Mia je stilistka, ki živi v Parizu. Nosi Chanelovo torbico in Pradine čevlje. Po potrebi odleti na eksotične lokacije, kjer se odvijajo modna snemanja. Ampak Mia nima denarja, je v McDonald’su, saj je to edino, kar si lahko privošči. Spi v prijateljevi dnevni sobi, ker si ne more privoščiti najema svoje sobe, kaj šele najema stanovanja.

Mia je stilistka, ki svojo plačo dobiva v bonih v vrednosti 5.000 evrov, ki jih lahko zapravi v butiku luksuzne blagovne znamke, vendar se vsak dan boji, da ji bodo izklopili telefon, ker ni plačala računa.

Mia je glavna protagonistka knjige Giulije Mensitieri “The Most Beautiful Job In The World”, ki je razkrinkala izkoriščanje v francoski modni industriji in je globoko šokirala vse vpletene.

In tu ne govorimo o izkoriščanju, ki ga poznamo v bangledeških tovarnah, kjer izdelujejo oblačila, ampak o izkoriščanju kreativcev, brez katerih industrija sploh ne bi mogla obstajati, še posebej stilistov in mladih oblikovalcev.

Modna industrija je ena najmočnejših na svetu in druga najmočnejša v Franciji. Naključno poznanstvo pa je doktorico socialne antropologije in etnologije spodbudilo za štiriletno preiskavo številnih nemoralnih dejanj, ki se v industriji dogajajo vsak dan in so čisto običajna praksa.

V tej kapitalistični panogi, ki zasluži 15 milijard evrov na leto, je normalno, da če ste oblikovalec ali stilist na začetku kariere, delate brezplačno več kot osem ur na dan, ob vikendih, včasih tudi ponoči in ves čas . Toda okoli teh istih poklicev je tudi tančica glamurja in če se resnično želite ukvarjati z modo, je to žal edini način.

Morate sprejeti, da včasih ne boste plačani za tisto, kar počnete, ali kot pri nas v Sloveniji, premalo plačani. Boljše ni niti nikjer drugje, ne morete pobegniti v drugo modno hišo in tam zahtevati boljše pogoje.

Avtorica navaja, da to močno industrijo spremljata besedi, kot sta prestiž in lepota, že od osemdesetih let prejšnjega stoletja, zaradi česar je to ena izmed najbolj zaželenih industrijskih panog za delo.

Vendar je tudi veliko negotovosti, saj večina zaposlenih dela s krajšim delovnim časom. Avtorica se je pogovarjala s stilisti, modeli, neodvisnimi oblikovalci, frizerji, vizažisti, novinarji in drugimi, da bi ugotovila grozovita dejstva za glamurozno fasado.

Večina teh ljudi se ji je po izidu knjige zahvalila, saj so šele v tistem trenutku ugotovili, da so jih izkoristili, oziroma so izkoriščali sami sebe samo zato, da bi bili del te prestižne skupnosti.

Poleg tega je, kot je poudarila v primeru stilistke Mie, je prisotno nenehno pritiskanje, da moraš, če si že del te industrije, videti popoln in to je eden od razlogov, da Mia ni prodala svojih bonov.

Avtorica te knjige nikoli ni bila preveč navdušena nad modnim svetom in tudi nikoli ni bila del njega, zato je bila sposobna biti nepristranska in dati popolno sliko o vsem zakulisju. Treba je opozoriti, da knjiga še ni prevedena v angleščino, vendar je med člani industrije dvignila veliko prahu in na knjigo se je doslej obregnil le en slavni oblikovalec. Jean Paul Gaultier je vse trditve zavrnil in izjavil, da ni izkoriščanja, ker “so vsi v modi ena velika družina”.

Sporočilo, ki nam ga pošilja ta knjiga, je, da vam za svoje delo ni treba biti plačan, ker bi morali biti srečni, da sploh ste tam, kjer ste, in biti del tega tudi za ceno zanemarjanja osnovnih delovnih pravic, saj delate, da svetu pokažete svojo ustvarjalnost, ne za denar, kar je tabu tema v svetu mode.

V Franciji sta glavna izkoriščevalca skupini Kering in LVMH, katerih lastniki od vsega veliko zaslužijo, ne smemo pa pozabiti na zelo dobro plačane oblikovalce.

Toda avtorica je priznala, da oblikovalce težko obsoja, saj naj bi se držali načela: če sem dobro plačan, bom dobro plačeval tudi tiste pod mano.

Ustvarjalni geniji ali oblikovalci v tej panogi se razumejo kot junaki / tirani, ki jih je normalno izkoriščati, saj se bodo iz tega lahko veliko naučili ali na primer naredili obleke za Lady Gaga, kot je to storil eden izmed oblikovalcev, ki je spregovoril za knjigo, vendar je res, da slavo in ves denar poberejo vodilni, drugi pa še vedno delajo za minimalen denar.

Avtorica je s to knjigo razvrednotila modno industrijo, imenovano ekonomija upanja, ker vse, kar počnejo, temelji na upanju, da bo jutri lepše. Toda edini način, da bomo vsi boljši, je, da se začnemo skupaj boriti za boljše razmere. In beseda skupaj v tej panogi, ki temelji na stalni konkurenci z drugimi, je prava neznanka.

Foto: Judith Jockel, Getty, Profimedia