Psihologinja: Otroka do 3. leta starosti ne izpostavljajmo zaslonom

B. G., 24. november 2021.
Avtor: Unsplash

Psihoterapevtka Špela Reš nam je pojasnila, kako resna je težava zasvojenosti s pametnimi telefoni med otroki.

V zadnjih dveh letih je opažen velik porast otrok, vključenih v programe pomoči, pri katerih je prepoznana prekomerna raba zaslonov ali zasvojenost z njimi.

Psihologinja in psihoterapevtka transakcijske analize, strokovna delavka in svetovalka pri Logout.si in Reši.si Špela Reš se že vrsto let ukvarja z individualno psihoterapijo otrok, ki doživljajo čustvene stiske, so zasvojeni z zasloni, imajo vedenjske težave, težave na področju mišljenja ali razpoloženjske motnje.

Logout je prvi specializirani center pomoči ob različnih tveganih spletnih vedenjih, ustanovljen leta 2010. Naše poslanstvo je izboljšati digitalno blaginjo vseh ljudi, zlasti mladih, z zagotavljanjem zdravljenja, pomoči, obveščanjem, izobraževanjem in ozaveščanjem o uravnoteženi in zdravi uporabi sodobnih medijev in zaslonske tehnologije.

Za Starševski čvek je razložila, kdaj je primerno začeti otroka izpostavljati pametnim napravam, koliko slovenskih otrok je trenutno zasvojenih s pametnimi telefoni in kako nevaren je lahko splet zanje. Delila je tudi smernice za starše, kdaj in kako naj otroku predstavijo te naprave, ter se dotaknila problematike, ko so z njimi zasvojeni starši.

Kakšna je v zadnjih letih porast zasvojenosti s pametnimi telefoni med otroki in mladostniki (sploh v času pandemije)?
Na Logoutu v zadnjih dveh letih opažamo velik porast svetovancev vključenih v programe pomoči, pri katerih je prepoznana prekomerna raba zaslonov ali zasvojenost z njimi. Ta porast je več kot 20-odstotna. Prav tako zaznavamo velik porast staršev, ki se obračajo na nas preventivno ali v stiski, povezani z uporabo zaslonov v domačem okolju.

Koliko so stari najmlajši, ki so zasvojeni s pametnimi telefoni in/ali tablicami?
Povprečna starost vključenih v programe pomoči Logouta je nekje 14 let, imamo pa izkušnje tudi z mlajšimi. Prekomerno rabo zaslonov ali celo zasvojenost z zasloni prepoznavamo že v predšolskem obdobju (starostna skupina med 3 in 5 let), a v tem primeru delamo izključno s starši, saj so oni odgovorni za uravnoteženo rabo zaslonov pri svojem otroku.

Sekcija za primarno pediatrijo, ki je konec lanskega leta dala pobudo za pripravo nacionalnih smernic za uporabo zaslonov pri otrocih in mladostnikih, že nekaj časa opaža rizično uporabo zaslonov pri naših najmlajših, torej že pri predšolskih otrocih, posledično pa tudi primanjkljaje v govornem in psiho-socialnem razvoju otroka. Nacionalne smernice za uporabo zaslonov pri otrocih in mladostnih so tako ob široki podpori stroke in širše javnosti, izšle letos spomladi. Smernice in priporočila za starše so dostopne TUKAJ.

Avtor: Unsplash

V kakšni meri in kdaj je sprejemljivo, da se otroka navadi na te naprave? Kako naj postavimo omejitve in kakšne predlagate?
Najboljša usmeritev je “čim kasneje-tem bolje”. Res pa je, da otroka ne moremo izolirati od sodobnih tehnologij in zaslonskih vsebin, ki so marketinško ciljajo prav nanje. Med zaslone spadajo vse oblike zaslonov: televizija, tablica, telefon, računalnik, pametna ura, … Nadzor staršev je pomemben predvsem pri zabavnih, prostočasnih zaslonskih aktivnostih. Spodnja priporočila so vezana prav na te zabavne, sproščujoče, prostočasne zaslonske aktivnosti.

Priporočila psihoterapevtke:

  • Priporočljivo je, da otroka do 2., 3. leta starosti ne izpostavljamo zaslonom, oziroma jih izpostavljamo čim manj. V tem obdobju otrok potrebuje predvsem fizičen in čustven stik s staršem, veliko spontane, proste igre in gibanja. Otrok v tem obdobju ne bo napredoval nič hitreje ali bolje, če bo izpostavljen zaslonskih vsebinam. Celo nasprotno, pediatri pri predšolskih otrocih, ki so pretirano izpostavljeni zaslonom, opažajo primanjkljaje na govornem področju ter na področju psiho-socialnega razvoja.
  • V starostnem obdobju od 3. do 5. leta starosti naj bo otrok zaslonom izpostavljen izključno ob fizični prisotnosti starša, ki bo poskrbel za starosti otroka primerno vsebino. Časovno naj bo to manj kot ena ura na dan, stopnjujoče glede na starost. Denimo, za triletnega otroka okrog 20 minut dnevno, za štiriletnega 30 minut, za petletnega največ 45 minut dnevno, ob prisotnosti starša. V predšolskem obdobju je najpogostejša oblika zaslona televizija.
  • Z vstopom v osnovno šolo, otrok razvija tudi samostojnost, še vedno pa ni dovolj zrel, da bi samostojno uporabljal zaslone. Povprečna dnevna izpostavljenost zaslonom naj ne bo večja od ene ure dnevno, v nekem skupnem prostoru, kjer lahko starš še vedno spremlja, kaj se dogaja na zaslonu. Starš naj preverja ustreznost vsebin, ki jim je otrok izpostavljen, v pomoč pri filtraciji vsebin in časovnem omejevanju pa so lahko dobro učinkovite aplikacije starševskega nadzora (kot npr. Family Link, Screen time, itd.)
  • V drugi triadi osnovne šole je priporočljiv zaslonski čas največ uro in pol dnevno, v tretji pa največ dve uri dnevno. Še vedno naj si starši pomagajo z aplikacijami starševskega nadzora, otrok naj zaslone uporablja v skupnem prostoru. Pomembno je, da ima družina vzpostavljena družinska e-pravila, v pomoč je lahko aplikacija, ki jo najdete TUKAJ.
  • Kljub postavljenim e-pravilom je pomembno, da starši otroku pomagajo pri zaključevanju zaslonskih aktivnosti, po uporabi zaslone ugasnejo in če je možno (npr. pri telefonu, tablici, prenosnem računalniku) jih tudi pospravijo. Otrok tudi v tretji triadi osnovne šole navadno še ni sposoben zaključevati in kontrolirati uporabe prijetnih zaslonskih vsebin, saj so te že same po sebi zasvojljive.
Špela Reš, univ.dipl.psih., TA psihoterapevtka. Avtor: Osebni arhiv

Zakaj so pametni telefoni, aplikacije in svet spleta tako nevarni za otroka?
Nevarna je lahko predvsem vsebina, ki so ji otroci izpostavljeni, saj je večina zabavnih aplikacij, video iger, zabavnih TV-vsebin … oblikovana na način, da otroke pritegne, jih pri vsebini zadrži in večkrat celo spodbuja trošenje denarja (recimo video igre). Večina teh aplikacij nam je dostopna ves čas, zadovoljitev potrebe je hitra, enostavna in učinkovita, a hkrati nepredvidljiva, naključna, zato gledalca ves čas drži v pričakovanju ugodja in napetosti. To se na zunaj odraža v nenehnem preverjanju vsebin, v težavah pri zaključevanju vsebin, v deljeni pozornosti (del pozornosti je ves čas na napravi oz. vsebini). Prekomerna uporaba zabavnih aplikacij negativno vpliva na sposobnost koncentracije, vzdrževanja pozornosti ter na sposobnost čustvenega nadzora.

Poleg zgoraj naštetega ima na otroke negativen vpliv tudi starosti neprimerna vsebina npr. izpostavljenost nasilnim vsebinam, neprimernemu besednjaku, izpostavljenost vsebinam z erotično konotacijo ali celo pornografskim vsebinam. Otroci so do spletnih vsebin manj kritični, težko ločijo, kaj je resnična in kaj lažna ali marketinška vsebina, bolj so odprti do nevarnosti na spletu, kot so spletne spolne zlorabe, goljufije, spletno nasilje ipd.

Avtor: Unsplash

Kako to vpliva na odnose med otroci in starši?
Vplivi zaslonov na odnos starš-otrok so zelo različni. V družinah, kjer starši sami dajejo ustrezen zgled glede uporabe zaslonov, kjer imajo vzpostavljena e-pravila in otroku pomagajo pri udejanjanju teh pravil, v družinah, kjer se z otrokom pogovarjajo o nevarnostih na spletu, kjer ga opremijo z načini odzivanja, če se s spletnimi nevarnostmi sooča, in ga zato ne obsojajo, je odnos prav gotovo boljši, manj je konfliktov povezanih z zasloni.

V družinah, kjer ti varovalni dejavniki niso vzpostavljeni, pa se veliko konfliktov in prepirov vrti okrog zaslonov, starši imajo do otrok nerealna pričakovanja, podležejo pod pritiskom otroka, ko želi izsiliti dodaten čas za zasloni, nekateri starši povedo, da neuravnotežena uporaba zaslonov negativno vpliva na celotno družinsko dogajanje.

Kako pa vpliva na otrokovo dojemanje realnega sveta?
Danes je realni svet prepleten z virtualnim. Ni več ločnice, ki bi razmejevala spletno življenje in analogno življenje. Dogajanje na spletu in spletne izkušnje imajo realne učinke in realne posledice v vsakdanjem življenju. Splet nas navaja na hitro zadovoljevanje potreb, na hitro odzivnost, na nenehno dosegljivost, na hitro menjavanje vsebin. Otrok se je tako manj pripravljen potruditi za nek cilj in vanj vlagati čas in energijo, manj je pripravljen vztrajati. Zakaj bi hodil v šolo in pri pouku poslušal učitelja, če do vseh informacij lahko pride hitro in enostavno – preko spleta. To se sprašuje veliko otrok in mladostnikov, s katerimi se srečujem.

Neprimeren besednjak iz družbenih omrežij se odslikava tudi v medosebnih odnosih “v živo”. Otroci, izpostavljeni nasilnim spletnim vsebinam, so do nasilja bolj tolerantni, nasilje, fizično in verbalno, postaja normalizirano. Prezgodnji stik s spletnimi seksualnimi in pornografskimi vsebinami, vpliva na otrokova stališča do nasprotnega spola, do spolnosti in nenazadnje na medosebne odnose, ki jih otrok vzpostavlja.

Avtor: Unsplash

Tu so še starši, ki so odvisni od telefona in ob tem včasih pozabljajo na otroke in vzgojo, se ne posvečajo dovolj. Kakšen nasvet pa bi bil zanje?
Starši so otrokov prvi zgled, so model, po katerem se otrok uči lastnega vedenja. Otrok, ki pri staršu opaža, da nenehno posega po napravi, ko ima prosti čas ali ko doživlja dolgčas, bo tudi sam posegel po napravi, ko ne bo imel kaj početi. S tem bo razvijal prekomerno uporabo.

Otrok, ki opaža, da starš uporablja prijetne zaslonske vsebine za pomirjanje neprijetnih čustev, za umik od neprijetne situacije, za pobeg od težav, bo tudi sam razvil podoben mehanizem soočanja. Ko mu bo težko, se bo pomiril z zabavno zaslonsko vsebino. S tem bo razvijal zasvojenost z zasloni. Otrok, katerega starš zaradi zaslonov pozablja na vzgojo in z otrokom posledično preživlja manj časa, se bo počutil nesprejeto, zavrnjeno.

O avtorju

B. G.

New Report

Close