Z možem sva v veliki dilemi oziroma v precepu. Doma imava otroka, ki je posvojen in prihaja v najstniška leta. Malo ljudi ve da je posvojen, pa  vendar je možnost, da kdaj v življenju to izve, pa tudi njegova starša sta znana. Po drugi strani pa ne vem zakaj bi otoku delala probleme z podatkom, ki zanj navsezadnje v tem danem trenutku sploh ni pomemben.

Oba z možem imava makedonske korenine in po spletu naključij, sva dobila možnost, da posvojiva dojenčke iz Makedonije. In sva ga! Vsi nam pravijo, da smo si podobni. Dejansko nihče ne bi posumil, da otoku nisva biološka starša.

Ima kdo podobne izkušnje ali pa kakšen pameten nasvet, pogled na našo situacijo?

Moja hči ve že od nekdaj da je posvojena. Nikoli ji kaj takega ne bi prikrila. Nista pred posvojitvijo šla na nobene priprave kjer bi vama razložili zakaj je tako pomembno da se tega ne skriva otroku? Jaz bi šla na vajinem mestu na posvet kako to predstaviti otroku. Mislim pa da sta si izbrala najhujša leta za kaj takega. Otrok se bo počutil izdan. Kar tudi je bil. Ker tega ne skrivata zaradi njega, ampak zaradi sebe. Se sramujeta da imata posvojenega otroka?

Spet ena zgodbica za nabiranje klikov?

Ne vem, koliko bo tole dobro, da otroku še nista povedala resnice. Mali bo kmalu najstnik.

Najembno  povem izkušnjo moje kolegice. V razmislek.

Starša te moje kolegice sta tudi odlašala (pre)dolgo, da ji enkrat končno povesta, da nista njena biološka starša. Ta posvojena deklica ni dočakala resnice iz ust njenih posvojiteljev, pač pa je zvedela to šokantno ter za njo zelo pomembno novico kar iz ust njenega sošolca in sicer med nekim prepirom…Pač, kaj boš ti ki si posvojena! To jo je tako šokiralo, da ko je prišla iz šole domov, je bilo prvo kar je vprašala svojo “mamo”, ali je res posvojena. Potem ji je mama vse povedala in razkrila resnico.

Ta moja kolegica je imela krasne starše, ki so jo posvojili. Nič ji ni manjkalo. Bila je njuna punčka.

Hočem povedat, da ne odlašaj z resnico, ki bo za tega otroka zelo pomembna. Čakala si do najstniških let….Predolgo!

Kolegica takrat ko je končno izvedela vso zadevo tudi od njunih  posvojiteljev, naj povem, da ji ni bilo lahko. Zelo dolgo je rabila da je to premlela, predelala. Sicer hvaležna osebama, ki sta se jo odločila posvojit. Ampak, porajalo se ji je nešteto vprašanj…Izvedela je pa vso resnico v puberteti! Že tako polna glava vsega, potem pa še to.

Z vsem spoštovanjem do svojih posvojiteljev si je želela spoznati svoje biološke starše, sploh mamo. Iz kje izhaja, kje so njene korenine, ima kaj polbratov, polsester…in te stvari so jo zanimale. Šla je v Bosno, iz kjer naj bi bila njena biološka mati. Ni ji je uspelo najti. Ta ženska naj bi odšla nekam v tujino.

Ni najbolj fajn in fer odlašati z resnico in čakati in čakati…Pa najraje bi kar prikrili vse skupaj, če bi lahko, a ne avtorica?

Ni fer. Do posvojenca. Mislim da vaju ima zelo rad. Ne boj se tega. Mogoče ima pa pravico zvedet iz kje izhaja. Kdo je njegova prava mati, kakšna je? V času pubertete mu to ne bo lahko. Nikakor. Možno je tudi, da si sploh ne bo želel spoznati bioloških staršev. Kar nekaj je tudi takih primerov. Boš videla kaj bo. Mislim da si odlašala predolgo, da mu poveš resnico. Srečno!

A se hecaš. Menda je treba otroka povedati, da je posvojen! In to ne šele v najstniških letih, ampak prej. To ni nič takega, vsekakor pa ima pravico, da izve! Povej čimprej, takoj. In opraviči se, ker sta tako pomembno dejstvo tako dolgo skrivala.

Če zgodbica ni spet izmišljena za klike in reklame, vam svetujem, da pustita tako kot je. Če sta dobra starša in se otrok pri vaju počuti srečnega in varnega, mu te sreče ne jemljita. Ne vesta, kako bi resnico sprejel, morda bi vaju začel sovražiti. In sovražiti ljudi na splošno.

Napako sta naredila, da sta otroku to sploh prekrivala. To bi moral otrok vedeti, od samega začetka in vidva bi mu, dala vedeti, da je to nekaj najbolj normalnega in da družino ne delajo samo krvne vezi ampak jo ustvarijo tudi druge okoliščine. Saj tudi možovi in žene niso krvno povezani. 🙂

Iz lastne izkusnje … povej vse odkrito, cimprej, opravicita se, ker nista prej povedala, …. skrivanje resnice bo, v kolikor otrok kdaj izve da je posvojen in verjemi mi, da bo izvedel, pod vprasaj postavilo resnico o vsem… ker v tem primeru bosta laznivca za vse za nazaj in naprej, zaupanja ne bo, vse se bo sesulo. Pri meni se je na tak nacin … se posebej zato, ker sta starsa vso odgovornost za to, da mi nista povedala resnice, prelozila na mene in me se celo krivita za to. Bolano…

Tudi jaz mislim, da gre za izmišljeno zgodbico. Takih stvari se ne sprašuje na forumu, pač pa je treba razmišljati o tem že pred posvojitvijo.

Verjetno gledate telenovelo Podarjeno življenju o dečku, ki so ga posvojili.

Otroku je treba obzirno povedati resnico in to čimprej!

Moja sodelavka ima dve posvojenki, povedala jima je zelo zgodaj, mislim, da se predno sta sle v solo, saj bi drugace prej kot slej zvedele, ce ne drugace pa od kakega soseda ali sorodnikov, ti si ze malo pozna za resnico, jo pa ima pravico vedet.

Pa je La Usupadora (Prevare), ki se na istem programu predvaja boljša.

Reci, da se hecaš.

Že zdavnaj bi MORALA povedat.

Sicer pa, tole je PROVOKACIJA.

Pejt raje spečt tiramisu.

Ana Marija.

Itak povedat. Ko bo izvedel, bo hud, da ni prej. Otroci niso neumni. Mene je v najstništvu jezilo, če so me imeli za neumno. Način kako povedat je pomeben. Imava te rada, kot da si najin samo pač nisi. Mrtvo hladno.

Ko sem bila jaz najstnica je moj fotr hotel pred nama z braom skrit, da ima raka. Ni mu uspelo. Midva sva to vedela predno je šel do zdravnika. Koliko je bil star, ko sta ga posvojila? Kaj pa če se spomni? Moj oče je bil tako zagrenjen in nezadovoljen z življenjem, da se nihče ni čudil, da je zbolel? Kaj pa če gre na regresijo in se spomni?

Kaj pa, če otrok pred vama skriva, da ve?

Starša v dilemi – – – Tej zgodbi ne verjamem! Ponavadi so biološki starši “neznani”, kot drugo-nikoli niso posvojenci v bližini pravih staršev……..

Tbrihtna, od kdaj se pa tiramisu peče? 🙂

Seveda bi mu morala povedati, že davno… To je otrokova pravica in vajina dolžnost. Otrok mora imeti možnost, če to želi in se ti strinjajo, spoznati biološke starše… če ne zaradi drugega zaradi tega, da vidi, kakšne ima genske predispozicije (bolezni kot so rak, itd). To je njegova pravica.

Sicer tudi jaz mislim, da je tole kar ena  zgodbica.

Ni pa nujno, da so biološki starši res neznani in daleč stran. Vem  za primer, ko je fant posvojen, našel biološko mamo, je pa kar v sosednji občini. Ne vem pa vseh detajlov na kak način je fant to zvedel. So pa njegovi starši (posvojitelji) vedeli za biološko mamo katera je.

Pa še en drug primer posvojenega. Tam tudi ni bila skrivnost kdo so pravi starši. Je pa bil oče-posvojitelj sorodnik bioloških staršev. Sta pa umrla. Tako, da ni šlo za neko skrivnost. Ni bil pa posvojenec nečak ali kaj takega, bolj daljno sorodstvo.

Otrok mora poznati resnico o sebi, to je osnova pri posvojitvi. Sem posvojiteljica in čeprav je bil otrok še dojenček ob posvojitvi, ve že iz ranega otroštva, da je posvojen. Samo z iskrenostjo lahko otrok tudi vzpostavi pravo varno navezanost na nebiološko družino. Seveda kdaj postavlja vprašanja ali padejo komentarji, ki nas ‘zabolijo’, a na to mora biti posvojitelj pripravljen še pred posvojitvijo. Predlagam, da si z možem poiščeta strokovno pomoč, psihologa, s katerim boste našli najbolj ustrezen način, da mu boste povedali, da je posvojen. Srečno!

Sama sem tudi posvojena in že od samega začetka sem s tem seznanjena. Tako, da prav in dobro bi bilo da bi povedali otroku da je posvojen že od začetka ne da se sedaj ko prihaja v najstniška leta s tem vprašanjem ukvarjata. Namreč iz lastnih izkušenj in izkušenj mojih prijateljev ki so tudi posvojeni lahko povem da ravno v tem najstniškem obdobju vama bo otrok najbolj zameril in ne bo dobro sprejel dejstva o posvojitvi saj se sam pripravlja na svojo samostojnost in odtaslost. S tem, da izve da vidva nista biološka starša mu bosta pa dodatno porušila njegovo samopodobo in ga nehote poslala v negotovost. Ne bo vedel več kdo je. Spraševal se bo zakaj in kaj bi on lahko naredil da bi bilo drugače in zakaj se je to moralo ravno zgoditi njemu. Porušila mu bosta tudi njegovo idilo o vama in vama ne bo več zaupal ker sta mu praktično celo otroštvo prikrivala dejstvo o tem, da je posvojen. Tukaj vama lahko le zaželim srečo saj jo bosta potrebovala.

Otroku moraš že takoj ko razume povedati, da je posvojen. S tem, da mu to skrivaš, mu delaš krivico in samo sebe ščitiš pred tem. Ko postane najstnik, bo prvo kar bo naredil, začel iskat svojo identiteto, vi ste mu jo odvzeli in bo sedaj doživel hudo krizo.

Majhni otroci to razumejo, ker jim skozi igro in pravljice to subtilno poveš  in jim je kasneje veliko lažje, če so s tem že seznanjeni.

Biti posvojen ni nič hudega in slabega in to jim tako predstaviš. To da nekoga posvojiš, ni samo to, da si potešil svojo željo, da si dobil otroka, katerega sam nisi mogel imeti, pač pa je tudi velika odgovornost, da skrbiš, da bo s tem otrokom vse ok tudi glede te plati, ki ni lahka.

To da otroku poveš da je posvojen, je prvo kar te naučijo na delavnice za bodoče posvojitelje.
Ne bi bilo slabo, da bi šli na kakšen razgovor k gospe Banko, ki vodi te delavnice.

Mojo sosedo je posvojil mož njene mame, ki pa ni bil njen oče. Da jo je posvojil, je izvedela na zapuščinski razpravi. Grozno ji je bilo in s svojo mamo od takrat nima stikov. Njen biološki oče je večkrat prišel na obisk, jo pestoval, “cela vas” je vedela, da je to njen oče, le ona ne. Si lahko to predstavljaš, ko je izvedela resnico?

Glede na to, da v Sloveniji posvojitev praktično ni, oziroma če so, pretežno znotraj družin (očim, mačeha, teta, stric) je itak tole zgodbica za klike.

Za občo uporabo je pa profesor Dumbledore lepo povedal : “na splošno je resnica vedno boljša izbira, kot laž”.