To so starši, ki uničijo svoje otroke

21. oktober 2021.
Profimedia

Starši, ki celo življenje visijo na svojih otrocih in od njih zahtevajo le najboljše, lahko pustijo na njih grozne posledice …

Vsak starš si želi, da bi bil njegov otrok najboljši in najuspešnejši, zato se jim trudijo omogočiti vse, kar bi k temu prispevalo. A nekateri pri tem tudi pretiravajo, kar pa lahko privede do tega, da jim otroci to v odraslosti zamerijo.

S podobno težavo se spopada uporabnica Starševskega čveka, ki sedaj v odraslosti dejanja svoje mame dojema kot zlorabo. »Kot otrok sem morala vedno biti med najboljšimi, takrat je bila mama srečna in se je bahala okoli, kakor hitro sem hotela kaj po svoje, ali pa dobila kako 3, je bila mama hudo žalostna. Z leti sem se tako navadila na tak odnos, da sem bila prav odvisna od mame, ni minil dan, da se ne bi slišale (fax). Potem sem se vrnila domov in nadaljevalo se je, da sem podzavestno delala stvari, ki so bile mami po godu in v ponos,« je razložila. Sedaj obžaluje svoje življenje, sam nima ne partnerja, ne družine, a svoje mame pri 80-ih ne more zapustiti.

Čustveni klopi

Specialistka zakonske in družinske terapije Jerneja Dimec Bratina za Starševski čvek razlaga, da takim staršem rečemo posesivni starši. V boj grobih primerih pa jih tudi primerjamo z vampirji, klopi ali drugimi zajedalci. »To so lahko starši, ki želijo v vsem imeti prav in mora biti po njihovo ali pa so tako prestrašeni, pasivni in neodločni ali pa tako bolni, depresivni, razočarani in žalostni, da starši sami ne zmorejo narediti stvari in jih mora namesto njih otrok. Večkrat so to starši, ki ostanejo sami, brez partnerja in se potem čustveno naslonijo na otroka, včasih pa partnerja še vedno imajo, ampak z njim niso čustveno povezani in potem svoje potrebe po stiku vnesejo v otroka.« Otroka si zato podredijo in si ga prilagodijo po svojih merilih in skozi njega in njegovo življenje živijo.

Ti starši drugačnega načina vzgoje ne poznajo, a v otrocih to zbuja občutek, da za njih ni prostora. Tako pa se otroci počutijo dolžne ukloniti, prilagoditi in ustreči staršem oz. prevzeti aktivno vlogo, ker je nihče drug ne, kar pa ima kasnejše posledice v otrokovi odraslosti.

Pexels

Tako kot v primeru naše bralke, pa se odrasli otroci običajno zelo pozno začnejo zavedati pasti, v katero so ujeti »nekateri govorijo o zlati kletki,« opisuje Dimec Bratina.

Prepoznavanje je prvi korak

Najpomembnejši in najboljši prvi korak pri otrocih takih staršev je, da se zavejo svoje situacije. Saj se pogosto zgodi, da se pogosto ne zavedajo v čem so in to vidijo kot nekaj normalnega. »Tega, da starši otroka rabijo ob sebi, se morda starši sami niti ne zavedajo, vendar to lahko podzavestno pričakujejo, in otrok se staršem vedno ukloni, ker je preveč odvisen od njih in kot mali otrok v resnici ne bi mogel preživeti brez njih. Drugačne možnosti imaš, ko si odrasel, vendar se iz teh priučenih vzorcev in te vloge, ki jo (odrasli) otrok ima v družinskem sistemu zelo težko izvije,« razlaga specialistka in dodaja, da so otroci v teh odnosih lahko čustven partner staršu, lahko pa se vloge tudi obrnejo in so otroci starši svojim staršem.

Spec. Dimec Bratina razlaga, da kot terapevtka opaža, da se da z delom na sebi veliko narediti. Z ozaveščanjem in prepoznavanjem vzorcev lahko vidimo in razumemo stvari še iz drugih vidikov, tako pa prepoznamo svoja občutenja in doživljanja.

Postavite se zase

Pri prepoznavanju napak svojih staršev in njihove škodljive vzgoje se lahko zgodi, da se otroci začnejo spopadati z občutki krivde »ko si daješ dovoljenje, da imaš pravico poskrbeti zase in da nisi ti dolžan gledati na dobrobit drugega odraslega oz. staršev, pač pa vsak odrasli sam zase.« Tu se ne gre za egoizem, vendar za zdravo postavljanje meja in odgovornosti za svoje življenje.

Profimedia

Pri procesu postavljanja zase je včasih starše zelo težko prepričati oz. spremeniti, da bi uvideli svoje napake, brez da se skrhajo ali vsaj načnejo že obstoječi odnosi. “Težava je v užaljenosti, prizadetosti, jezi, morda tudi zameri staršev, ki jim takšen obstoječ način najbolj ustreza in se morajo z osamosvajanjem odraslega otroka sprijazniti oz. mu dovoliti, da zaživi svoje življenje,” pravi specialistka.

Pri osamosvajanju svetuje pomoč terapevta, saj gre za dolgoročen proces v katerem otrok s pomočjo lahko končno pridobi tisto moč in jezo, ki privede do odločnosti ter neodvisnosti. Vendar je pri otrocih, ki jim starši ne dajo sami blagoslova, da odidejo od doma to veliko težje. Prisiljeni so s starši pretrgati vse vezi, kar pa je še večje čustveno breme, ker starši ne nudijo opore.

Razlog, da starši nezavedno naredijo transfer svojin neizpolnjenih čustvenih potreb na otroka, je v njihovi lastni ranjenosti in sestradanosti, in zato niso krivi, je pa krasno, če se zmorejo začeti zavedati svojih čustvenih ran in jih znati napolniti na druge načine, ne pa preko otroka. Kot odrasli otrok z velikimi bremeni preteklosti pa je tudi prav poskrbeti zase in si s podporo pomagati strukturirati možgane na nove načine, kar potem pomaga narediti tudi konkretnejše korake v osamosvojeno življenje,” še svetuje specialistka Dimec Bratina.

New Report

Close