Od leta 2009 naprej se vsako leto v mesecu juniju v Ljubljani organizira parada ponosa. A Slovenija ni edina, ki proslavlja – junij po celem svetu označuje mesec ponosa. V tem času številna podjetja svoje logotipe preoblečejo v mavrične barve, izdajajo mavrične kolekcije in na splošno izražajo svojo podporo LGBTQ+ skupnosti.
Za paradami in mesecem ponosa pa obstaja dolga zgodovina boja za enakopravnost istospolno usmerjenih in transspolnih oseb. Če ste eni izmed tistih, ki se še vedno vsako leto vprašajo, “Kaj za vraga sploh praznujejo?” vam predstavljamo nekaj zanimivosti, ki razlagajo dolgoletne boje in opozarjanje na nepravično obravnavanje drugačnih ljudi.
Kaj sploh je mesec ponosa?
Mesec ponosa je celoten mesec, ki je namenjen povzdigovanju glasov, praznovanju kulture in podpori pravic LGBTQ+. V juniju po vsem svetu tradicionalno potekajo parade, protesti, predstave v slogu ‘drag’, gledališke predstave v živo ter obeležja in praznovanja življenja članov skupnosti, ki so izgubili življenje zaradi virusa HIV/aidsa. To je deloma politični aktivizem, deloma praznovanje vsega, kar je skupnost LGBTQ+ dosegla v preteklih letih.
Zakaj je njihov simbol mavrica?
Verjetno ste vedeli, da se mavrična zastava, ki jo je leta 1978 ustvaril umetnik Gilbert Baker, uporablja kot simbol ponosa LGBTQ+ skupnosti, toda ali ste vedeli, da ima vsaka barva na zastavi svoj pomen?
V splošno znani šestbarvni zastavi rdeča barva simbolizira življenje, oranžna zdravljenje, rumena sonce, zelena naravo, modra harmonijo in vijolična duha. V prvotno osembarvno zastavo je bila vključena vroče roza barva, ki predstavlja spolnost, in turkizna barva, ki predstavlja magijo/umetnost.
Zastava pa je imela v preteklosti že tudi številne druge različice. Leta 2021 je bila zastava spremenjena v znak solidarnosti s protesti gibanja Black Lives Matter in je vključevala črno barvo, ki predstavlja raznolikost, rjavo barvo, ki predstavlja vključenost, ter svetlo modro in rožnato barvo, ki sta barvi zastave ponosa trans oseb.
Zakaj praznujemo junija?
Praznujemo junija, kar sovpada s katalizatorjem gibanja za osvoboditev gejev, ki je bil Stonewallski upor. V zgodnjih jutranjih urah 28. junija 1969 je policija vdrla v priljubljeni newyorški gejevski bar v West Villageu, The Stonewall Inn. Za tisti čas je bilo to nekaj običajnega, vendar so se obiskovalci bara tega večera uprli in sprožili Stonewallske vstaje, ki so trajale več dni.
Mesto New York je bar Stonewall Inn leta 2015 razglasilo za zgodovinsko znamenitost, predsednik Barack Obama pa jo je leta 2016 imenoval za nacionalni spomenik.
Letošnje leto mineva 53 let od prve parade ponosa, ki se je zgodila leta 1970, eno leto po vstaji.
Zakaj parade ponosa potrebujemo?
Grožnje, nasilje in nadlegovanje LGBTQ+ oseb se dogajajo vsak dan, tudi med mesecem ponosa. V številnih državah dogodki ne morejo potekati brez močne policijske prisotnosti. Lansko leto je 250 ljudi mirno demonstriralo med shodom ponosa v Kijevu v Ukrajini, medtem ko so protidemonstranti nasilno napadli parado in pri tem ranili 10 ljudi.
V številnih državah, tudi v Ukrajini, se kazniva dejanja, storjena zaradi dejanske ali domnevne spolne usmerjenosti ali spolne identitete nekoga, ne preganjajo kot kazniva sovražna dejanja, včasih pa se sploh ne preiskujejo.
Homofobna in transfobna kazniva dejanja iz sovraštva imajo uničujoč vpliv na skupnosti LGBTQ+. Strah pred tem, da bi bili tarča napadov, sili ljudi, da skrivajo svojo identiteto. Kadar so napadalci nekaznovani, se širi nezaupanje do policije in sodišč. Poleg tega se ti zločini iz sovraštva premalo prijavljajo, kar pomeni, da ljudje ne dobijo zaščite, ki jo nujno potrebujejo.
Aktivisti za pravice LGBTQ+ že od leta 2006 v Moskvi v Rusiji ne morejo organizirati prireditev ponosa, po odločitvi moskovskega mestnega sodišča iz leta 2012 pa tudi ne bodo smeli še naslednjih 100 let. Poleg tega je bil leta 2013 sprejet zvezni zakon, ki prepoveduje spodbujanje “netradicionalnih spolnih odnosov” pri mladoletnikih. Skratka, zakon zdaj prepoveduje aktivizem in podporne skupine LGBTQ+ ter kaznuje ljudi za izražanje njihove spolne usmerjenosti in spolne identitete tudi na paradah ponosa.
Spremembe so mogoče
Ko je leta 2005 70 aktivistov LGBTQ+ na prvem dogodku Pride korakalo po ulicah Rige v Latviji, jih je pričakalo več kot 2.000 nasprotnikov, mnogi med njimi pa so bili napadeni. Deset let pozneje se je EuroPrida 2015 udeležilo več kot 5.000 ljudi, pri čemer je bilo protiprotestnikov le 40, o resnih incidentih pa niso poročali.
“Tako udeleženci pohoda kot tudi ljudje, ki so nas opazovali, so bili veseli, mnogi so mahali z rokami,” je povedal Rupert, aktivist nemške skupine Queer Amnesty, ki se je prav tako udeležil enega od prvih Pride dogodkov v Rigi.
Podobno je beograjski Pride v Srbiji po tem, ko je bil tri leta zapored prepovedan, uspešno potekal v letih 2014 in 2015. V obeh primerih je dogodek potekal mirno in v skladu z načrtom organizatorjev ter ob ustrezni zaščiti policije. To je močno sporočilo tako lokalnemu prebivalstvu kot tudi drugim mestom in sosednjim državam.
Dokazuje zavezanost oblasti k spoštovanju pravic LGBTQ+ in kaže, da lahko aktivizem prinese spremembe.
Parade ponosa opolnomočijo
Parade ponosa so povezane s človekovimi pravicami; posameznikom LGBTQ+ omogočajo, da ponovno pridobijo pravice in svoboščine, ki so jim odvzete, ter javni prostor, iz katerega so pogosto izključeni.
Vidnost je ključnega pomena, zlasti kadar si država in opozicijske skupine zelo prizadevajo, da bi LGBTQ+ osebe postavile na rob družbe.
Boj proti sramu in družbeni stigmi ter pohodi kljub grožnjam in nasilju – parade ponosa niso le navdihujoče praznovanje drugačnosti, temveč tudi izjava o nameri. S temi dogodki demonstranti potrjujejo, da se ne bodo pustili ustrahovati, da bodo še naprej zahtevali enakost in da so pravice LGBTQ+ človekove pravice.
