“Partner ne potegne z menoj”

Meta Vražič, 27. april 2022.
Foto: Unsplash

Zakaj nekateri partnerji pred drugimi težko stopijo na stran svoje boljše polovice? Kako to popraviti v razmerju?

Navigiranje med pravo mero podpore partnerju in konstruktivno kritiko je lahko včasih težavno. A nekaterim strinjanje s partnerjem zaradi lastne preteklosti predstavlja še večji izziv.

Na forum Starševski čvek se je pred kratkim obrnila uporabnica, ki razlaga, da njen partner pred drugimi nikoli ne drži z njo. “Partnerja cenim in ljubim iz dna srca, ampak me boli, da se doma za eno stvar strinjava, v javnosti pa govori kontra in se ne strinja z mano. Jaz sem se vedno postavila njemu v bran, karkoli je bilo, čeprav je naredil kaj narobe, sem se postavila na njegovo stran in ga branila, on pa mene nič,” je zapisala uporabnica in navedla kar nekaj primerov.

Težave pa se pogosto tičejo tudi vzgoje njunega otroka, kjer on nato izpade “super očka”. “Ko mu doma očitam, zakaj se doma glede vzgoje sploh pogovarjava in strinjava, če je ta vzgoja v javnosti potem čisto druga. Pa potem so izgovori, da ni videl, slišal, je pozabil,” še razlaga in prosi za pomoč.

Foto: Unsplash

Občutek zapuščenosti

Ko pride do debat ali tem, ko pričakujemo, da nas bo partner podprl, ta pa nas ne, lahko to v nas vzbudi občutek, da je naša zveza v nevarnosti, pravi psiholog Jeremy Ortman. “V prepirih in bolj resnih pogovorih se že tako počutimo bolj ranljive, zato lahko pomanjkanje partnerjeve podpore v nas zbudi občutek zapuščenosti.”

Popolnoma običajno je, da se partner pri čemer ne strinja z nami, a v nekaterih okoliščinah se vseeno lahko zdi, da gre za napad. “Včasih morda želi vaš partner le dokazati, da vas nima kaj skrbeti. A za vas se to prevede v občutek nerazumljenosti in pomanjkanje podpore,” še razlaga Jeremy.

Prvi korak je pogovor

A če vaš partner preprosto nikoli ni pripravljen stopiti na vašo stran, Lili Kodelja, zakonska in družinska terapevtka svetuje pogovor. “Pogovor, kjer bodo ubesedeni občutki in sicer, kako se je partnerica ob tem počutila – prizadeto, manjvredno, ponižano, osamljeno, izdano … vstopiti v pogovor s partnerjem, kjer bodo vključena povezovalna občutja, kar pomeni, kako se je ob tem ona počutila brez napadanja in kritiziranja drugega, ki sigurno odnos razdirajo,” razlaga terapevtka.

Foto: Pexels

Pri partnerju terapevtka opaža, da je čutiti veliko strahu in sramu, kar nakazuje na izkušnjo še iz primarne družine. “Mogoče se ta partner kot majhen otrok ni smel nikoli postaviti zase oz. ko se je, je doživel občutek sramu v smislu: ‘Bodi tiho. Nimaš pravice čutiti kar čutiš, se postaviti zase itd.’ Partnerica pa prav tako z izkušnjo, kako je ves čas ‘klicala’ po tem, da jo nekdo sliši in razume v tem, kar želi povedati,” ugotavlja terapevtka.

Potrebna je ranljivost

Pogovori, v katerih izražamo partnerju, kaj čutimo, vključujejo ranljivost, ki pa je pomembna za razumevanje in zbližanje. Terapevtka razlaga, da strah in izogibanje pred takimi pogovori pogosto izvirata iz otroštva.

“Če si kot otrok kdaj v odnosu do staršev pokazal svojo ranljivost, se takrat pojavi vprašanje – ali me slišiš, me razumeš, me čutiš v mojih potrebah,” razlaga terapevtka. Težava v tem odnosu pa je ravno ta neslišanost, ki pa se je po vsej verjetnosti pojavila že v otroštvu.

“Te rane iz otroštva se tako zelo na nezavedni ravni prebudijo v partnerskem odnosu … Še posebej, ko v partnerski odnos pridejo otroci,” nadaljuje. Partnerja se med seboj v svojih težava sploh ne slišita, kar pa vsakega vrača nazaj v svojo preteklost, ko nista bila slišana, ko sta želela nekaj sporočiti bližnjim.

Foto: Pexels

Enotnost je pomembna za odnos

Enotnost med partnerjema pa je ključna za zdrav odnos, a ne le to, ključna je tudi za odraščanje in vzgojo njunega otroka.

“Neenotnost, nestrinjanje med partnerjema ima lahko slab vpliv na vzgojo otroka. Starša naj bi bila pri vzgoji otroka enotna. A to sta lahko le takrat, ko sta kot partnerja enotna in se v tem podpirata in ne čutita ogroženosti drug od drugega,” razlaga Lili Kodelja in dodaja, da tako otrok razume, da staršev pri vzgoji ne more razdvojiti. Enotnost pa zanj predstavlja trdnost, varnost in pravilno usmeritev v življenju. 

“To je kot kompas, ki če kaže v dve smeri, ne predstavlja varnosti. Kompas pa naj bi bil nekaj ob čemer se počutiš varno, kajne?” še zaključuje terapevtka.

New Report

Close