Nasvidenje (morda) v »reali«
Ta post bi lahko začela tudi takole:
Moja sestra je rodila fantka… in vse bi mi veselo čestitale.
Ali pa: imenovala ga bo (bodisi) Atilij, (bodisi) Janez Marko, (bodisi) Jaka, (bodisi) Xavier Bruno… in vnela bi se burna razprava o primernosti navedenega imena.
Ali pa: zapustila bom »hišo lutk« in odhajam k svojemu ljubimcu… in …
Kakorkoli, šlo bi za preizkušanje empatije.
Toda ta post nima tega namena. Vsak “avtor” mora enkrat zapustiti svojega “junaka”, če hoče končati svoje delo (ne da bi se mu preveč dolgčas zazdelo:).
Priznam, da mi je kar malo žal, da »naye« ne bo več, ker mi je v tem času nekako prirasla k srcu. Ta njena frivolnost, ki je bila seveda namerna, enačenje morale z nemoralo, labilnost, infantilnost… vse to, kar sem sčasoma stopnjevala, bom pogrešala. Seveda je »naya« skozi svoje izjave povedala tudi mnogo stvari o meni, saj je le tako lahko postala »živa« virtualna osebnost. Morda sem ali bom tudi jaz prevzela kakšno njenih lastnosti (za začetek si npr. lahko pobarvam lase na blond in začnem govoriti v treh različnih dialektih hkrati:). Morda se vam še kdaj oglasim.
Hvala za sodelovanje.
Ps. Opravičujem se vsem, ki so jih moje izjave kakorkoli prizadele.