TikTok ustvarjalka in podjetnica Marisa Jo Mayes je na TikToku dobila veliko pozornosti, ko je ljudem pokazala, kako se znebiti nervoznosti pred začetkom tedna – z “minimalnimi ponedeljki”. Podobno kot “tiha odpoved” tudi minimalni ponedeljki, lahko bi jih poimenovali tudi ponedeljki po liniji najmanjšega odpora, ljudi vzpodbujajo, da prioritizirajo svoje fizično in psihično zdravje. 

“V ponedeljek bi se zbudila, povsem izgorela, čisto neproduktivna,” razlaga Moyes o življenju pred minimalnimi ponedeljki. Ko si je napisala seznam stvari, ki jih mora opraviti, je bil seznam neznansko dolg, posledično pa je vsako nedeljo dobila neprijeten občutek v želodcu, kot nekakšen strah pred ponedeljkom. 

Kako se torej lotiti ponedeljkov po liniji najmanjšega odpora?

Kot že ime pove, v ponedeljek opravimo le najnujnejše delo in delujemo po liniji najmanjšega odpora. Tako zmanjšamo pritisk, da moramo takoj v ponedeljek začeti z delom v šesti prestavi, zmanjša pa se tudi anksioznost, ki jo čutimo med vikendom, v pričakovanju velikega ponedeljka. 

Mayes pravi, da v ponedeljek nima nobenih sestankov in da prvi dve uri v dnevu posveti pisanju dnevnika, malo postori po hiši ter se izogiba tehnologiji – ne preverja elektronske pošte ali telefona, temveč počne stvari, ki jo spravijo v boljše razpoloženje. Svoj delovni dan začne ob desetih, na kosilo odide ob enajstih. Šele po kosilu dve uri resno dela, tako da opravi najnujnejše.

“Na koncu so minimalni ponedeljki popolnoma spremenili moj odnos do produktivnosti in dela ter do tega, kako razmišljam o sebi,” pravi Moyes in dodaja, da je treba na ta trend gledati kot na “priložnost za ljudi, da se začnejo po malem osvobajati kulture hitenja”. Številni TikTokerji, ki so si dovolili delo ob ponedeljkih opravljati po liniji najmanjšega odpora, pravijo, da se je njihova anksioznost občutno zmanjšala. 

Kaj pa slabe plati takšnih ponedeljkov?

Odvisno, koga vprašate. Starejše generacije bodo gotovo rekle, da je to le še ena trendovska muha mlajše generacije, ki nimajo pravega odnosa do dela. Druge medtem skrbi, da bodo takšni trendi, ki temeljijo na predpostavki, da gre za delo od doma, vzpodbudili podjetja, da pošljejo svoje delavce nazaj v pisarne. 

Moyes se zaveda kritik, pa tudi tega, da minimalni ponedeljki niso mogoči za vse. Sama je samozaposlena, dela od doma in nima družine, njene težave so perfekcionizem, odnos do produktivnosti ter do same sebe. “Toda vsi, ki vas to zanima, posvetite pozornost temu, koliko pritiska si nalagate in kje si postavljate nerealna pričakovanja. Če veste, da ne boste imeli časa za nekaj, potem tega ne napišite na svoj seznam,” svetuje in dodaja, da se minimalnih ponedeljkov lahko lotite tudi, če delate v pisarni. 

Minimalni ponedeljki so rezultat post-kovidnih trendov, ko delo od doma močno zabriše mejo med službo in prostim časom, generacija Z pa je zdaj odločena, da izrazi nezadovoljstvo s tem ravnotežjem. Ne samo, da to v samem konceptu ni nekaj novega (vsak je kdaj zaradi slabega dne v službi opravil le najnujnejše), temveč se zdaj o tem tudi na glas govori, tako da to slišijo tudi delodajalci. 

Trendi, kot so tiha odpoved in minimalni ponedeljki, kažejo, da mlajša generacija morda nima slabega odnosa do dela, temveč se zaveda, da morajo delati več, dobijo pa manj, kot so dobili njihovi starši ali stari starši. Medtem ko so bili milenijci motivirani za delo v upanju na boljše čase, generacija mladih danes ne vidi luči na koncu tunela. Zato želijo obdržati vsaj nekaj zdrave pameti in se osredotočiti nase in na svoje zdravje. “Zdi se, da bolj ko začnemo dajati prednost svojemu dobremu počutju in se začnemo obravnavati kot pravi ljudje, bolj imajo podjetja s tem težave,” meni Mayes.