Ko je slovito katedralo Notre-Dame, enega glavnih simbolov velemesta Pariz in biser gotske umetnosti iz 12. stoletja, aprila letos zajel silovit požar, ki je dodobra uničil zgodovinski spomenik pod zaščito UNESCA, so mnogi med nami to dojeli kot znamenje, da se približuje začetek konca. Vseeno česa: človeštva, civilizacije, Evrope ali neke dobe, ki jo bo zamenjala druga.

Požar je prizadel tako domačine, kot številne turiste, ki so bili ob času požara na obisku, ali pa so prestolnico luči že prej videli in si ogledali tudi neverjetno umetnino, ki so jo začeli graditi leta 1163.

Prelepo gotsko umetnino z več tisoč kipci in podrobnostmi ter izjemno zunanjo podobo in še bolj bogato notranjostjo so gradili dobrih 90 let, kar je nič proti denimo gradnji Sagrada Familie, Bazilike Svete družine v Barceloni, ki jo po načrtih slovitega španskega arhitekta Antonija Gaudija pacajo že vse od leta 1882, pa je še vedno obdana z zidarskimi odri in sploh ni dokončana.

Notre-Dame je ne samo kulturni simbol Pariza, ampak nemara kar cele krščanske oz. katoliške Evrope. Med vojnama razrušena Evropa komajda premore kaj pomembnejšega od te katedrale v smislu civilizacijske zapuščine. Dovolj je omeniti dejstvo, da si je katedralo po statistiki vsako leto ogledalo 14 milijonov ljudi, pretežno turistov, v njej pa je maša potekala petkrat dnevno.

To veličastno cerkev ‘Naše gospe’ so ravno v času požara obnavljali oz. na njej opravljali nujna vzdrževalna dela. Pustimo ob strani teorije zarote, ki so okrivile vse od migrantov do ISIS-a in še koga, za zdaj še vedno ostaja domneva, da je bil požar povezan z vzdrževalnimi deli oz. malomarnostjo zaradi odvrženega cigaretnega ogorka. Notredamska katedrala je preživela obe vojni, človeške napake pa ne.

Ko se je istega večera okoli desetih (požar je izbruhnil ob sedmih zvečer) zrušil najvišji, vitki zvonik, morda najbolj prepoznaven del katedrale in so bili v nevarnosti še pročelje, drugi stolpič in oba veličastna zvonova, se je mnogim obupanim Parižanom, predsedniku Emmanuelu Macronu, ki je bil na kraju tragedije in zgroženim turistom, ki so od blizu opazovali reševanje Notredamske cerkve, zdelo, da se bliža konec. Na srečo so po mnogih urah boja z ognjem katedralo uspeli rešiti in njeno slavno pročelje je ostalo pokonci, številne dragocenosti in samo strukturo katedrale pa so rešili požrtvovalni gasilci, eden je predanost plačal z življenjem.

Takoj po nesreči so se začeli oglašati številni bogati posamezniki, ki so malodane tekmovali, kdo bo doniral več za popravilo in obnovo pariškega simbola. Prvi se je ponudil modni velebogataš François-Henri Pinault, ki ima pod seboj vse luksuzne blagovne znamke najvišjega razreda. Skupaj z ženo, igralko Salmo Hayek, sta za obnovo požgane katedrale ponudila 100 milijonov evrov.

Sledil je Bernard Arnault, Pinaultov tekmec in predsednik skupine LVMH, ki je ponudil 200 milijonov evrov. Skupina bogatih posameznikov (tudi kitajskih novopečenih milijarderjev) je v dobrodelni gesti ponudila še 600 milijonov evrov. Obljubljene donacije dobrodelnežev so povzročile zelo deljena mnenja na družbenih omrežjih, večina se je zgražala, da za revne ni denarja, za katedralo pa je.

No, sledi sramota vseh sramot: od obljubljenih stotin milijonov donacij se v resnici do sedaj v sklad za Notre-Dame ni stekel še niti cent. Poročilo prihaja iz zanesljivega vira, s finančnega časopisa Bloomberg.

“Veliki ‘dobrodelneži’ niso plačali še ničesar, niti centa,”

je povedal Andre Finot, predstavnik za odnose z javnostmi v katedrali Notre-Dame novinarju te publikacije.

“Hočejo namreč natanko vedeti, za kaj plačujejo, za kateri del cerkve, ne pa dati denarja kar tako, npr. za plače delavcev.”

Zdaj torej veste, kaj lahko pričakujete od bogatašev, če jih boste kdaj prosili za pomoč – ‘figo freško’, razen, če bo kak monument ali del katedrale poimenovan po njih, tako močan je njihov ego in pohlep po priznanju ter zapisu v zgodovino, tudi če so bogastvo pridelali na račun samovšečnosti kupcev in cenene delovne sile. Nasprotno pa so bili – kot ponavadi – neimenovani, anonimni, ‘mali’ Američani in Francozi tisti, ki so prvi prispevali v dobrodelni sklad, preko Notre-Dame katedrale posebej ustanovljen za plače več kot 150 delavcev, ki bodo obnavljali cerkev.

Tega denarja od več deset tisočih anonimnih donatorjev je 3,6 milijona evrov, znatno manj od tolčenja po prsih in orangutanskega vreščanja Pinaulta in Arnaulta ter kitajskih milijarderjev, a še vedno dovolj, da bo lahko cerkveno vodstvo ta mesec končno začelo s popravili. Prejšnjo nedeljo je bila v katedrali prva maša po požaru. Tam je bil pariški nadškof, skupaj s še 30 pomembnimi gosti iz sveta duhovništva, medtem ko je za običajne ljudi cerkev še zaprta zaradi varnostnih razlogov.

Kdaj bo veličastna katedrala v polnem novem sijaju ponovno odprta za javnost, se še ne ve. Francoski predsednik Emmanuel Macron je dejal, da naj bi bila obnovitvena dela na katedrali končana v 5 letih. Nekateri Francozi menijo, da je njegova številka ‘preveč ambiciozna’. Dežurnim kritikom predlagamo, naj namesto jezika uporabijo roke in noge ter še sami pomagajo obnoviti katedralo ali prispevajo denar zanjo. Slednji bi gotovo pomagal.

D. S.

Foto: CNN, Getty Images, People, The National, Discover Walk, Madame Figaro, WPTV, New Statesman, Chicago Sun Times