Prosim za predloge za dobrega psihoterapevta ali psihologa v Ljubljani ali okolici. Nekoga za pogovor, za morda raziskovanje vzroka vzorcev in njihovo rešitev. Ne gre za kakšne zlorabe ali težke stvari, bolj recimo za družinske težave, vzorci iz primarne družine.

Cena ni nujno problem, raje malo več za kvalitetno obravnavo kot premalo za šnelkurs šola varianto. Predvsem pa nekdo, ki ne nosi svojih travm v ordinacijo in ki izvaja tudi sam svoje terapije; ne vem točno, kako se temu reče, ampak da pač dela res v skladu s stroko in etiko.

Ne Milivojevića.

Hvala.

Nobenega predloga?

Iščem po spletu in je zmeda samo še večja…

Najprej definiraj, kaj sploh hoces. Med psihologom in psihoterapevtom je velika razlika, to je blo ze ogromnokrat razlozeno. Vecina psihicnih tezac izvira iz globokih vzorcev iz druzine, tako da si tud s tem ne da kej dost pomagat. Ker je terapevtov veliko, se vecinoma subspecializirajo. Poglej si, kaj natancno rabis, izberi ene 3 komade in pojdi na uvodni razgovor (praviloma brezplacno). Potem se odloci, ime ni bistveno, pac pa terapevtska “kemija” med vama.

Kdo te je povlekel? Katera predstavitev psihoterapevta ti je bila blizu?
Saj v Lj jih je en kup. Mora tebe povlečt, predlogov je toliko kolikor nas je ljudi. Jaz hodim k Danieli Fiket. Če mi ne bi bilo ok, ne bi bila pri njej.
Vsak se mora sam odločiti in začutiti kam in h komu paše.

Kdorkoli od IKPP, tam so načelo najbplj usposobljeni psihoterapevti- mislim, da jih je 4 in vsi morajo dosegati najstrožje standarde. Jaz sem hodila k Bojani Moškrič in je neverjeten človek in psihoterapevt. Je pa zelo drago 80 eur na uro. Če si lahko privoščiš, zelo priporočam.

Težava je, da me nihče ni povlekel. Kvečjemu me jih je kar nekaj odbilo, ko berem reference. Ne vem zakaj. Morda se mi je IKPP res zdel najboljši. Hvala še enkrat za predlog, se najbrž res kar nanje obrnem.

Poznam razlike med psihologom in psihoterapevtom, ampak kar jaz želim, mi lahko nudi katerikoli od obeh, če je dober zame. Ne rabim psihiatra, želim nekoga s kilometrino, ki se zaveda, kaj počne in kako je treba pomagati, ter ima tudi dovolj samorefleksije in se sam udeležuje terapij ali kakorkoli se temu reče (supervizija?).

Če te je odbilo, pa še sploh začela nisi, potem ali tega sploh ne potrebuješ oz. si lahko pomagaš sama. Sama najdeš pot. Malo poguglaš, greš na YT, v knjižnico.
Se strinjam, da (skoraj) vsi takšni in drugačni terapevti v prvi vrsti zdravijo sebe. Če prav razumem iščeš nekoga, ki se ti bo res posvetil. Ampak pri njih te topline, zavzetosti ni.
Kakoroli že, dokler ne najdeš poskusi kaj prebrati tukaj:
Vaš link mogoče ti bo kakšen naslov sedel, nakazal rešitev.

Nihce ne more postat in bit terapevt brez supervizije.

Veš, veliko te poti je že narejene;) Ampak mislim, da je potrebno še malo več. Včasih samo kakšna neumna, majhna stvar, da ti naredi klik, da so stvari bolj jasne ali da se razkrije tisto, kar si morda ves čas vedel, pa ni prišlo do izraza.

Se mi zdi, da vem kar ogromno in se kar dovolj poznam, tudi prepoznavam vzorce, reakcije, se tudi zavedam, da npr. moja jeza škoduje izključno meni, ampak preklopit pa še ne znam. Morda pogovor s kom lahko pomaga narediti ta uvid, ali pa razsvetliti tisti prvi izvor problemov. Včasih se sami lovimo in kakšna pomoč prav pride. Tudi če na koncu grem zaman, je to lahko ena lekcija:)

Hvala za link, pogledam še tam.

Klinični psiholog in psihoterapevt dr. Branko Franzl. Ogromno izkušenj, strokoven in zelo prijazna oseba. Hodila k njemu eno leto in pol.

Pardon, popravljam: ni dr.
Pač pa ima naziv asist.mag.sci., dipl.psih., specialist klinične psihologije.

Pravilno ste se odločili, da iščete pomoč pri psihiatrih in kliničnih psihologih. Ti so tisti, ki si dejansko zaslužijo poimenovanje terapevt.

Koga izbrati pa je odvisno od vas samih in seveda področja, kjer bi radi napredovali.

Poznam ogromno psihoterapevtov, psihiatrov in psihologov. Se strinjam, da se dober psihoterapevt ves čas udeležuje lastne supervizije; le tako zagotavlja kakovost.
Urejen psihoterapevt vedno izda račun za storitev in mu ne pade na pamet, da bi počel kako drugače; to govori za njegovo moralno integriteto in načelnost, ki sta na tem področju ene izmed ključnih lastnosti (ne moreš bit selektivno moralen, ali si ali nisi). Psihoterapevt mora biti inteligenten, pronicljiv in imeti za seboj veliko dela na sebi (lastne terapije).
S knjigami in YT si sam ne moreš tako pomagat kot s tem, da stkeš psihoterapevtski odnos in znotraj tega pričneš odigravati svoje vzorce in jih s terapevtovo pomočjo ozavestiš in presežeš. To ni primerljivo, ljudje smo odnosna bitja.
Sicer pa vse pohvale, da se misliš tega lotiti, je naporno, ampak vsekakor vredno truda in osvobajajoče. Ko bi bilo več takih kot si ti, bi bila naša družbena klima bistveno boljša kot je.

Priporočam pa Anito Prezelj in Bojano Moškrič.

http://www.zpsi.si/psihoterapevti-seznam

Poisčeš všečne, greš na uvodni razgovor in vidiš, če ti odgovarja.

Pravilno ste se odločili, da iščete pomoč pri psihiatrih in kliničnih psihologih. Ti so tisti, ki si dejansko zaslužijo poimenovanje terapevt.

Koga izbrati pa je odvisno od vas samih in seveda področja, kjer bi radi napredovali.
[/quote]

Ah, pretiravas!
Z zensko ni nic kaj dosti narobe, zeli samo pospesiti svoj proces in pri tem lahko pomaga kdorkoli, ki ima dobro mero obcutka… konec koncev, tudi najboljsi prijatelj s pogovorom, ki lahko bolje razume situacijo od nekega zdravnika.

Veš, veliko te poti je že narejene;) Ampak mislim, da je potrebno še malo več. Včasih samo kakšna neumna, majhna stvar, da ti naredi klik, da so stvari bolj jasne ali da se razkrije tisto, kar si morda ves čas vedel, pa ni prišlo do izraza.

Se mi zdi, da vem kar ogromno in se kar dovolj poznam, tudi prepoznavam vzorce, reakcije, se tudi zavedam, da npr. moja jeza škoduje izključno meni, ampak preklopit pa še ne znam. Morda pogovor s kom lahko pomaga narediti ta uvid, ali pa razsvetliti tisti prvi izvor problemov. Včasih se sami lovimo in kakšna pomoč prav pride. Tudi če na koncu grem zaman, je to lahko ena lekcija:)

Hvala za link, pogledam še tam.
[/quote]
Pri vseh vzorcih, ki so ti nadlezni in pridobivas, nove, boljse, spet samo.preko izkusenj izboljsujes…. Ko ti nekdo stopi na zul ali sebi, takrat se zavestno odloci, da bos reagirala drugace. Ne z jezo, ket ranis sebe in sogovornika ampak z umirjenostjo, vzpodbdo… Ko si ze predelala druge vzorce, pa ja ves.

Zame je psihoterapevtika enostavno prešvoh zadeva, zato mi ni zanimiva. Izredno me pa zanima osebnostna in duhovna rast, ki prebuja znotraj posameznika “noro” fantazijo ter prenos te fantazije v realnost. To je sfera čudežev in prebujanje raznih “norih” sposobnosti v posamezniku.
Npr. človek je celo vesolje in izven človeka nič ne obstaja.
V globinah jedra vaše večne duše vse nastaja.

Pri vseh vzorcih, ki so ti nadlezni in pridobivas, nove, boljse, spet samo.preko izkusenj izboljsujes…. Ko ti nekdo stopi na zul ali sebi, takrat se zavestno odloci, da bos reagirala drugace. Ne z jezo, ket ranis sebe in sogovornika ampak z umirjenostjo, vzpodbdo… Ko si ze predelala druge vzorce, pa ja ves.
[/quote]
Seveda vem, a se vseeno uspem znajti v istih vzorcih, istih reakcijah. Teoretično mi je marsikaj znano in jasno, v praksi pa bolj slabo deluje. Morda tudi zato, ker ne uspem zaznati še česa drugega, še kakšnega vzorca, ki mi ni očiten? Morda, ker kakšno stvar napačno razumem, napačno vidim?

Dejansko je v mojem življenju bilo že dosti slabše, pa mi je uspelo iti skozi tisto. Ampak večkrat se znajdem na istem mestu. Temu morda ne moremo več reči lekcije, izkušnje. Morda neka pot do rešitev, morda neko zunanje “razsvetljenje”. Vem, da je prva in edina rešitev pri meni, a morda mi kdo zunanji, ki lahko zadeve vidi objektivno, da nek nov uvid in spremeni tok razmišljanja, posledično tudi vzorcev in reagiranja.

Tudi jaz lahko kot objektivni opazovalec dam ogromno super nasvetov, a ko pride do mene, do mojih občutov, se jih je težko držati;) Ravno ta teden je bil en butast dogodek, ki se z več osebami ponavlja, sicer na različnih področjih. Pa si rečem – nehaj, za reakcijo drugega je kriv izključno drugi in ne ti, to je njegova reakcija, ne je sprejemati. Ampak vseeno so bili občutki drugačni. Teorijo v prakso. Laže reči kot narediti;)

Seveda vem, a se vseeno uspem znajti v istih vzorcih, istih reakcijah. Teoretično mi je marsikaj znano in jasno, v praksi pa bolj slabo deluje. Morda tudi zato, ker ne uspem zaznati še česa drugega, še kakšnega vzorca, ki mi ni očiten? Morda, ker kakšno stvar napačno razumem, napačno vidim?

Dejansko je v mojem življenju bilo že dosti slabše, pa mi je uspelo iti skozi tisto. Ampak večkrat se znajdem na istem mestu. Temu morda ne moremo več reči lekcije, izkušnje. Morda neka pot do rešitev, morda neko zunanje “razsvetljenje”. Vem, da je prva in edina rešitev pri meni, a morda mi kdo zunanji, ki lahko zadeve vidi objektivno, da nek nov uvid in spremeni tok razmišljanja, posledično tudi vzorcev in reagiranja.

Tudi jaz lahko kot objektivni opazovalec dam ogromno super nasvetov, a ko pride do mene, do mojih občutov, se jih je težko držati;) Ravno ta teden je bil en butast dogodek, ki se z več osebami ponavlja, sicer na različnih področjih. Pa si rečem – nehaj, za reakcijo drugega je kriv izključno drugi in ne ti, to je njegova reakcija, ne je sprejemati. Ampak vseeno so bili občutki drugačni. Teorijo v prakso. Laže reči kot narediti;)
[/quote]

Dobro se poslusaj, cuti, kaksen je obcutek pred ponavljajocimi dogodki. Kdo je imel doma, odrasel, avtoriteto, da si obcutila obcutek, ki ga imas tu in te prosi, da vzorec prekines.

Ah, pretiravas!
Z zensko ni nic kaj dosti narobe, zeli samo pospesiti svoj proces in pri tem lahko pomaga kdorkoli, ki ima dobro mero obcutka… konec koncev, tudi najboljsi prijatelj s pogovorom, ki lahko bolje razume situacijo od nekega zdravnika.
[/quote]

Brez imena konkretno naproša za psihiatra ali psihologa, ne “prijatelja”.

Meni je zelo pomagala Tjaša Kos. Dela v Ljubljani.

Žal ti bo New age nudil le trenutni obliž za traume iz otroštva in ti z lažno pozitivnostjo povzročil več trpljenja kasneje. Sicer tako paše, da omogoči okolje, kjer se počutimo vredne, pomembne, a je žal tako, da te hitro napumpa s pozitivo, kar je v resnici hišica iz kart. Če s terapijo ne presežemo otroških vzorcev in ozavestimo, kako nam je bil občutek manjvrednosti in nepomembnosti privzgojen in ga nato v vsej polnosti ponovno podoživimo, ne bomo nikoli presegli lastnih privzgojenih vzorcev. S tem ponovno naložiš operacijski sistem. Tokrat novo verzijo, ki je stabilnejša

Sicer, mi je po eni strani new age… po svoje…. blizu, mnogo stvari, ki mi olajšajo življenje in delovanje med ljudmi zaradi dobrega in pozitivnega mindseta, a razreševanje otroških traum ne bi prepustila gurujem, bralcem tarot kart in raznim channelerjem. Tudi law of afraction ni my cup of cofee. Ampak…. ko bereš kakšne druge filozofije, vidiš da je new age pobran malo iz budizma, veliko s hinduizma… in nima veze z magical thinking.

Skratka…psihoterapija ima veliko prednosti, predvsem te drži na tleh, ker sicer lahko precej odbluziš z new ageom. Najtežje pri tem je, ker izgubiš stik s seboj, zdi pa se ti, da veš in čutiš vse. V resnici pa si napumpaš le predstavo o sebi.

Žal ti bo New age nudil le trenutni obliž za traume iz otroštva in ti z lažno pozitivnostjo povzročil več trpljenja kasneje. Sicer tako paše, da omogoči okolje, kjer se počutimo vredne, pomembne, a je žal tako, da te hitro napumpa s pozitivo, kar je v resnici hišica iz kart. Če s terapijo ne presežemo otroških vzorcev in ozavestimo, kako nam je bil občutek manjvrednosti in nepomembnosti privzgojen in ga nato v vsej polnosti ponovno podoživimo, ne bomo nikoli presegli lastnih privzgojenih vzorcev. S tem ponovno naložiš operacijski sistem. Tokrat novo verzijo, ki je stabilnejša

Sicer, mi je po eni strani new age… po svoje…. blizu, mnogo stvari, ki mi olajšajo življenje in delovanje med ljudmi zaradi dobrega in pozitivnega mindseta, a razreševanje otroških traum ne bi prepustila gurujem, bralcem tarot kart in raznim channelerjem. Tudi law of afraction ni my cup of cofee. Ampak…. ko bereš kakšne druge filozofije, vidiš da je new age pobran malo iz budizma, veliko s hinduizma… in nima veze z magical thinking.

Skratka…psihoterapija ima veliko prednosti, predvsem te drži na tleh, ker sicer lahko precej odbluziš z new ageom. Najtežje pri tem je, ker izgubiš stik s seboj, zdi pa se ti, da veš in čutiš vse. V resnici pa si napumpaš le predstavo o sebi.
[/quote]

Mene izredno zanima “šamanizem” vračarstvo, za katerega sem mnenja, da je neke vrste podlaga tudi za psihoterapevtiko. Tukaj na tem forumu je pa zanimivo, da ves čas drug drugemu rušimo ta stabilen operacijski sistem, na katerem delujemo. Tudi sam ves čas potrebujem neko novo stabilnejšo verzijo. O tem kar ste pa zapisali pa še vedno razmišljam…

Brez imena konkretno naproša za psihiatra ali psihologa, ne “prijatelja”.
[/quote]
Točno tako. Zavedam se, da lahko s prijatelji ali kom, ki nima kilometrine in ne zna zaznati vzorcev pri sebi, kvečjemu stopicam na mestu. Zato tudi morda malo višji standardi, koga izbrati. Vem, da se tudi sami terapevti zapletajo v pacientove zgodbe, da lahko tudi ne morejo ali znajo pomagati, ker imajo iste vzorce – recimo neka terapevtka, ki gre skozi grdo ločitev, bo izjemno težko dobro svetovala pacientki, ki ima isti problem.

New age me ne zanima, ta lekcija je že za mano;) Čeprav ima v teoriji zelo dobre stvari, je zelo velik problem v praksi. Ampak najti dobrega recimo bioterapevta v Sloveniji je izjemno težko. Poznam kar nekaj literature in prakse na tem področju, grozljivo pa je, da nekdo po vikend tečaju že odpre svojo prakso in misli, kako je sposoben zdraviti. Zdravljenja se lotevajo ljudje, ki še nimajo preddispozicij za to, s tem pa lahko zafurajo bodisi pacienta bodisi sebe, najraje pa kar oba. Potem se pa sprašujejo, zakaj so zboleli, zakaj se jim isto ponovi čez nekaj časa…

Vsak new ager bi moral prebrati vsaj dve knjigi, s tem da meni že ogromno literature sploh ni šlo, pa verjamem, da je tista definitivno bolj relevantna.

Morda pa tukaj zdaj že delamo uvod v terapijo;=)

Hvala vsem za odgovore, zelo ste pomagali.

Priporočam Zavod Pogled, Domžale. Gospa ni psihiatrinja, je pa super terapevtka!