Roger Ekirch se je leta 1990 odločil poiskati knjigo o zgodovini spanca in nočnega časa, namesto tega pa našel depozicijo o umoru, ki je vsebovala besedno zvezo “prvi spanec”.
“Depozicije sodišč so odličen vir za družbene zgodovinarje, pogosto komentirajo tudi dejavnosti, ki sploh niso povezane z zločinom,” je razložil in dodal, da to dotično depozicijo še danes zna na pamet.
V svojem pričanju je dekle iz depozicije opisalo, da sta z mamo pred prihodom moških, ki so ubili njeno mamo, spali. Beseda prvi spanec namiguje na drugi spanec, pri čemer se poraja vprašanje, če je bila to stalnica ali samo navada te mame in hčere?
Stalno prisotno
Ekirch je skozi svoje raziskovanje zgodovinskih arhivov ugotovil, da je bil dvojni spanec stalnica v starih časih. Sam pa ga je kasneje poimenoval “bifazni spanec”.
V različnih pričanjih je ugotovil, da ljudje spijo v dveh fazah in celo počnejo stvari med svojim prvim in drugim spancem. Kasneje pa je omembo bifaznega spanca odkril tudi v eni izmed slavnih knjig The Canterbury Tales in celo v knjigi Williama Baldwina, Beware the Cat – katero mnogi smatrajo za prvi roman.
Bolj ko je bil pozoren, bolj je ugotavljal, da se spanec v dveh fazah pojavlja v vseh delih, kasneje pa ugotovil, da to ni le fenomen v Angliji, ampak tudi v Franciji, kjer so prvi spanec poimenovali “premier somme” in v Italiji “primo sonno”. Ekrich pa je tudi našel dokaze te neobičajne navade v Afriki, Južnovzhodni Aziji, Avstraliji, Južni Ameriki in na Srednjem Vzhodu.
Trenutek za odmor
V 17. stoletju je noč spanca izgledala tako:
- Med približno deveto in enajsto zvečer, so se ljudje odpravljali spat za nekaj ur – ne glede na njihov status in premoženje. Ker je veliko ljudi spalo v komunah, so imeli strog bonton spanja, ki je izključeval fizični kontakt in nerganje, obstajale so celo dodeljene spalne pozicije.
- Čez nekaj ur so se ljudje začeli prebujati in so bili budni med približno enajsto in prvo uro ponoči, odvisno od tega kdaj so se odpravili k spancu. Teh prebujanj pa ni naznanil noben alarm ali hrup, zbujali so se povsem naravno, kot se mi dandanes zbudimo zjutraj.
To okno budnosti se je imenovalo “straža” in v tem času so bili ljudje zelo produktivni. “Dokumenti razkrivajo, da so v tem času počeli pravzaprav res vse,” pojasnjuje Ekrich. Nekateri so molili, nekateri so delali, nahranili svojo živino, za mnoge pa je bil to čas za socializiranje in intimne avanture. Mnogi so le ostali v svojih posteljah in klepetali s svojimi bližnjimi o stvareh, za katere čez dan niso imeli časa.
Ko so bili budni že nekaj ur, so se počasi odpravili spat in spali do jutra.
Nov družbeni pritisk
Skozi leta pa se je sistem dvojnega spanca opustil, začetki tega pa so se pojavili v zgodnjem 19. stoletju. Prve spremembe so se pravzaprav pokazale z izumom ure in industrijsko revolucijo. “Pojavila se je umetna osvetljava, predvsem na plin, ki se je kot prva pojavila v Londonu. Nato pa je ob koncu stoletja prišla elektrika, ki je ljudem poleg spremembe spalnega vzorca tudi omogočila, da so ostali dlje pokonci,” razlaga Ekrich.
Ker pa smo ljudje vseeno morali vstajati ob zgodnjih urah zaradi svojih služb, Ekrich verjame, da se je naš spanec poglobil. Poleg spremembe našega spalnega ritma, je umetna svetloba tudi podaljšala prvi spanec in skrajšala drugega. “To sem lahko izsledil po desetletju za desetletjem vse do 19. stoletja,” pravi Ekrich. Do konca 20. stoletja pa je meja med dvema spancema popolnoma izginila.
Ena izmed glavnih posledic spremembe spanca pa je tudi družbeno dojemanje spanca, ki sedaj obsoja vse, ki preveč spijo. Ekrich tako izpostavlja, da ljudje dandanes z motnjami spanca mislijo, da je z njimi kaj narobe in paničarijo, a v resnici je bilo to pred nekaj stoletji povsem običajno. Predvsem pa poudarja, da to ne pomeni, da je naš spanec kakorkoli manj kvaliteten.
Morda zbujanje in spanje v več delih za nas ni naravno, a tudi umetne vzmetnice in odeje iz egipčanskega bombaža niso. Sicer zamujamo nočno produktivnost in globoke pogovore z bližnjimi, a se tudi ne zbujamo na slami, prekriti z ugrizi bolh.
