Že po nekaj besedah pogovora hitro ugotovim, zakaj ima Maja že dolga leta zveste stranke, zakaj so ji mediji izredno naklonjeni in zakaj je ena redkih slovenskih oblikovalk, ki ji kljub zahtevnem in malem trgu uspeva že zadnjih dvajset let.

Toplina, prijaznost in preprostost, ki jo Maja izžareva, se odraža tudi v njenem razstavnem prostoru sredi Žalca, kjer sem se v hipu počutila kot doma in kot da jo poznam že vrsto let. Modno oblikovalko, ki je v svet mode vstopila relativno pozno, pri svojih 35 letih, žene želja po ustvarjanju in ljubezen do vsega lepega, denar in uspehi so pri njej drugotnega pomena.

Ste na koraku dveh desetletij delovanja. Predvidevam, da je bil modni vrtiljak v vseh teh letih kar naporen in zanimiv, še posebej, ker ste začeli relativno pozno?

Blagovno znamko smo ustanovili leta 2004, tako da smo letos vstopili v dvajseto leto delovanja. Začetki so bili zanimivi, saj sem imela redno službo, a sem si želela iti na svoje. Dolgo sem zbirala pogum, oklevala med tem ali sprejeti službo na Zavodu za kulturo, šport in turizem ali odpreti svoje podjetje. Takrat mi je mož dal pogum, da naj uresničim svoje sanje.

Prvih pet let, pa tudi še nekaj let kasneje, sem sama šivala in v teh letih sem se kdaj tudi razjokala, ker se mi je zdelo, da veliko delamo in nikamor ne pridemo. Denarja ni bilo pravega, tudi zato, ker še nisem vedela kako se lotiti stvari, koliko materiala nabaviti in kakšnega sploh kupiti. Po nekje petih letih pa se je dejansko začelo obračati in se je trud obrestoval.

Kaj je vaš skrivni recept, da ste obstali na slovenski modni sceni, ki vemo je kar trnova pot?

Ravno zadnjič smo na okrogli mizi v Celju debatirali o tem, da lahko na prste ene roke preštejemo oblikovalce v Sloveniji, ki imajo svojo delavnico, redno zaposlene in dejansko živijo zgolj od oblikovanja. Pri nas je sicer veliko oblikovalcev, ampak v resnici delajo še kot stilisti ali so zaposleni v raznih uredništvih, ali so predavatelji na fakulteti in jim je moda za zraven. Malo nas je, ki živimo od tega.

Mislim, da je skrivnost mešanica vztrajnosti, absolutno delavnosti, to večkrat ponavljam, poštenega odnosa do ljudi in do sebe. Moraš si priznati, da ne moreš delati poceni, ker vlagaš toliko truda in dela, poleg tega pa zagotovo potrebuješ še malo sreče.

Na kaj ste najbolj ponosni?

Na to, da sem pričela s kariero pri svojih 35 letih in uresničila željo iz otroštva, ki ji starši niso prisluhnili. Nič mi ni bilo podarjeno, vse sem morala narediti sama. Zelo sem se morala boriti, da sem se lahko izobrazila v tej smeri, da sem zbrala pogum in da sem si ustvarila ime. Veliko stari se je vmes zgodilo, starši so zboleli in nato umrli, moja pot se je vedno bolj odmikala. Nedvomno sem ponosna, da mi je kljub temu, da nisem imela izobrazbe in možnosti študija, uspelo, da sem prilezla do sem.

In kaj vam je dala moda v teh dvajsetih letih?

Užitek! Rada imam modo, na sploh imam rada lepe stvari. S svojim delom se lahko izražam in strankam omogočim celostno ponudbo. Izobrazila sem se tudi za zlatarja, doma imam zlatarsko delavnico in izdelujem nakit, ki ni samo bižuterija. Moda mi daje zadovoljstvo in obenem tudi možnost preživetja s tem, kar rada delam.

Ko ste ravno omenili nakit, kakšne so vaše želje in cilji pri oblikovanju nakita?

Dolgoročno bi si želela oblikovati nakit pogosteje kot ga sedaj. V tem trenutku je še vedno veliko aktivnosti v ateljeju, čeprav sem način dela nekoliko spremenila, ker sva sedaj dejansko samo dve. Pomagam si s kakšno mini serijo za spletno trgovino, od katere nam nekaj kosov izdelajo kooperanti. Sicer pa čakam, da bo hčerka Žani prevzela posel in se bom jaz lahko bolj posvetila nakitu.

Kaj je lažje oblikovati, nakit ali oblačila?

Pri oblekah se moraš nenehno prilagajati strankam, še posebej pri načinu izdelave po meri kar delamo mi. Naredimo mini kolekcijo, ampak večina so vzorci, ki jih nikoli ne damo v neko serijo, ampak jih delamo po meri, z manjšimi spremembami, detajli, različnimi materiali in različnimi detajli. To zahteva veliko angažiranosti kar, še vedno opažam, ljudje pri nas tega ne znajo oz. niso sposobni ceniti.

Pri nakitu sem si zato zadala, da nikoli ne bom delala po meri, ampak bom delala samo tiste stari, ki jih jaz želim delati in tudi nositi.

A vendar izdelovanje nakita zahteva precej drugih znanj, kajne?

To je prav tako ročna spretnost, ravno tako zahteva ogromno natančnosti in izkušenj. Je spretnost kot igranje violine, ko moraš vsak dan vaditi. Jaz na primer ne šivam več toliko kot včasih in to se pozna. Ko sem začela pred leti, mi je zlatar, ki me je učil, rekel, da sem spretna in da je pričakoval da bom prvi teden samo brusila, ampak sem dejansko že lotala (spajati kovinske dele, op. p.). Pri izdelovanju nakita se uporablja plin in ogenj, zato moraš biti še posebej previden in spreten. Imam tudi zlatarja, ki mi priskoči na pomoč z nasveti in kakšnimi detajli.

Katere materiale uporabljate pri izdelovanju nakita?

Kar se zlatarske tehnike tiče, uporabljam srebro. Z briljanti menim, da ne bom nikoli delala, ker imamo toliko mojstrov, ki so pravi strokovnjaki. Všeč so mi avantgardne kombinacije srebra in kavčuka pa tudi biseri, v nadaljevanju pa bi želela delati še s plastiko ali z nekimi recikliranimi materiali, tudi z volno nenazadnje ali bombažem.

Kako vi doživljate slovensko modno sceno?

Slovenska moda je postala veliko bolj cenjena, za kar so zaslužni tudi tedni mode. Takrat so se ljudje pričeli spoznavati z domačo modo. Nekoč je bil poklic krojača in šivilje izredno cenjen in ljudje so k njim hodili le za zelo pomembne priložnosti. Vmes je prišla globalizacija tujih znamk, ampak sedaj se ročno delo ponovno vedno bolj ceni. Vedno se najdejo kupci z zahtevno postavo ali željami za posebne priložnosti ter tudi takšni, ki imajo kapital in želijo biti drugače oblečeni.

Vsi mladi oblikovalci, ki so sicer zelo izobraženi in so diplomirali iz modnega oblikovanja, želijo biti zelo hitro znani. Zelo hitro bi radi uspeli in zaslužili, v resnici pa za to ne želijo delati preveč fizično in bi bili samo skicerji.

Imate veliko rednih strank ali k vam večinoma hodijo le ob pomembnih dogodkih?

Mi smo v vseh teh letih pridobili kar nekaj rednih strank, prihajajo seveda tudi nove. Ena prijateljica mi je rekla, da imam napako, saj delam brezčasne kreacije, ker potem ne pridejo dovolj pogosto. Pri oblikovanju vedno razmišljam, kako bi lahko stranka kreacijo še drugače nosila, kombinirala ali sama predrugačila. Če imaš nevpadljiv kos oblačila, ga lahko oblečeš vedno znova in znova.

Vas je kdaj mikala tujina?

Ne, jaz se še iz Žalca v Ljubljano nisem mogla premakniti (smeh). Izkazalo se je, da pridejo stranke k meni od vsepovsod, celo iz Švice in Hrvaške. Veliko oblikovalcev je šlo v tujino in tam garajo od jutra do večera, pa bi tukaj mogoče gosposko živeli.

A tujino ste le malce okusili, ko ste imeli kar dvakrat modno revijo v Washingtonu na dogodku, ki združuje diplomacijo in modo, kajne?

Washington je bil eden najboljših in najlepših modnih dogodkov v mojem življenju, ne glede na to, da smo delali že veliko lepih stvari. To je bilo najbolj odmevno in če me še ljudje do takrat niso poznali, so pa takrat izvedeli zame. V Washington sem prišla na osnovi priporočil, z nobenim od organizatorjev se nisem poznala. Ne bom pozabila jutra, ko sta veleposlanik in njegova žena prišla do mene, da sem pokazala svoje stvari. Dejansko jih je bilo strah, saj niso vedeli, kaj pričakovati, obenem pa so se želeli pokazati in dokazati.

Kaj je sledilo, ste dobili kakšno ponudbo ali sodelovanje?

Kolekcija se je tam prodala, poleg tega sem bila na dveh pogovorih, v enem manjšem butiku in eni veleblagovnici. Šlo je za konkretne pogovore, zanimalo jih je, kako hitro lahko naredimo oblačila, kakšna je barvna karta, kakšne so cene. Obleke so podrobno pregledali, tako izdelavo kot naše sposobnosti, koliko je zaposlenih itd. Kljub odlični priložnosti je bilo to preveč komplicirano in prevelik zalogaj, tako zaradi papirologije kot finančno. Če bi se za to odločila, bi morala nenehno hoditi na modne sejme.

V New Yorku moraš biti vsaj petkrat zapored, da te opazijo, kar bi zneslo okrog 20.000 evrov samo za razstavni prostor, kje so še obleke, in potem niti ne veš ali boš kaj prodal. Mi je pa prvi dogodek kasneje še enkrat odprl vrata v Washington ter za nov projekt in predstavitev, ki bo letos na Irskem.

Kaj vse načrtujete za dogodek na Irskem?

Predvidoma konec oktobra planiramo modno revijo v Dublinu, kamor smo povabljeni s strani veleposlaništva v Sloveniji. Gre za dogodek, katerega osrednja tema je moda v diplomaciji in predstavitev slovenske mode. To ni dogodek, ki bi bil kakorkoli plačan, tako kot v Ameriki se bo kolekcija tam prodajala.

V naši zgodovini imamo kar nekaj Slovenk, ki so nosile naše obleke, velik smo sodelovali z drugimi oblikovalci in znamkami in imamo kar nekaj projektov, ki jih bomo pokazali na dogodku. Vse to pa želim predstaviti tudi z velikim dogodkom ob dvajseti obletnici, ki bo retrospektivne narave, mogoče dodali kaj novega.

Kot ste omenili, prihodnje leto praznujete zavidljiv jubilej. Se spomnite morda prvega oblačila, ki ste ga oblikovali ali pa prve znane slovenke, ki je nosila vaša oblačila?

V začetku sem oblikovala predvsem maturantske obleke in poročne obleke, ki so mnoge v resnici še zelo žive. Prva moja znana Slovenka je bila operna pevka Nika Vipotnik. Zanjo sem kreirala črno obleko iz džersija in ker še nisem znala delati bleščice povezano, sem vsako bleščico posebej pršila in zavozlala. Nedolgo nazaj sem jo srečala in je rekla, da ta obleka še vedno živi, ker smo jo kasneje malce skrajšali.

Kako je videti vaš proces ustvarjanja? Kje in kdaj razmišljate o novih projektih, kreacijah?

Moda je moj način življenja. Zaspim z mislijo na obleke in včasih se ponoči zbudim, če imam kakšno idejo. Povsod spremljam lepe stvari, lepo mi je v mestu opazovati ljudi, kako so oblečeni. V zadnjem času bolj malo spremljam trende, pogledam aktualne barve in seveda spremljam svetovne vplivneže. Pri kreacijah si naredim ožji izbor, izberem materiale in barve ter naredimo kroje. Ti ne uspejo nujno vsakič, včasih romajo v predal in oživijo šele čez dve leti.

Veliko se je v zadnjem času govorilo o tihem luksuzu, kakšen je vaš odnos do tega?

Etiketo sama vedno dam v obleko, da jo podpišem. Nekateri ljudje tega ne marajo, pri čemer jih podpiram in zaradi mene lahko etiketo kar odrežejo. So pa ljudje, ki želijo imeti še dodatno etiketo na veliko na vidnem mestu, ker ljudem pomeni, da so prišli k meni.