Moj 2 letni sin je sedaj drugo leto v vrtcu, v pon. je dobil od novega fantka ful močan ugriz v rokico, popoldne mi je zakuhal na 39, včeraj sem bila na bolovanju, prej me kliče spet tovaršica, da ga je ta isti spet ugriznu, bi kar popenla… Ugrizi so ful močni, moj tamali je pa ful neagresiven, v prejšnjem letu ni bilo nobenega problema, so bli vsi ful pridni…
Mi kar kuha, kako ste oz. bi ve reševale tako situacijo? Sem menda preveč jezna za trezno razmišljat, help!!!

M.

Bo šlo mimo. Smo dali tudi mi lani to skoz, ko smo imeli eno tako agresivko v skupini (so bili vsi ogrizeni, popraskani, poščipani od nje). Pol se je ona po enih dveh mesecih ustavila pa se je lotila druga … :)))) Sem se jezila tudi jaz (kot še marsikatera mama iz skupine) … smo že hoteli sklicat posebni sestanek skupaj s starši od agresivke, pa se je potem nekako vse skupaj umirilo. Pač … morajo dat tudi to skoz. Eni se navadit, da z agredijo ne naredijo nič … in drugi se navadit branit takih agresivnežev. :)))

jest bi šla u vrtec pa bi unga tamauga, k je mojga tamauga ugriznu parkrat okol ušes, mal vzgoje mora bit, učiteljci bi pa pol plače trgala, ker ne opravlja svojega dela

Evo … to ti je prava rešitev!!!!!! :))))))

Pa kako so lahko tako majhni otroci tako agresivni? Kakšne starše imajo? jaz bi šla starše parkrat okrog ušes..

In pol najboljše, da se na koncu vsi zbunkajo in seveda, otroci naj veselo to gledajo, da se bodo naučili, da se tega ne počne. ;))) :))))

Jaz ne bi krivila starše.
Vzgojiteljica mora starše otroka ki grize takoj opozorit, tako da se starši lahko tudi doma pogovorijo z otrokom. Takoj ko ugrizne ga je treba okregati.
Kaj bo pri tem pomagal sestanek med starši??

Pri nas je bilo tako, da je naša vzgojiteljica večkrat opozorila starše na vedenje njihove hčerke, vendar ni nič zaleglo (ena od mamic mi je celo povedala, da baje, ko je oče te hčerke to slišal, da jo je hotel kar tam v vrtecu udarit, vendar da ga je potem vzgojiteljica ustavila … ampak ker tega nisem videla na lastne oči ne vem ali je res ali ni). Po dveh mesecih stalnih ugrizov in hudih prask smo se hoteli starši skupaj vsest, da se pogovorimo o nastali situaciji … ampak kot bi ta mala to čutila je takrat nehala toliko grist, praskat, cukat … verjetno tudi zato, ker so jo vzgojiteljice prijele v roke in ji dopovedale, da se tega ne počne.

Tudi naš fantek je danes nekoga ugriznil, je bil prvi dan v vrtcu in to le tri oz. štiri ure, uvajalne ure! Menim, da je to en način preizkušnje, en način po prevladovanju tudi njegovega lastnega strahu ali kaj podobnega, ker tega doslej ni počel.

Vendar pa sem prepričana, da bi vzgojiteljsko osebje to lahko na drugačen način reševalo, kajti neprimerno se mi zdi zdaj po materi tega “agresivneža” udarit (tudi vzdevek “agresivnež” se mi žal ne zdi na mestu, ker to pomeni vse kaj drugega, kot otroka, ki je uporabil za izraz svoje lastne stiske namesto rok, nog pač zobe!!! in to ne označuje agresivnega človeka, niti najmanj!….:-)), ker se v taki situacji znajde vsaj polovica novodošlih otrok in seveda z njmi mater, ki še vedno ne, kaj vse pride iz njihovega otroka, ko je v stiski, nje pa ni poleg njega. Menim, da je to en določen preizkus moči, ki so ga dolžne spremljati in korigirati vzgojiteljice, zato bi bilo dobro, ko bi v prvem mesecu, ko je veliko novih otrok, imeli ti novi otroci par dodatnih oči, nekoga, ki bi jih bolj konkretno spremljal, bedel nad njimi in jim skušal pomagati, ko želi iz njih nekaj, kar doslej tudi sami niso poznali.

Psihologinja v vrtcu, pri kateri so ponavadi matere otrok, ki prvič pridejo v vrtec skupaj z otrokom na razgovoru, kjer povedo vse možne posebnosti otroka, vse, kar bi naj vzgojiteljsko osebje vedelo in bilo na to pozorno (jemanje določenih zdravil, posebnost v značaju, jok, strah otroka, lulanje, prehranjevanje, spanje etc.etc.etc.) je pri našem fantku tudi povedala, da se to, kar se je zgodilo lahko zgodi, ne velikokrat, prve dni pa je to možno, da lahko nad nekoga dvigne roko, ga pahne stran, ga klofne in še kaj, vendar to ne pomeni, da je agresiven, napadalen, hudoben, surov … s takimi nadimki ne bi smeli otroka etiketirati, dokler ni mimo mesec dni varstva v vrtcu, potem pa se itak varuške in vzgojiteljice ter psihologinja pogovorijo z vsakimi starši posebej in opozorijo na reči, posebnosti, moteče faktorje, ki jih morajo starši skupaj z otroci popraviti, odpraviti etc.

Torej, prepusti vzgojiteljici, varuški in psihologinji, da pomagajo otroku, ki je zagotovo v stiski in ne skušaj s svojim odzivom, ki je trenutno velika in močna jeza zagreniti že tako težko preizkušnjo bodisi otroku in seveda materi, ki je prav tako v veliki stiski. NIkomur, ki prvič nekam prihaja z malim otrokom, zagotovo ni lahko v taki situaciji.

Če pa se stvar le ne bo uredila, pa je potreben najprej posvet z vzgojiteljico in psihologinjo, le-ta pa vas bo po svoji presoji soočila še z otrokovo materjo.

Lep pozdrav in čim manj težkih dni vam želim.

Se ti hecaš?Kaj pa če bi bil to tvoj otrok in ali misliš,da bi to pomagalo?

Je tepež in klofuta po tvoje “vzgoja”? Okoli ušes???? !!! Mar ni boljša roka po ritki ??? Mar bi ti prenesla najhujši udarec, ki lahko doleti človeka, kaj šele otroka … klofuta? Se ti ne zdi, da je klofuta najbolj sramotno dejanje za tistega, ki jo da in tudi za tistega, ki jo prejme? Če bi ti tako vzgjala svojega otroka, se ne čudi, če bo kdaj v življenju njegov partner in njegov otrok tudi deležen njegove klofute. Ne bi ti želela, da bi to videla in doživela !

Halo, moj otrok je tukaj žrtev ne tisti, ki grize!!!! Sem uvajala dva otroka v vrtec BREZ PROBLEMOV!!!!

Ne mi solit pameti, da ki ti otroci so bogi, da so pač taki, agresivni, da taki pač so in naj jih take sprejmemo in se jim prilagodimo!!! Zakaj bi se mi mogli prilagajat, ko nismo nič krivi?

ZAKAJ MOJI OTROCI NISO AGRESIVNI IN NE GRIZEJO???

Ali veste, da se otroka ne sme udarit … oz. ne na tak način, kot ga opisujete tu zgoraj in da se starše, ki to počnejo, lahko in mora prijaviti in da se ta prijava smatra kot zloraba otroka ??? :-)) Ali vemo, vsi mi starši, da je vzorec našega obnašanja tisti vzorec, ki ga on ponese v svoje življenje in tako tudi on sam ravna? Če ga bomo tepli ali zahtevali od mame nekoga drugega, da ga udari in na ta način kaznuje, bomo sprejeli to, da bo ta otrok tepel naprej svoje otroke, ker bo mislil, da je to edini način, ki ga otrok razume ???? :-))) Mene boli v dno duše, ko prebiram take reči. Nekako niti brati ne morem, mi je zelo zelo žal, ampak s tem načinom vzgoje se pa jaz žal ne bom mogla nikoli sprijazniti! Priznam le tisto “tepežko”, ko je otrok star tam nekje do tretjega leta in ima še pleničko, da se mu naloži eno po riti, ker drugače pač nekako ne razume, da mu želimo dopovedati, da kaj ni prav in da česa ne bi smel narediti, pa še to je meni osebno full težko padlo. Raje sem uporabili druge oblike kazni: nisem šla na sprehod z njima, nista smeli gledati risanke, ker nista ubogali, ker nista pospravili igrač, ker sta bili do prijateljic zlobni, ker se tako pač ne dela …. morali sta v svojo sobo in tam ostati, dokler nista ugotovili, kaj sta pravzarpav narobe naredili in dokler se o tem nista bili pripraljeni pogovarjati in dokler se skupaj nismo pomenili, kaj je prav in kaj ni in zakaj je to in ono pač narobe. Dostikrat sta bili v sobi zelo dolgo, sta res full dolgo kuhali rilec, ampak … potem je stvar stekla, ko sta zakapirali, zakaj sta “zaprti” v svojem prostoru, zakaj ne smeta z menoj v trgovino, zakaj jima nismo kupili tega ali onega, kar sta si tako zelo želeli, zakaj v poznejših letih nista dobili žepnine … Na vse možne načine smo usklajevali njune in naše zahteve, njuna in in naše pravila obnašanja, njun i naš prav … sicer je to različen način vzgoje za različno dojemljive otroke, seveda, to razumem, le meni osebno to malo težje pade. Da pa bi klofutala drugega otroka, o križ božji, mi niti na kraj pameti ne pade, le kdo mi je sploh dal pravico udariti svojega lastnega otroka, kaj šele drugega otroka ??

Marija … sej so se sam hecali … :)))) Pač … to se v vrtcih, igriščih in kjerkoli se otroci družijo, pač dogaja. Da se pa zaradi tega tako razkačiš, kot se je razkačena, je pa čisto brezveze in nepotrebno. Zato tudi tej posti.

Vsaj jaz jih tako razumem, no … :))))))))))))))

Ker so si otroci med seboj zelo zelo različni. Niti med seboj si niso bratje in sestre skorajda ne podobni, so si različni, kaj šele drugače. Seveda je tvoj otrok žrtev, vendar … si ti morda njega vprašala, kako on to “žrtev” prenaša in kako se je on branil? Mar misliš, da je tvoj otrok preveč miren, da bi se znal ubraniti? Mar boš vedno ti tista, ki bo hodila okrog in urejala stvari za svojega otroka? Zdi se mi, da je najbolje, da se otrok začne od malih nog boriti za svoj prostor pod soncem in da je to tudi ena od oblik iskanja in borbe in postavitev na svoje mesto!

Seveda, če se take stvari dogajajo le prepogosto in da je tvoj otrok preveč miren, potem je treba na vsak način stvari drugače rešiti, to je samo po sebi razumljivo. V obratnem primeru pa je res najboljše, da se otrok sam postavi zase, to je eden od mnogih načinov socializacije v vrtcu.

Oprosti, nisem hotela ne učiti, še manj žaliti, le smilijo se mi vsi ti malčki, tisti, ki so v vrtcu že dlje časa, pa se ne znajo postavit zase, tisti, ki na drugačen način pokažejo, kaj so, tisti, ki si kljub vsemu znajo izboriti svoje mesto in vsi ostali, ki so zgolj opazovalci. In to je pač tisti prvi pravi zaresni korak v življenje, v katerega vstopa vsak otrok. Konec koncev je od tega dne dalje borba za njegovo samostojnost, za to, da ga bodo upštevali tudi drugi pač njegov stalni spremljevalec. Želela sem samo povedati, da ni potrebno vse rešiti na nož že prvi ali drugi ali tretji dan ponovnega vstopa v vrtec ali prvega vstopa v vrtec in da so vzgojiteljice tiste, ki so strokovni kader in ki imajo vseeno malo več izkušenj pri vzgoji in obnašanju otrok, saj imajo dnevno vpogled v značaje ogromnega števila otrok, mi pa la v značaj in karakter našega oz. manjšega števila otrok?

Veš, bugica, meni so bili otroci vedno nekaj, kar mi je stopilo v dušo in vedno sem jih jemala kot majhne ljudi, s katerimi je treba ravnati tako, da bodo nekoč sposobni skrbeti zase in za svoje najbližje, za svoje partnerje in za svoje otroke in da se bodo znali soočiti z življenjem, takim in drugačnim. In v to življenje seveda take in podobne stvari žal v mojem pojmovanju in v mojem življenju ne sodijo in me seveda taka izjava hudo zaboli, ker isti momemnt začutim klofuto na svojem licu. Ljuba Bugi, hvala, ker mi skušaš pomagati razumeti, kar je težko razumeti. Če mlado mamico slišim kaj takega reči, mi gre kar kurja polt po telesu… vzela bi otročka in ga umaknila magari le verbalnemu nasilju !!!:-)))) Kako si ti drugače ??? Si bolje? Si sprejela danost? Saj bo, boš videla da bo ! Enkrat zagotovo bo in takrat bova odprli šampanjce, kajne?:-)))

Halo, gre za še ne 2 leti stare otroke. Kako naj starši doma otroku dopovejo, da se ne grize? Če grize tudi doma, ga lahko ustavijo, čvrsto primejo za roko … Kaj pa če doma tega ne počne, če to počne samo v vrtcu, ker je pač v stiski in ne zmore drugače ravnati? Mu lahko še tolikokrat poveste, da ne sme grist, pa bo naslednjič spet ugriznil.
Gre pač za dvoletnike, pri katerih mislim, da s pogovorom ne prideš prav daleč. Pa še čisto pričakovana reakcija je tole grizenje.
Seveda pa je potrebno male grizlije ustaviti. In, to pa je dolžnost vzgojiteljic, da sta pač malce bolj pozorni na malega grizlija, da opazita, kaj se v skupini dogaja, skušata to preprečiti in otroku nekako dopovedati, da se to pač ne dela.
Tako, da, jaz bi se prvo pogovorila z vzgojiteljicama in jih prosila, da malce bolj popazita tako na tvojega, kot na grizlija, da ne bosta preveč tičala skupaj.

Saj vem, da je hudo, če jemlješ zadevo dobesedno in če jo jemlješ, kot da je res. Tudi jaz takšne stvari teko sprejemam, ampak ni kaj … tudi to se dogaja in marsikdo od nas je zrasel gor s klofutami. Jaz se s tem ne obremenjujem. Vem, da svojega ne pretepam (no … mogoče sem mu res dala kdaj kako po riti, ko mi je dvignilo pokrov … ampak kaj ko skoz plenico nič ne čuti in se mi je začel mulo smejat nazaj) in to mi je dovolj.

Ja … sem sprejela. Pač … ni bilo … žal. Mogoče res ni še čas, čeprav si jaz tako močno želim, da bi bil. Prepričana sem, da otroci vejo, kdaj je pravi čas, da pridejo k nam. Tako kot je vedel Tomi kdaj prist … in tako po vedela naša Tina, kdaj bo prišla. :))))

Ja, menda to zelo učinkuje: trd stisk roke in ne popustiti, ko se to zgodi, vedno znova in znova in morda tudi poizkusiti tako, da malega sami rahlo ugriznemo in da to sam občuti in mu potem skušamo povedati, da to boli in da te ne sme početi. Kaj vem, saj ne želim biti pametna, kje pa, le razmišljam, kako bi vse to lahko preprečili in Silvy ima meni zelo razumno razmišljanje. Na en način je otroku treba dat vedeti, da ne dela prav in zato je povečana budnost vzgojiteljic ob novih članih skupine nujno potrebna in seveda njihov strokovni pristop.

Vse se strinjam s tabo … edino bi pokomentirala zadnji stavek … glede tičanja skupaj. Grizlica v naši skupini je bila tudi ena najbolj priljubljenih in prisrčnih otrok v skupini. Otroci so jo naravnost oboževali (še posebej naš) in so stalno govorili o njej in kar silili v njeno družbo. Naš je bil nekaj mesecev prav “zaljubljen” vanjo in ni bilo šans, da bi jih držal narazen. In seveda … :)) … je vsak drugi dan fasal tudi kak “ljubezenski” ugriz. :)))

bgv točno tko

sam eni ne dojamejo, dan lahko jutri tudi njihov otrok postane agresivnež

“Neeee … naš pa ni tak! Doma tega nikoli ne počne!” :)))))))))))))

Eh, me je najbrž zmotilo to, ker nimaš smeškov zadaj ! Sorry! NIkar ne razumi, da sem te želela jeziti!:-)))

Po moje je težko vse otroke tako nadzirati, da bi vzgojiteljice lahko preprečile ugrize. Za to bi morala ena stalno imeti na očeh otroka, ki grize, kar pa je realno nemogoče. Eden se pokaka in ga je treba previti, drugemu varuška briše nos, medtem pa se zgodi, kar se zgodi. Pri tolikih otrocih je enostavno nemogoče preprečiti vse ugrize, praske, buške.

Je pa možno storiti nekaj drugega, če bi se na roditelj. sestanku starši strinjali. Ko namreč otrok ugrizne, porine, udari, ga je treba prijeti za roko, ostro reči NE in za nekaj časa odstraniti na drugo stran igralnice tako, da se npr. 10 min ne sme igrati z drugimi. Samo take stvari so ponavadi delikatne, starši takih otrok imajo občutek, da se njihovega otroka šikanira ipd. Samo če je določen otrok res tako težaven, je po moje taka sankcija nujno potrebna in tudi deluje – preverjeno – v vrtcu, kjer so se starši dogovorili, da vsakega otroka, ki bo nasilen, tako obravnavajo. Uspeh je bil zelo velik.

Se absolutno strinjam z xxy. Vzgojiteljice ne morejo vedno preprečiti ugriza, ščipanja, porivanja…
Sicer so pa ti agresivni otroci čisto normalni in je to le stopnja v razvoju. Oni ne vejo, da to boli, povedat jim moreš in to ne sam 10 krat ampak še večkrat.
Do ugriza pride ko se bori npr. za svojo igračo in ne zna govort. Odreagira kot pač zna in on še ne ve da to ne sme. Otroci te starosti začnejo uveljavljat svoj JAZ (ne, ne, sam/a bom, hočem), nastopi trma….pač borijo se.
In otrok ki ugrizne je lahko kot samoobramba, ena punčka drugi nagaja, ji hoče iz rok spulit točno to slikanico, ki jo drži v rok, ta bo po vsej verjetnosti tudi slejkoprej ugriznila.
Drage mamice, hotela sem vam samo povedat, da je to normalno za to starost. Kaj če bi vaš otrok grizel in bi vas starši imeli za ne vem kaj vse.

So pa tudi primeri, ko se starši doma z otrokom tako igrajo. Da se malo grizljajo, porivajo…otrok pa ta vzorec prinese v vrtec (pa še brez občutka) in se tako hoče le igrat.
Poznam npr. mamico, ko jo je fantek ugriznil in ona ga je nazaj, da mu pokaže da to boli. Ne boste verjele, on jo je potem KLOFUTNIL!!!!!!!!Mami se je pa potem samo smejala, kako se je fajn znajdu!!!!!!!!!!!!