Avtorica teme je na forum zapisala, da ji je partner sicer všeč, vendar nekaj njegovih lastnosti ne prebavlja. Te želi spremeniti, vendar ne da bi se on tega zavedal.  

Nekateri so pod temo zapisali, da si popolnega partnerja ne bi niti želeli, drugi so predlagali, naj se brez skrivnih prikrivanj odkrito pogovorita. 

Univ. dipl. soc. del., mag. posl. znan. Andreja Verovšek je za Starševski čvek povedala, da zrelost nastopi postopoma, ko se ženska osamosvoji od staršev in začne globlje spoznavati samo sebe. Časovno to sovpada z začetkom partnerstva, pridobitvijo službe, selitvijo na svoje in materinstvom. Predvsem materinstvo jo močno zaznamuje, tako v družbi, kot v biološkem pogledu. 

Prav tako pove: “Če takrat ženska ni prepričana vase, ne stoji trdno na svojih nogah in nima občutka izpolnitve s strani partnerja, se še naprej oklepa svojih dekliških sanj in jih želi ohraniti. V njej raste močna potreba, da bi partner bil takšen, kot si ga želi, ga potrebuje in je v njenih očeh nujen za skupni obstoj. Sama sebi ne dovoli odstopiti od prepričanja in iluzije, kakšen bi on moral biti. Takrat se začne med partnerjema premnogo krat viden boj za obstoj. To vodi v neizmerljivo bolečino na obeh straneh in željo pobegniti stran od tega.” 

“Tako je z ženskami. Končno najde ta pravega, popolnega moškega in potem ga želi spremeniti,” komentira uporabnik foruma.

Strokovnjakinjo Verovšek smo vprašali kaj bi svetovala ženskam, ki upajo, da se bodo moški spremenili oz. bodo to “zanje” storile one.  

Povedala je, da se narava ljudi lahko spreminja, prilagaja in odziva glede na okoliščine in zahteve iz okolja, vendar prave spremembe v sebi človek lahko doseže le z notranjim vzgibom in lastno željo. Drugega človeka ne moremo spreminjati, vsaj ne dolgotrajno in uspešno, čeprav bi si včasih želeli, da bi to lahko storili. To ne deluje, prav tako ni moralno in ni humano. 

Dodaja še, da ne glede na vložen čas, trud in energijo, se takšni poskusi izjalovijo ob prvem trenutku, ko drugi ozavesti manipulacijo, se zave, da so stvari šle predaleč in začne postavljati meje. V takšnih primerih je porušeno zaupanje in odnos, če takšno lažno manipuliranje lahko sploh štejemo pod to, je skrhan, lahko celo nepopravljivo porušen. 
 
“Vsi ljudje s svojimi prepričanji, ravnanji in odločitvami vplivamo drug na drugega. Spontano in podzavestno se vsak prilagaja okolju, v katerem živim. Zato so posegi z namenom načrtnega spreminjanja preveč radikalni in zato tudi razdiralni,” še dodaja.

Neka uporabnica je komentirala temo in zapisala: 

“Spremeniš ga tako, da ga sprejmeš takšnega, kot je.. ali pa ga spustiš iz krempljev, da spozna punco, ki ji bo všeč točno tak kot je. Spremeni pa sebe, drugim pusti svobodo, da so kar so! Ti jih sprejmi ali pač ne. Nihče te ne sili, da si z nekom ki ti ne ustreza.” 

Razkrita je rešitev 

“Rešitev je v tem, da ženska spoznava samo sebe in jasno ugotovi, kaj so njene prioritete v življenju. Hkrati pa realno pogleda, v kakšni situaciji živi in si prizna resnično sliko svojega obstoja. Potem je odločitev na njej, da ravna modro, kot ženske to znajo. Takrat jasno, odločno in ljubeče pove, predlaga, prosi in se pogovori s partnerjem o tem, kaj od njega lahko dobi, da bi njeno življenje bilo lepše in njegova glava bolj mirna,” razlaga strokovnjakinja. 

Zakaj pogosteje ženske čutijo potrebo po spreminjanju partnerjev, kot moški? Je to zgolj naključje? 

Dvomim, da ženske partnerja spreminjajo pogosteje kot obratno. Je pa res, da se tega lotijo bolj strateško in velikopotezno. Zagotovo oba spola čutita potrebo po spreminjanju drug drugega. Vse dokler ne ugotovita, da sta se z namenom izbrala, pristala v skupnem domu in je čas, da opravita vsak svoje delo na sebi. Ko se lotita tega, spoznata, da potrebe po spreminjanju postajajo vse manjše in nepomembne. Končno sprejmeta različnosti in če imata srečo (beri: sta dovolj predana skrbi za lastno in partnersko dobrobit) ugotovita, da ju te različnosti lahko tudi obogatijo in povežejo, odgovarja Verovškova.