Neverbalna komunikacija je za ljudi zelo pomembna in včasih skoraj ključna za sporazumevanje. In zagotovo ste že kdaj slišali katerega izmed pravil, ki krožijo med ljudmi. Morda praskanje po bradi pomeni neiskrenost? Ali pa da ljudje, ki lažejo, najprej pogledamo desno.

Bivši agent FBI Joe Navarro in vedenjska analitičarka Abbie Maroño razkrivata 10 mitov o telesni govorici.

1. Na podlagi telesne govorice lahko ugotovimo, če nekdo laže

Na žalost ta trditev ne drži. “Ljudje imamo zelo malo možnosti, da bomo prepoznali laž – gre za met kovanca, ali nam bo uspelo ali ne,” razkriva Navarro. Strokovnjaka trdita, da na človeškem telesu ni niti enega indikatorja, ki bi razkrival ali lažemo. “Niti enega. Čas je, da nehamo telesno govorico, kot so živčnost, stres, napetost ipd., tretirati kot znak, da nekdo laže,” še dodaja

Poleg tega je nedavna raziskava, ki je vključevala sledenje očem in analiziranje telesne govorice, ugotovila, da tudi tehnologija ne razbere, kdaj človek laže.

2. Poligraf ne razkrije laži

“Velik mit,” pravi Joe. “Poligraf nikoli ni in nikoli ne bo razkrival laži.”

Točnost poligrafa je že dolgo časa kontroverzna v krogih preiskovanja. Strokovnjaki namreč pravijo, da ni dokazanega fizičnega odziva telesa, ki bi nakazoval na to, da človek laže. Ljudje so lahko nervozni, tudi če so iskreni, medtem ko dobri lažnivci ne kažejo nikakršnih znakov.

Ameriška akademija znanosti pa je že leta 2003 zatrdila, da je uporaba poligrafa nesmiselna, ker “so dokazi pomanjkljivi in znanstveno šibki.”

3. Praskanje z desno roko kaže na potrebo po pomoči, z levo začasno negotovost

Ta mit je bil celo objavljen v knjigi, ki analizira telesno govorico. Mit izhaja iz raziskav, ki namigujejo, da naj bi bila desna roka povezana z racionalno levo polovico možganov, leva roka pa z artistično desno polovico. V knjigi so trdili, da naj bi praskanje z različno roko, pomenilo različne stvari.

“Čeprav res obstaja hemisferna dominacija in lateralizacija za obdelavo informacij, sta obe hemisferi globoko povezani in ne delujeta povsem neodvisno druga od druge. Prav tako ni empiričnih dokazov, ki bi podpirali vzročno zvezo med občutkom negotovosti in praskanjem z določeno roko,” razlaga Joe Navarro.

4. Obstajajo trije tipi ljudi, ki jih lahko prepoznate na podlagi telesne govorice

Ta mit se je pojavil po govorici, ki se je razširila po spletu in temelji na nepomembnem argumentu, da vsi ljudje ustrezajo enemu od treh različnih nevroloških profilov – raziskave tega ne podpirajo. “Ljudje smo veliko preveč zapleteni, da bi jih razdelili v tri kategorije,” pravi Joe.

Teorija pa tudi trdi, da naj bi imel vsak tip značilne neverbalne poteze obraza, kot so tanke ali debele ustnice, različne preference za očesni stil, samodotikanje, oblačila in številne druge trditve, ki jih raziskave ne potrjujejo.

5. Prezir je edini asimetričen izraz na obrazu

“Ta trditev izhaja iz prepričanja, da ljudje v trenutku na obrazu izražamo le eno čustvo naenkrat, ter da je prezir edino asimetrično izraženo čustvo na našem obrazu,” razlaga Joe.

Vendar so naša čustva redkokdaj izolirana od vseh preostalih čustev, med njimi prihaja do dinamičnosti, prelivanja in prekrivanja, saj so naša čustva zelo kompleksen koncept. “Zagotovo ste že kdaj počutili žalostne in vesele hkrati.”

“Naše obrazne poteze in izrazi ne nakazujejo vedno na le eno čustvo in asimetričen izraz ne pomeni vedno prezira,” zatrjuje Joe.

6. Lažnivci se izogibajo očesnemu stiku

Še eden izmed mitov, ki nam nikakor ne koristi. Leta 2000 je znani psiholog Aldert Vrij dokazal, da se lažnivci trudijo imeti večji očesni stik, zato ker se želijo prepričati, da jim verjamete. Kadar smo ob ljudeh sproščeni, čutimo dovolj udobja, da pogledamo tudi stran. “In seveda moramo upoštevati, da se ljudje v mnogih kulturah učijo, naj gledajo navzdol in se izogibajo očesnemu stiku, ko so skesani,” dodaja Joe.

7. 93 odstotkov komunikacije je neverbalne

V tej trditvi odstotki pogosto nihajo med 70 in 93. Ta trditev pa izhaja iz nesporazuma v klasični študiji Alberta Mehrabiana. Mehrabian v svojem delu ni nikoli izjavil, da lahko določimo natančen odstotek med verbalnim in neverbalnim elementom človeške komunikacije na splošno, temveč je bila v tej študiji, ko je bila izrečena samo ena beseda, neverbalna komponenta vredna 93 odstotkov.

“Komunikacija je tekoča in refleksivna ter situacijska, z drugimi besedami, ni določene številke.”

8. Prekrižane roke pomenijo “pojdi stran”

To napačno prepričanje izhaja iz raziskav o “potezah, ki blokirajo”, ki kažejo, da lahko posameznik, ko se počuti neprijetno ali ogroženega, uporabi dele svojega telesa, da ustvari fizično oviro med seboj in drugimi. Zato vedenje, kot je prekrižanje rok, signalizira nelagodje.

“V lastni (Maroño) raziskavi sem ugotovil, da je to vedenje lahko znak stiske in nelagodja. Vendar sem tudi ugotovil, da je to vedenje pogosteje le udoben način, da si spočijemo roke. Prekrižanje rok pogosto ni nič drugega kot otipljivo samotolažilno vedenje, ko čakamo, da se nekaj začne, ko se pogovarjamo ali celo ko smo razburjeni – otroci to počnejo ves čas,” razlaga Joe Navarro.

Pomemben je kontekst in spremljajoče neverbalne poteze, da dobimo celo sliko.

9. Če se dotaknemo nosu, ko odgovarjamo na vprašanje, lažemo

Ena izmed škodljivih trditev je tudi ta, da se ljudje dotaknemo nosu, ko lažemo. Ljudje se svojih obrazov dotikam skozi celoten dan, običajno, da se pomirimo. “To počnemo, kadar nas nekdo gleda, kritizira, analizira ali govori z nami. Nič od tega pa ne pomeni, da ljudi zavajamo. Gre za vrsto samo pomirjanja, ki ne kaže na laganje,” razlaga Navarro.

10. Če oseba pogleda gor desno ali dol levo, laže

“23 od 24 recenziranih študij, objavljenih v znanstvenih revijah, ki poročajo o eksperimentih o premikanju oči kot indikatorju laganja, je zavrnilo to hipotezo. Nobenih znanstvenih dokazov ni, da bi lahko vedenje oči ali odpor do pogleda zanesljivo ocenili resnicoljubnost,” utemeljuje bivši agent.

Telesna govorica je zelo pomemben faktor človeške komunikacije, a kadar o tem preberete nekaj novega, ohranite kanček skepticizma.