Ali podzavestno sovražite svojo mamo?
Ja, takole. Mame ne sovražim. I
mam jo rada kot mamo, kot osebo, ki mi je prva leta življenja bila vse na svetu, ki mi je kasneje tudi prva strla srce, s katero sva na koncu postali dva ločena pola … Sem ji že davno vse odpustila, vendar pravega stika ne bova več nikoli imeli, ker je minilo preveč let in bilo preveč leta, ko sva bili ena od druge izgubljeni. Delovala, ravnala je takrat tako, kot je nabolje znala. Vem tudi, da dandanes zaradi tega trpi. A to je njena karma, njen dolg in njena izkušnja.
Kako to misliš – podzavestno? Jaz svoje ne maram preveč, čisto zavestno, ker mi ni naredila skoraj nič dobrega, pa veliko slabega. Najbrž ne nalašč, to je tudi res.
Ti si moraš pa malo razjasniti pojme. Bistvo podzavestnega je v tem, da nečesa ne veš, se ne zavedaš, ker si to potlačil. Kako lahko torej sprašuješ ljudi, če “podzavestno” čutijo to in to? Neumno in nesmiselno vprašanje.
Mamo sem izgubila v zgodnjem otroštvu in še zdaj, pri petdesetih, se včasih sprašujem, če bi se moje življenje morda drugače odvijalo, če bi še živela. V mnogih ozirih verjamem, da bi se.
In ko slišim karkoli o sovraštvu do mater, tega pač ne morem razumet. Verjamem, da tu in tam obstaja kakšna mama, ki si sovraštvo mogoče zasluži. Da pa mamo človek sovraži zaradi različnih mnenj, pogledov na življenje in takih zadev, mi je pa povsem nepojmljivo.
Je ne sovražim, ampak sem popolnoma brezbrižna do nje. Zame je zgolj ena izmed državljank RS, ki sem jo btw srečala.
Nekoč sem jo sovražila, ker sem hrepenela po njeni ljubezni, a zdaj…ni ostalo nič Sovraštvo je drugi pol ljubezni in vsi, ki jih sovražite vedeti, da jo imate radi in ste jezni nanjo, ker vam dela kar vam dela.
Poskušam, a mami ne morem odpustiti, da je vsa leta vztrajala ob možu alkoholiku. Kljub prošnjam nas, otrok, se ni ločila. Zaradi tega se je ona zatekala v delo, tako, da smo bili otroci kar dvakrat zlorabljeni, enkrat od očeta in njegovega hladnega prezira in še mame ni bilo, ker je toliko delala. Ta čustvena prtljaga se preliva še v naslednje generacije. Da ne bo pomote, mati je vedno zaslužila več od očeta in bi lahko preživeli tudi brez njegove cele plače, ki jo je itq večina šla za pijačo.
Zdaj je oče zdravljen, mati pa še vedno ogromno dela, pa je uradno že v pokoju .
neizmerno jo imam rada, spoštujem je, super človek je, za njo bi naredila vse
A
jo hkrati neizmerno sovražim, no to so težke besede. gre mi pač v nos, ker je tako popolna in se ob njej počutim zguba. ker je vedno bila preveč materinska, preveč skrbela za vse, ker vedno samo dela, dela, dela in ob tem meni zbuja občutek manjvrednosti, kompleksov. A VEM TO JE MOJ PROBLEM
ona ja pa super ženska
Ne razumem kakšni ljudje ste to. Kdor drugega nima rad , nima rad tudi sebe. Sploh pa ne razumem kako lahko sovražite svojo mami. Kakšni ljudje ste to, ali se sploh zavedate kaj pišete, še živali ne smeš sovražiti ,to so namreč tudi živa bitja ne pa svojo mami ,ki vam je življenje dala.Kakršna koli mami je, je vredna vseh časti, ene so dobre druge drugačne, vendar mora človek v življenju pogledat vse dobre in slabe plati. Mogoče je vaša mami imela težko življenje ,ni bila pravilno usmerjena skozi to težko življenje ,naletela na težkega partnerja in se ni mogla drugače peljati skozi življenje kot se je.Ali ste pa tudi vi ki to pišete sami malo ali več pomagali ,da se je vaša mami tako ali drugače obnašala. Ne sodite ,da ne boste sami nekoč sojeni, že res da je kakšen primer težak , ampak vedno je treba pogledat več aspektov , nikoli ni krivec samo eden. pa lep pozdrav vsem dobro mislečim.
to, da nam je življenje dala, je pa jak argument. marsikatera ženska da življenje otroku, potem mu ga pa še uniči, ker ni sposobna biti vsaj približno dobra mama, ker sama sebe ne zna imeti rada, ker ne zna živeti. tako pač je. vsi smo ljudje, in nihče ni popoln. in marsikdo ima iz otroštva travme in svojo mamo sovraži – to sovraštvo je pravzaprav posledica tiste želje vsakega otroka, da bi bil ljubljen, varovan, sprejet tak, kakršen je. česar pa mu žal mama ni bila sposobna dati. tudi ne mislim, da bi bilo taki mami kaj za očitati – pač ni znala. ampak ni pa smiselno, da se delamo, da tega ni in da je vsaka mama popolna.
s tem, da si prav vsak človek zasluži spoštovanje in dostojanstvo (sklepam, da imaš to v mislih, ko govoriš o časti), se pa popolnoma strinjam. in ni pomembno, ali je mati ali ne.
V teoriji vse lepo zveni. Sicer pa moraš najprej imeti rad sebe in nato šele lahko imaš rad druge. Vse je lahko res – mogoče mama (ali oče) pač ni mogel/znal inel druge možnosti, karkoli že, a vendar – če ima otrok hude posledice, fizične ali psihične bolečine za vse življenje, potem verjetno le ne more imeti rad svojih staršev. Najbolj boli to, da jih ne moreš imeti rad, kakor bi si želel in kakor bi bilo “normalno”, še bolj kot sama dejanja, ki so se zgodila.
Je zelo težko razumeti, če tega sam ne doživiš. Predstavljaj si, kako hudo boli, ko namesto materine ljubezni, ki jo vsak otrok potrebuje, dobi batine, je prepuščen sam sebi, zavračanje in še marsikaj. Poskusi se postaviti v vlogo takega otroka. Ne gre za obsojevanje, gre za čustva in bolečino – ki si je nihče sam namenoma ne izmisli, a ne?
kdo govori o različnih mnenjih? A da obstajajo mame, ki so svoje otroke pretepale, poniževale, žalile, maltretirale, bile pijanke, dovoljevale spolne zlorabe,…ti pa ni padlo na pamet?[/quote]
Verjamem (čeprav težko), da obstajajo tudi take mame, ja. Ampak v življenju še nisem slišala za kakšno tako v svoji okolici, med znanci, prijatelji. Edino v časopisih berem o takih zadevah, zato verjamem, da takih mam ni prav veliko.
jest ne vem kakšni pacienti (oz bolje rečeno pacientke, menim da je med ženskami več takih ki sovražijo svoje mame) ste eni tu gor da sovražite lastno mamo? Kako lahko sovražiš lastno mamo ki te je rodila, spravila gor in skrbela zate? To bi nekako še razumel v primeru kakšnih spolnih zlorab, ampak vse ostalo pa…je očitno z vami nekaj hudo narobe.
Jaz imam svojo mamo rad in jo spoštujem, ker je 1A mama.
Hvala bogu, da jo imaš rad in nimaš take izkušnje in da je tvoja mama 1A mama. Ceni to in bodi hvaležen, da je tako. Poskusi si pa predstavljati, da si otrok, ki je zanemarjan, kregan iz dneva v dan, tepen, da je tvoja mati pijana non stop, da si večkrat lačen kot sit, umazan, da ti mati celo reče, da nisi zaželjen – ni treba, da si spolno zlorabljen! Čustvena zloraba je za malega otroka, ki je občutljivo bitje izjemno huda! Sama, HB tega nisem doživela, se pa lahko vživim v takega otroka – bi me zlomilo – in ne vem, kako bi potem tako mater (ali očeta) imela rada!
In teh primerov je žal več, kot si mislimo – jih poznam nekaj okrog sebe. Enega fanta zelo od blizu. Si je sedaj ustvaril družino in se še vedno bori z vzorci, ki jih je dobil od svojega očeta in se mora hudo truditi, da jih ozavešča in tako ne prenaša na svoja dva otroka. HB mu uspeva tudi s pomočjo žene, ki točno pozna njegove izkušnje. Očeta pa sovraži.
Gavrilovič – kako lahko označiš ljudi, ki svojih staršev ne morejo imeti radi iz tehtnih razlogov, za paciente – prav vsak človek si želi, da bi imel s starši pozitiven odnos, se ti ne zdi? Vsaka oseba ima svojo zgodbo, ne moreš kar tako posploševati! In poskusi malo gledati širše iz več zornih kotov, ne samo skozi svoje videnje in svoje izkušnje!