ŽIVLJENJSKA IZPOVED: »Zapravljala sem, kot da jutri ne obstaja in zapadla v dolgove.«

04. marec 2020

ŽIVLJENJSKA IZPOVED: »Zapravljala sem, kot da jutri ne obstaja in zapadla v dolgove.«

04. marec 2020

Resnična izpoved ženske, ki je živela iz dneva v dan in skrivala temno skrivnost: bila je v dolgovih!

»Zadnja stvar, ki se je spominjam, je, da sem ovila svoj Missoni šal čez trenčkot in stopila na moker pločnik, dežnik se ni hotel odpreti, nekaj se je zaletelo vame, me vrglo meter stran s tako silo, da je v tistem trenutku vse postalo črno …

Nekaj dni kasneje sem se sredi noči zbudila na oddelku intenzivne nege. Gledala sem svoj mobilni telefon, ki se je polnil na omarici poleg postelje, vendar nisem imela nikogar, da bi ga poklicala.

Starši so bili na drugi strani države, brat v tujini, imela sem malo prijateljev, sodelavcem pa sem bila le glas v slušalki in ime v elektronskem naslovu. Čeprav smo bili v zadnjih treh letih kar dobro povezani, niso bili v ožjem krogu ljudi, ki bi jih lahko poklicala, ko vas z največjo hitrostjo zadene motor.

Vodstvu podjetja sem poslala elektronsko sporočilo s kratkim opisom nesreče in upanjem, da se čim prej vrnem na delovno mesto. Izrazila sem zaskrbljenost, ker mi je bilo rečeno, da nimam plačanega zdravstvenega zavarovanja zadnjih nekaj mesecev in sem zahtevala, da mi sporočijo številko zavarovalne police, da upravičim stroške bivanja v bolnici. Kmalu sem prejela sporočilo, da potrebe po vrnitvi na delovno mesto ni, saj podjetje zapira predstavništvo in naj se obrnem na računovodsko službo.

Da skrajšam zgodbo … Tistega večera v bolnici, sem po dolgem času imela dolg pogovor sama s sabo. Kaj se dogaja? Ali sem pravkar ostala brez vseh prihodkov? Nimam zdravstvenega zavarovanja, v bolnici pa sem bila skoraj teden dni, po številnih preiskavah in posegih. Kot človek na pragu smrti, so se mi pred očmi predvajali najbolj črni scenariji. Zneski na kreditnih karticah, samo zadnji obisk parfumerije je bil v enakem znesku, kot je bil vreden motor, ki me je zadel.

Nisem krivila voznika, saj ni bil kriv, nisem krivila niti delodajalca. Krivila sem sebe, naivnega idiota v rožnatem oblaku mesečnih prihodkov, ki sem jih zapravljala, med drugim tudi za Pandorin nakit, ki sem ga nosila, kot bi šla na poroko. Kaj mi je? V zadnjih dveh letih sem za potovanja zapravila dvakrat več, kot sem zaslužila.

Nenadoma se mi je v glavi prebudil kalkulator v velikosti milanske katedrale, ki je zlobno sešteval vse, kar sem imela, pa še ni plačano, vsi računi, ki bodo še prišli, jaz pa brez službe.

Kar sem se boleče zavedala, je, da ne bom zlahka našla druge, tako dobro plačane službe. Kje naj si zdaj priskrbim ministrsko plačo, v resnici, vse, kar se ponuja, so delovna mesta, ki ne pokrijejo niti obroka za posojilo pohištva, za najemnino in osnovne stroške. Utrudila sem se in dobila neznosni glavobol, da niti dihati nisem upala več. V trenutku sem se iz trendovske bejbe spremenila v kmalu brezdomko in morebitnega alkoholika (čeprav za alkohol nimam denarja).

Ker me je protibolečinska tableta uspavala, sem razmišljala, da staršem ne bom več mogla pošiljati denarja, čeprav ga ni bilo veliko. Ko sem bila odpuščena iz bolnice, sem odšla mimo avtobusne postaje, se usedla v taksi, kot da me ne bi kmalu tri banke dale na črn seznam.

Račun za bolnico sem dostojanstveno plačala z zadnjo gotovino in razpoložljivimi sredstvi na kartici in olajšana sem bila, ko končno nisem imela občutka, da sem komu dolžna. V stanovanju sem odprla bar, si naredila gin tonik, se usedla ter delala to, kar mi ostane – razmišljati o tem, kaj se dogaja.

Moje razkošno življenje je bilo čudovito, živeti od svoje plače je bilo čisto mogoče, trikratni zaslužek od povprečne plače mi je omogočal, da sem živela popolno življenje deklice, ki se bliža tridesetim, ki je prepotovala ves svet in si privoščila stvari, ne da bi o tem kaj veliko premišljevala.

Nenadoma mi je pogled padel na drago torbico, ki jo imam v tudi v drugi barvi. Ali je možno, da sem taka oseba, ki kupuje kup neumnosti in o prihodnosti niti ne razmišlja? Ali ne vem ničesar o osnovah osebnih financ?! Moj umetniški duh je deloval v kombinaciji z lahkovernostjo in povzročil popolno katastrofo. V tednih, ki so sledili, sem doživljala poraze enega za drugim.

Od brata sem si izposodila nekaj denarja z neumno lažjo, da so me oropali in mi blokirali kartice ter da mu bom denar kmalu vrnila. Najemodajalec je sprejel mojo predčasno odpoved pogodbe in se preselila v majceno stanovanje blizu centra. Lastniki kartic še niso grozili, sem pa neuspešno iskala službo, se pogovarjala z znanci in iskala nove priložnosti.

Začela sem paničartiti, saj so me po nekaj mesecih začeli klicati iz banke. Že peti mesec nisem plačala obroka za kredit, porabljen za neumnosti, nato pa so mi blokirali kartice ter začeli terjati plačilo z zasegom premoženja.

Kar je bilo najbolj žalostno, so bili klici staršem ter zagotavljanje, da je vse v redu, saj sem jima pošiljala manj denarja kot po navadi. Delo, ki sem ga opravljala, je bilo naporno in nezadovoljivo, jaz pa sem postajala vse bolj zaprta, odtujena in utrujena.

Na koncu sem staršem vse priznala in zgodbo nekoliko omilila, rekoč, da imam dobro novo službo, vendar z nižjo plačo. Nisem se želela vrniti domov, tak poraz zame ni bila opcija.

Skoraj celo leto mi je uspelo držati glavo nad vodo in vse tisto lagodno življenje sem začela zaničevati. Bilo je, kot da so krive fine restavracije in prodajalke, ki so me za rokav vlekle v drage trgovine. Moja resničnost je bil boj, da zaslužim dovolj za osnovne potrebe in da odplačam vsak nekaj svojih obveznosti.

Izogibala sem se prijateljem, tistima dvema ali trem, ki so poznali situacijo, so mi bili v podporo, vendar je bilo na meni, da sama poiščem pot iz te navidezno brezupne situacije. Bila sem obremenjena z zameno, ker sem se sama pripeljala v to stanje.

Zdelo se mi je, da je tistim, ki premoženje izgubijo zaradi dogodkov, na katere ne morejo vplivati, lažje. Hinavsko, vem. Kot da je njim prihranjeno samopomilovanje in da bolj pogumno stopajo naprej. Delala sem različna dela, se preživljala in se boleče zavedala svoje temne skrivnosti – sem v dolgovih!

Spominjam se spomladanskega dne, ko sem spoznala Estello. Bila je direktorica kadrovske službe v podjetju, kamor sem poslala prošnjo in kjer me je priporočila prijateljica, Estellina dobra prijateljica. V zadnjem krogu razgovorov mi je povedala nekaj takega:

»O tebi vem več, kot bi morala, ampak ne smeš biti jezna na prijateljico. Bila sem vztrajna, da izvem vse o osebi, ki jo želim zaposliti. Na kratko mi je opisala težave z dolgovi in kako vas to teži. Pripravljena sem vam dati priložnost in da zaslužite 20 % več, kot je povprečna plača, vendar to kar potrebujem od vas je, da imate hladno glavo, ste mirni in sproščeni. Naj vam pomagam z nasveti, kako premagati krizo. Nekoč sem bila taka kot vi in želela sem si, da bi mi takrat kdo pomagal. Naredili bomo načrt odplačevanja, in če ste pripravljeni nanj, mislim, da iz vas lahko naredimo likvidno osebo.«

Široko se je nasmejala in me pozdravila z glasnim:

»Se vidimo v ponedeljek!«

Tisti ponedeljek sem bila na začetku. Zdelo se mi je, da je pred mano neznana pot, vendar na njen ni megle in da sije sonce nad vsem, kar počnem. Še vedno sem imel v žepu le 30 evrov, moje srce pa je bilo prvič po letu dni polno upanja.

V naslednjih mesecih sem pridno delala, pisala vsem, ki sem jim bila dolžna, s predlogi za odplačilo, z jasnim namenom, da bi svoje dolgove reprogramirala in šla v bolj skromno prihodnost.

Nosila sem svoje drage kose oblačil in nisem se odrekla lepim torbicam ter čevljem. Te relikvije preteklosti sem eno leto skrivala v omarah, kot da nisem vredna, da jih nosim.

Zdaj, ko počasi prevzemam nadzor nad svojim življenjem, se mi je vrnila zdrava pamet. Od Estelle sem se veliko naučila o življenju, denarju in varnosti. Postali sva tesni prijateljici in danes, ko je od tega minilo že 10 let, vedno, kadar pridem k njej na druženje, me rada draži:

»Tukaj je moja sirota z Diorjevo torbico.«

Foto: Profimedia

Avtor
Piše

AnjaCajhen

Style. Več novic

New Report

Close