojo identiteto, ne nastopijo z imenom in priimkom, ali pa se o tem spregovori šele, ko je že vse mimo, ko že imaš otroka. Zato je bilo zame največje presenečenje to, koliko je takšnih nepojasnjenih neplodnosti.

Pisala si, da si ob tem začutila nekakšna občutke slabe vesti. Spraševala si se, ali je sploh prav, da poskušata še na druge načine in ali vama je še en otrok sploh usojen. Kako težko je to?

To je predvsem povezano z neko mojo filozofijo, da se vsak, ki mu je to namenjeno, rodi. Vedno sem razmišljala na tak način in potem, ko ti ne uspe, se seveda začneš spraševati, “zakaj”? Sploh, če vsi testi pokažejo, da si zdrav. Ali mi vesolje sporoča, da če se bom trudila, se bo otrok rodil z gensko napako? To so neke misli, ki ustvarjajo samo še dodaten pritisk. Zato se ni enostavno odločiti, kaj je tista pot, po kateri boš šel.

Misliš, da sploh obstaja pravilna ali napačna pot?

Ne, jaz mislim, da ne. Verjamem, da vsaka mama ali bodoča mama vedno dela tisto, kar misli, da je najboljše.

Tudi sin Luka si želi bratca ali sestrico. Povedala si, da si vsak božič za darilo, namesto igrač, zaželi dojenčka.

Luka neprestano govori o bratcu ali sestrici in včasih me preseneti tudi s kakšnim komentarjem, v smislu: “Mama, malo imaš trebuščka, kaj imaš dojenčka? Ne, samo malo bolj sem se najedla.” Tako da ja, želja po dojenčku je tudi pri njem zelo velika.

Kako daleč si sicer pripravljena iti za otroka? Razmišljata o umetni oploditvi?

Želja je zagotovo velika, ampak ne vem, kako daleč bi šla. Mislim, da še imava nekaj časa. Verjetno je pri meni to bolj pogojeno z leti, kot s čem drugim. Ker se nekako ne vidim, da bi pri 40 letih šla še enkrat skozi plenice, vstajanja, … starost je ključni faktor pri vsem tem. Tako da čisto iskreno, nimava načrta. Zaenkrat greva s tokom. Jaz imam dokaj velik odpor do bolnišnic in do vseh pikanj in podobnega, zato mislim, da o umetni oploditvi trenutno ne razmišljava. Nenazadnje, enega otroka že imava.

Luko si dobila pri 24 letih in ga od začetka vzgajala kot mati samohranilka. Kako si se znašla v tej vlogi? Kaj je bilo najtežje?

Najtežje je bilo nesprejemanje okolice. Vloga mame samohranilke mi ni bila težka, ker ko si sam, nimaš nekih pričakovanj in če nimaš pričakovanj, tudi nimaš razočaranj. Verjamem, da je marsikateri mladi mami, ki ima partnerja, veliko težje, ker pričakuje, da bo doma idila, pa je na koncu ni. To je veliko hujše. Če pa od začetka veš, da si sam, veš na koga se lahko zaneseš – to si ti in to je to. Mogoče mi je bilo res najhujše sprejeti odzive ljudi, ko sem jim povedala, da sem noseča. Nekateri so reagirali tako, kot da umiram. Ampak jaz se nikoli nisem počutila kot žrtev, to je pač neka pot, za katero sem se odločila in tega nisem nikoli obžalovala.

Lahko bi rekli, da si otroka dobila na višku mladosti. Verjetno si se morala zaradi tega odpovedati marsikateri zabavi, druženju s prijatelji in brezskrbnemu študentskemu življenju.

Ne bi rekla, da sem se morala čemurkoli odpovedati. Prepričana sem, da se življenje ne konča, ko dobiš otroka. Na to ne gledam, kot da sem kaj zamudila, ko so moje prijateljice zunaj žurale, jaz pa sem doma šestkrat na noč vstala. To je pač življenje.

Luka je bil nenačrtovan. Si že od začetka vedela, da ga boš obdržala, ali si kdaj pomislila tudi na splav?

Ne, takoj sem vedela, da ga bom obdržala. Tega otroka sem si zelo želela in sploh ni bilo vprašanje, da ga ne bi obdržala.

Po tvojih fotografijah in pripovedovanju sodeč se Luka in Filip odlično razumeta. Kako si vedela, da je pravi čas, da ju predstaviš?

Filip je Luko sprejel več kot odlično in res sem lahko srečna, da sta se tako hitro povezala. Njunega srečanja nisem načrtovala, ker sva z Luko vedno imela polno ljudi v najinem življenju in Filip je bil samo še ena oseba, ki je bila potem vedno več časa z nama. Dejstvo je, da sem od začetka bila sama in Luka ni poznal te vloge očeta, zato prihod Filipa ni bil nekaj, kar bi spremenilo najino dinamiko.

Te je strah, da bi se zgodba, da ostaneš sama z otrokom, ponovila?

(daljši premor) Ne.