Najdi forum

Naslovnica Forum Starševski čvek 3. oddaja Svetloba in sence

3. oddaja Svetloba in sence

v kateri sodeluje tudi Med.Over.Net.

Oddaja se bo odvijala 28. decembra v torek zvečer ob 22- 23 ih, na radiju Ognjišče. 104.5 Mhz. Voditelj bo po vsej verjetnosti Jure Sešek 🙂

In tudi tokrat želimo slišati vaše predloge in si želimo, da pri ustvarjanju Med.Over.Net ovih oddajah pomagate tudi sami. Kot veste je to oddaja enkrat mesečno, ki združuje vzajemnost dveh medijev. Radija in Interneta.

Sodelujete lahko že sedaj, vse do oddaje in nato med samo oddajo, viseli bomo na forumu in na klepetu, ter skupaj soustvarjali oddajo.

Kaj pa je skupna nit te oddaje?

Osamljenost

Praznični dnevi so pred nami in mnogo ljudi je zelo osamljenih. Zato bi v tej oddaji govorili o osamljenosti in kaj lahko storimo, da to osamljenost premagamo? Ali Internet in radijo lahko kako pomagata pri premagovanju te življenjske tegobe?

Zanima me, koga bi želeli kot gosta oddaje? In o čem bi se želeli pogovarjati in razglabljati v tej oddaji?

Nenazadnje je “splet” ali pa radio medij, ki ljudem stoji ob strani v trenutkih osamljenosti. To sta medija, ki tudi povezujeta, delata družbo, sta na voljo vsakomur, kdor ju želi slišati, brati, sodelovati…

Hvala za vso podporo in sodelovanje.

Primož

p.s.
Pričakujem komentarje in namige.

************************************************************************************* www.mgc-bistrica.si Nihče ni tako bogat, da ne bi koga potreboval in nihče tako reven, da ne bi bil nekomu potreben. [url]https://www.facebook.com/med.over.net[/url]

Gost bo Andreja Verovšek, ki ima svoj forum pri nas. Zaposlena je v materinskem domu in je dipl.soc.delavka.

Oddaja pa bo osamljenost ins tiske.

Sedaj pa bi rad vase komentarje in predloge, ter vprašanja.

primož

************************************************************************************* www.mgc-bistrica.si Nihče ni tako bogat, da ne bi koga potreboval in nihče tako reven, da ne bi bil nekomu potreben. [url]https://www.facebook.com/med.over.net[/url]

Jaz bi pri preganjanju osamljenosti umestila internet pred radio. Predvsem zato, ker si na internetu aktiven – sam izbiraš vsebine, lahko sodeluješ na forumih ali klepetih, zajadraš, kamor želiš. Pri radiu pa si bolj kot ne pasiven, lahko samo sprejmeš, kar ponujajo, nimaš skoraj nobene izbire, da bi dobil tisto, kar v nekem trenutku potrebuješ.

Zagotovo pa oba medija pripomoreta k občutku, da na tem svetu nisi sam.

Zanimiva tema, terja pa še premislek. Se še oglasim, ko kaj “naumim”.

****************************************** Izgubljen je dan, ko se nisi smejal.

No – ena od osamljenosti, o katerih se le malo govori (pa bi o njih lahko povedala veliko denimo zalka Drglin) je osamljenost v materinstvu. Res. Ne se smejat, fantje :), zakaj pa mislite, da ima starševski čvek toliko obiska?

materinstvo je samo po sebi tako zromantintizirano, da je – potem ko se v njem znajdeš – nemalokrat ugotoviš, da si izoliran od okolice, ker:
– si eden prvih v njej z malim otrokom (sošolke še niso rodile, mislijo na kariero, tvoji sorodniki pa so vsi pametni, nametso, da bi ti kdaj pomagali stem, da so tam in ne da so glasni)
– se pojavijo situacije, v katerih si v hipu nemočen (pa čeprav je to samo vneta rita otroka, ampak v tistem hipu največja težava zate, ker te zagrabi strah, strah, strah …)
– ker se znajdeš na porodniški, po možnosti decembra, ko je cele dneve (kolikor ga je) slabo vreme in ne moreš ven z komaj rojenim otrokom, ko je mož cele dneve v službi (ali pa se ti vsaj tako zdi) in minevajo dnevi, ko do večera, ko se mož vrne, ne spregovoriš besede, razen gu gu, ga ga.
– ko si navajen, da si v družbi odraslih, kar naenkrat, pa te za celo leto pozabijo (no, ja, saj se oglasijo z darilcem, a kaj ko ne sprašujejo nič pametnega, kot le – a spi, a je priden … tebe pa zanima, kako se je obnesel dolgoročni načrt za zmanjševanje luknje v proračunu firme in pospeševanje prodaje, ki si ga delala vse tja do 3 dni pred rokom 🙂
– ko te zagrabijo hormoni, pa nihče ne šteka, da rabiš kak dan, da se naspiš, ko si sicer 24 ur na dan pokonci (in vsi pravijo – hja, no, saj še nihče ni umrl od tega, ko ima otroka)

— in potem se morda stiskice, ki te grabijo, povečajo v stiske, v občutek, da te nihče ne šteka, da si morda res nora in zmešana, ko te zagrabi panika, ko otroka kaka zeleno ali bolj tekoče ali 3krat namesto 5krat kot piše v knjigi …. in potem prideš na med over net —- in ugotoviš, da jih je tukaj gor nekaj tisoč enakih mam, ki so že bile tam, ali pa so tam in ki ti pomagajo natanko tako kot potrebuješ – z besedo, vzpodbudo in družbo …

Kako hudo je, a ne?
Kako hudo je šele, ko se znajdeš osamljen v dejanski težavi, strahu, kako boš nahranil otroke, ker nimaš službe, kako boš preživel še en prepir z možem, ker ima težko roko in hitro jezo …

Osamljenost je sestra žalosti. Dnevi, ko si osamljen, pa kot brez sonca.

Bom poslušala in poklicala, če me bo zagrabilo. Obljubim.

In še vprašanja
– koliko smo slovenci dejansko pripravljeni pomagati iz srca in koliko je to le naša slaba vest?
– kaj potrebujejo matere v materinskih domovih oziroma, kaj lahko mi, ki nismo v taki situaciji in imamo srečo, da živimo spokojno življenje, naredimo?
– koliko materinskih domov bi dejansko potrebovali v sloveniji in zakaj jih ni več?
– lahko sistem kot je med.over.net naredi kaj več kot da je le zatočišče tolažbe potrebnih?

Tudi sama bi dala internetu prednost iz razlogov, ki jih je zgoraj navedla Maja.

Nedvomno je internet lahko v veliko pomoč pri premagovanju osamljenosti in drugih stisk. Mislim pa, da žal lahko komu stisko še poveča (neprimerni odgovori, grobe kritike…).

Zanima me ali bi bilo smiselno najti moderatorja za forume, ki so namenjeni lajšanju stisk, podpori…(npr. Ko starši žalujejo, Bolečina ob izgubi bližnje osebe) in tako nekako preprečiti neprimerne komentarje.

O, Tinkara C, tega tvojega odgovora pa sem bila zelo vesela. Ravno o osamljenosti v materinstvu sem razmišljala, ko sem napisala v svojem odgovoru, da moram še malo pretuhtat stvari. Očitno ne mislim edina tako. Se še dobro spomnim tistih buci buci celo dopoldne, potem pa sem kot sestradana napadla moža, ko je prišel domov, da sem se lahko pogovarjala še kaj drugega.
In dejansko smo čedalje bolj osamljeni, se mi zdi. V vsem tem bezljanju vsak dan vsaj jaz ugotovim, da še sebe nisem prav dostikrat srečala čez dan, kje so potem šele ostali. In ugotavljam, da sem tako neznansko vesela, ko dobim kakšen privat mejl. Pa ne tistih fw štosov (no, jaz se tako rada hecam da so mi tudi tisti všeč), ampak najbolj se razveselim tistih, ko nekdo napiše hej, hej, kako si kej, dva stavka, da veš, da se te sploh še kdo spomni (čeprav smo kavico prestavili že tisočkrat). Pa kadar kdo na MSNju napiše Kuku ali kaj podobnega. Pa spet malo počvekaš. In medtem, ko čakaš na odgovor, zlagaš recimo perilo.
Pošteno se me je dotaknila misel, ki sem jo srečala v knjigi Karaoke kapitalizem – da so včasih ljudje najemali pomoč, da so se lahko zabavali, zdaj pa jo najemajo, da lahko delajo. In to delamo tudi mi. Žal. In v vsem tem delu za boljši danes in jutri se nekako ograjujemo od vseh, nimamo časa za tisoč stvari in za tisoč ljudi.
Potem pa gruntaš, ali je tale internet res tako fajn. Itak, da je fajn, saj najdeš marsikaj koristnega (gledano čisto z vidika informacij in olajšav ala Klik). Pa v vsem tem času, ki ga nimaš, je lažje najti tri minute, da nekomu nekaj napišeš, ga pozdraviš, kot dve uri, da se oblečeš in spraviš nekam na kavico. Po drugi strani pa bi bilo vendarle mogoče boljše najti vsake toliko tisto uro in pol in se spravit nekam na kavico in imeti pristen stik z nekom, kot pa ves teden lovit tiste tri minute tu in tam.

Tole je moje razmišljanje. Pa še kar bubri po moji glavi, tako da mogoče napišem še kaj.

Me pa zanima, ali obstajajo kakšni podatki, ali se ljudje v stiski večkrat ali lažje obrnejo po pomoč preko interneta, kjer je stik manj oseben kot recimo anonimni telefon. Sama bi se lažje odločila za to pot, ker lahko stavek razmisliš, napišeš in pošlješ. Pri telefonu moraš pa vsaj glas spravit skupaj, kar je v stiski (ko recimo tudi jokaš), težko.

****************************************** Izgubljen je dan, ko se nisi smejal.

Jaz pa razmišljam o “kulturoloških” premikih, katerim smo se zavezali in nas vodijo le še v večjo osamljenost. Konkretno: ali ste opazili, da se ne spodobi več sposojati par čebul ali kančka olja pri sosedih? Da moramo vsak obisk tako rekoč dolgoročno načrtovati in da je nekaj nezaslišanega kar tako mimogrede se oglasiti pri kom, samo toliko, da ga pozdraviš? Skratka, to je v dobrem desetletju – tako sem jaz doživljala te stvari – postalo kar običajno vedenje, ki nas spet oropa za lepo mero vsakdanjih stikov.

če aktivna populacija to kompenzira vsaj s stiki na delovnem mestu ali v šoli, pa je vrsta drugih skupin odrezana od spontanosti, radosti nenačrtovanih druženj …

Primož, tvoj post na Strševskem čveku me je “ganil” in sem malo premišljevala o tej temi. Za moje pojme so najbolj osamljeni ljudje starostniki, zapuščeni od sorodnikov in prijateljev. Interneta v glavnem ne zanjo uporabljati in jim tako samotne urice še vedno krajšata le radio in TV. Zdi se mi, da je to daleč največja skupina, ki se sooča s problemom osamljenosti sploh, če imajo še kakšne večje težave z zdravjem. Vsi bomo nekoč stari a o tem nihče ne želi premišljevati. Drugače pa se mi zdi zelo zanimiv ta kulturološki premik, kot ga je poimenovala MiJa, da so nas vsa sodobna sredstva komuniciranja potisnila v še večjo izolacijo in odtujevanje. Tudi sama sem padla v to izkušnjo, namesto, da grem s prijateljico na klepet in kavo ji raje pošljem še en mail ali pa se slišiva po telefonu. Namesto, da debatiram s svojim možem o nevem kakšni problematiki se v debato raje spustim na kakšnem, seveda med.over forumu z neznanci. Na pogovor bi pa povabila tistega strejšega gospoda, ki dela na SOS telefonu in ima tudi kolumno v Oni, se mi zdi tak pravi modrostnik.

Uspešno oddajo ti želim!

Moje razmišljanje ni usmerjeno proti forumu Med.over.net, da ne bo kakšne pomote,saj v njem sama že kar nekaj let sodelujem in se mi zdi v glavnem zelo v redu.
Razmišljam na splošno o fenomenu računalnik, internet, mobilni telefon in me je strah. Kaj se dogaja? Ljudje ( predvsem mladi) živijo v virtualnem svetu in jim je ta nadomestek, surogat, ljubši od realnega. Skoraj več ne poznam mladostnika, ki ne bi ure in ure ždel za računalnikom, se igračkal ali chatal. Vedno bolj bledi so, vedno višjo dioptrijo imajo in vedno manj se družijo, zabavajo, športajo, ‘žicajo’…
Če razmišljamo o tem, kako je računalnik lahko družba za osamljene, bi pravzaprav morali razmišljati tudi o obratnem fenomenu – kako računalnik pravzaprav ljudi peha še v večjo osamljenost, izločenost iz življenja, saj jim navidezno druženje z mnogimi prinaša le iluzijo, da živijo.
Kar slabo mi postane, ko pomislim, kako so se računalniki zlorabili –
saj so bili ob nastanku namenjeni hitrejšemu računanju in kot pripomoček za enostavnejše, lažje in hitrejše poklicno delo. Kaj pa zdaj? Postali so hišni ljubljenčki vsake družine, že dveletni otroci klikajo in se igrajo ( in dobijo prve doze sevanja), njihovi starši so celo ponosni nanje, mladostniki ob njih stran mečejo in zapravljajo svoja najlepša leta ( njihovi starši pa mirni in zadovoljni, samo da je otrok doma na varnem in ne jemlje drog), zdolgočaseni očetje se igrajo otroške igrice- kaj ni smešno? -streljajo navidezne sovražnike( in obiskujejo porno strani), mame ( žal tudi jaz) izmenjujejo izkušnje po forumih.., še dedki in babice klikajo in pošiljajo emaile svojim vnukom, namesto da bi z njimi igrali črnega petra … Kaj ni to strašljivo? Kam to pelje? Smo res že v grozljivkah, ki so nam jih napovedovali futuristični filmi? Nam bodo računalniki požrli duše? Jim bomo dovolili?

Če bi jaz lahko odločala, bi ukinila vse računalnike, ki niso namenjeni poklicnemu delu (tudi lastnega doma), zaprla vse chatroome ( da sploh ne govorim o pedofiliji!) , stran zmetala vse mobilne telefone in prisilila ljudi, da bi se spet družili, se obiskovali, si pisali spet prava pisma, nagnala otroke, da bi se spet podili po dvoriščih, brcali žogo, si nagajali, plezali po drevju, mladi bi se spet naslanjali na vogale, se ogledovali, se zaljubljali… in osamljene duše bi morale poiskati kakšno sorodno dušico in ji pogledati v oči in v srce …

nekaj pa bo upam tudi tukaj :

malo ti pomagam :)))
T.

Živjo,
jaz bi v oddaji vzela širši segment, in sicer tisti, ki je kriv, da je v naši družbi veliko samomorov. Mogoče bi koga celo odvrnili od tega dejanja. Zelo osamljeni so starejši ljudje, zapuščeni, veliko zgodb slišim. Včasih mi kakšno tako zgodbo pove neznanec, ker stanujem blizu doma upokojencev. Žalostno. Mlademu človeku je po mojem lažje, ima zdravje, internet, lažje najde stike, pomoč, itd. Starejšemu pa zelo težko. Ne smemo pozabiti, da se največ samomorov zgodi ravno okoli božičnih praznikov, ko je toliko govora o družinski toplini. Nekateri je niso nikoli izkusili. Nekateri najdejo podporo v veri. Poskusite najti izjave ljudi, ki so stopili iz kroga osamljenosti in misli na samomor, kajti take konkretne izjave bodo prav gotovo bolj prepričjive od včasih suhoparnega in vzvišenega predavanja strokovnih delavcev (pa brez zamere). Če želiš, ti napišem še kaj več. Če pa meniš, da gre moje razmišljanje v napačno smer, se pa poslavljam od te teme. Osamljenost materinstva, ko je ena izmed bralk že predlagala, mogoče, kot en segment, ne pa kot rdeča nit oddaje. Nikoli nisem razmišljala, da je forum Starševski čvek zaradi osamljenosti. Jaz nisem osamljena, prav nasprotno, pa vseeno rada sodelujem. Meni je bolj sredstvo za iskanje koristnih informacij in morebitna nova poznanstva (do sedaj tudi uspešna :))). Lep dan še naprej in ne pozabite: upanje umre zadnje.

Starejši ljudje so osamljeni, pa večinoma zato, ker so sami. Ker njihovi otroci nimajo več časa zanje, ker -kot tudi na forumu na mojo veliko žalost in bridkost velikokrat preberem-s(m)o mladi sami sebi zadosti, prepričani, da bomo večno mladi in večno sposobni skrbeti sami zase, da bodo naši otroci večno majhni in nas bodo osrečevali in zapolnjevali. Ker so “ta stari” zoprni, tečni, se vtikajo, ne dajo dihat….skratka bi bilo najbolje, če bi jih zdaj, ko so nas vzgojili in po možnosti še pomagali, da smo prišli do stanovanja (celo v njihovi hiši!), še žive zakopali v zemljo. Saj ne, da je treba vsakemu staršu spomenik postavljati, ampak kanček razumevanja, uro obiska, en telefonski klic pa, mislim da, nikogar ne bi ubil.

Še težje je tistim starim, ki svojih otrok nimajo, so vdovci/vdove – kaj jim ostane? Dom za ostarele in če imajo srečo, najdejo vsaj tam družbo vrstnikov, posteljo in tople obrok, ponekod pa celo prijazno skrb osebja. Drugi se težko zmenijo zanje.

PA niso samo stari osamljeni. Zelo osamljeni so tudi otroci po družinah, kjer je na prvem mestu služba, kariera, biznis ali pa, kjer vlada alkohol alid ruge substance. Ti otroci bežijo “v družbo”, ponavadi na ulico, kjer jih le malo najde pravo pot. Časa za pogovor ni, starši morajo zaslužit, da bodo lahko kupili tointointo, “daj ne utruja še ti s svojim banalnimi rečmi. Uči se, šolo delja pa sobo pospravi!” To je to. O tem, kako je otroku v šoli, mu gre, ima težave z vrstniki, se ujame z njimi, kaj ga muči, veseli, kaj si želi – za to ni časa. Odličen članek B. Žorža v zadnjem Ognjišču točno na to temo!

Koliko zakoncev je osamljenih?! Koliko se jih je izživelo in nimajo več ničesar skupnega? Koliko se jih ne poza več? Koliko se jih doma samo še prepira, preutrujenih, preobremenjenih? V takih zakonih in družinah so osamljeni vsi družinski člani, tako zakonca kot otrok/otroci.

Samota ni enako osamljenost. Samota je produktivna, osamljenost ni. Lahko si v gneči, pa si osamljen, boleče in na smrt osamljen. Zakaj so nakupovalni centri, lunaparki in druge množične lokacije tako prenapolnjene? Mar ne zato, ker večina ljudi preganja svojo osamljenost, svojo notranjo praznino s tem, ko pase svoje oči in se drenja ob drugih telesih, prepričan, da zdaj pa ni več sam? Zakaj si več ne hodimo na obiske? Zakaj se dobivamo po kafičih? Zakaj na vlakih in busih vsi zavzeto zremo skozi okno? Zakaj ni več spontanih obiskov? Priznam, tudi meni gredo na živce. Ampak ZAKAJ?! Ker smo prigali stvari tako daleč, da v razmetanem stanovanju ne maram gostov?! Ker bi me lahko opravljali? Ker moram biti popolna, jaz in moj dom in moja družina, da si “zaslužim” obisk?! Zakaj grem jaz k nekomu na obisk? Ker moram ali ker si želim njegove družbe? Ker se spodobi? Zakaj mi na vseh koncih in krajih manjka časa?!?!?!?!?!

Mislim, da današnja družba producira osamljenost. Ujeti smo v neizprosen ritem, ki nas samo goni in tera. Visoki cilji v psolovnem življenju, pa vsaj tri otroke zraven, lastno stanovanje, vsaj 2 avta….starša/zakonca odsotna od 8-17, pa še vožnja v/iz službe, se pravi vsaj od 7,30 do 17,30 – 10 ur dnevno. Kaj družini še ostane od dneva? Največ 2-3 ure, v katere je treba stlačit otroke, če so šolski, še naloge ali kaj za šolo, igro, sobivanje, večerjo, umivanja, spanje. Spat gremo med polnočjo in eno, vstajamo zbiti, utrujeni, nezadovoljni. Največkrat bevskamo možje in žene druga na drugega, za otroke še malo skup vzamemo – pa kaj je to drugega, kot avtocesta v osamljenost?! Za obiske, druženja ni ne časa in ne energije, ko pa nas v tistem ostanku časa tako zelo kliče dolžnost do doma in družine.

Sploh pa je osamljenost danes sramota, le kako boš danes osamljen, saj imaš TV, radio, telefon, mobitel, pa internet…..Ja, imaš. Nimaš pa človeka! Tolikorat se spomnim prilike, ko so nosili bolnike v vodo, ki je zdravila. Pa je en zapuščeni revež potožil “Gospod, jaz pa nimam človeka!”

Samo človek, človek z ušesi, dušo, srcem – z odprtim srcem- samo človek je edino trajno zdravilo in “cepivo” proti osamljenost. Človek – in nič drugega.

[url=http://lafemmebonita.com][img]http://image.lafemmebonita.com/c/u506550.png[/img][/url] [url=http://lafemmebonita.com][img]http://image.lafemmebonita.com/c/p506563.png[/img][/url]

Na forumih se mnogokrat pojavi “klic na pomoč” zaradi kake stiske, ki je nastala nenadoma in prizadeta oseba rabi pomoč v najkrajšem možnem času. Kak odziv je takrat najbolj primeren?

Vem, da ni univerzalnega recepta, ker smo ljudje različni, vendar v stroki najbrž obstajajo neke smernice, kako ravnati v takih trenutkih. Odgovora na to vprašanje bi bila zelo vesela, saj sem se že nekajkrat znašla pred dejstvom, da bi resnično rada komu pomagala, pa nekako ne najdem pravih besed.

Morda neumno vprašanje…

Zdi se mi, da tudi iskanje odgovorov ali moralne opore preko interneta, lahko nekomu povzroči dodatno stisko ali občutek osamljenosti. Ko je vprašanje ali želja po pogovoru, postavljeno ob neprimernem času, ima post nezanimiv naslov… In odgovorov ni… Verjetno se takrat pojavi še občutek, da nikomur na svetu ni mar zate?

Kako sprejeti tako “težavo” in ustvariti neko realno distanco? Kako takrat nekako počakati, če želiš odgovor takoj?

Če sem zelo zgrešila nit, se opravičujem.

Mogoče ti bo tole razmišljanje kaj v pomoč?

Kako preprečiti, da ljudje na forumih doživijo osamljenost?
Naprimer, da so osamljeni in gredo na forum, se vključijo v virtualno družbo, ta družba pa jih na nek način ne sprejme. Ali pa ga še na forumu napadejo, izločijo, ga ne poskušajo razumeti… tudi to se dogaja.

Sama že grem malo proti starejšim, zato si jemljem to pravico:
Velikokrat so starejši za osamljenost krivi sami. Če so sitni, ves čas samo nekaj “žnerijo” in zmerjajo vse okrog sebe, ko jih obiščeš, potem res nimaš nobenega veselja obiskovati jih ali jim krajšati časa na kak drug način. Še tebe, ki si jim samo dobro hotel/a, spravijo v slabo voljo. Starejši si domišljajo, da jim je zaradi starosti vse dovoljeno. Postanejo nesramni, napadalni, prepirljivi. Kot je o enem rekla Svetlana Makarovič, če je nekdo butl, je, ko ostari, pač star butl.
Ko sem bila sama še otrok, sem strašno rada obiskovala eno starejšo gospo, ki mi je nudila zatočišče za dudanje prstov (o, že krepko sem bila šolarka!), poleg tega pa mi je ponudila “koferdlo” (skuhala je liter kave iz divke in malo žličko prave kave). Ali pa Franček, ki nas je učil plesti košare in biče. Vedno smo se trli okoli njega. Bila pa je tudi neka babica, ki je vse dni čepela v zatemnjeni sobi, gledala na cesto in nas klicala po imenih, naj pridemo malo k njej. Ko sem se ji tu in tam odzvala, pa me je morila z zgodbami o svoji snahi, ki ji ne da jesti in podobne štorije (ko sem imela manj kot deset let).
Danes tudi moj sin in snaha obiskujeta gospo, ki je po nesrečni smrti sina ostala sama. Ampak je prijetna gospa, ki tudi če koga malo obira, ni nesramna. Že mora biti nekaj v njenem življenju, zaradi česar ni treba, da bi bila osamljena.
Vsak je osamljen natanko toliko kot si zasluži, je moje mnenje. Če nekdo misli zgolj nase in na svoje ugodje, je nesrečen ali pa to postane. Najprej se sam izogiba ljudi, nato se začno tudi ljudje izogibati njemu. In potem ni več daleč do samomora.

Oj!

Sama na pojem osamljenosti (trenutno) gledam z nekoliko drugačnega zornega kota. Človek, ki ve, da je osamljen, pa funkcionira normalno, si bo pomagal, si bo poiskal družbo, mogoče starega prijatelja, sam od sebe ogovoril znanca, s katerim si na cesti sicer vsak dan pokimata, ali pa tudi ne. Mogoče se bo vključil v debato na internetnih forumih in klepetalnicah. Človek, ki se zaveda, da potrebuje družbo in si jo zna poiskati, ni osamljen.

Huje je s tistimi, ki se zaradi 1001 razloga “odrežejo” od družbe, ker jim trenutno samota ustreza, pa potem ne najdejo poti nazaj. Ljudje smo družabna bitja in če si priznamo ali ne, vsaj občasno potrebujemo sočloveka. Veliko je takih, ki so se zaprli v samoto, ker jim je v tistem trenutku ustrezala, da so sami lizali svoje rane, da so v miru preživeli neprijetnosti, ki so se jim dogodile, premlevali situacije, ki so jih prizadele in se na samoto tako zelo navadili, da niso več sposobni komunikacije in navezave stika z okolico. Mogoče se niti ne zavedajo, da jih samota že duši in je prerasla v osamljenost. Težava je tudi v tem, da se taki ljudje najbrž niti ne zavedajo, da so osamljeni, ali pa celo se, pa jim izhod iz trenutno nastale situacije predstavlja nepremostljivo oviro. Vrtijo se v začaranem krogu, ki ga je težko pretrgati.

Ali radio in internet lahko pri tem pomagata? Pri tistih “kritičnih” primerih mislim, da lahko kvečjemu pomaga radio, internet ne. Radio deluje sam po sebi, ne potrebuje angažiranosti posameznika, samo gumb na škatli je treba prižgati, pa si že del okolice, medtem ko moraš biti na internetu vseeno aktiven udeleženec, da imaš kaj od tega. Primož, že sam po svojih statistikah udeleženosti na forumu lahko poveš, da je recimo na “Starših” veliko več tistih, ki samo berejo, kot tistih, ki sodelujemo. Glavo stavim, da je med njimi precej takih, ki se jim ob branju posamezne teme v glavi oblikujejo mnenja o posameznih temah, imajo tehtne pripombe, pa zanekrat še niso pripravljeni, opogumljeni, da bi sodelovali v debati. Tudi ti so svojevrsto osamljeni – bi, pa nimajo poguma, ne vejo, kako bodo ostali sodelujoči odreagirali. Vendar ta osamljenost ni zaskrbljujoča. Tem primanjkuje le samozavesti, te pa se da “priučiti”, če je posameznik zainteresiran. Potreben je le prvi korak. Ampak ta prvi korak je pri vseh najtežji. Ko narediš tega, gre ponavadi samo naprej – padeš v tok družabnosti.

LPM

°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°° Poraženec vidi problem v vsakem odgovoru. Zmagovalec vidi odgovor na vsak problem.

Na hitro sem preletela zgornje črke.

Bom še jaz dodala svoje…

Sama sem doma z dojenčkom, pa ne da ne bi debatirala, veliko se pogovarjava, na žalost se razumeva kot kitajec s francozem.

Dnevno vklopim računalnik, pregledam pošto, večinoma prileti sams šara, le občasno zagledam pošto z naslovom – pozdravljena “Bacilka”.

Odprem še drug program, kjer mojim prijateljem besede letijo kar iz tipkovnice. Prijazen dobro jutro in lahko noč, kako si, pogrešam te, pridi na kavo…

Pregledam forum… glej, glej saj ima vesoljna Slovenija podobne, če ne enake probleme kot jaz. Zgleda, da le nisem tak “freek”. Malo pojamram, napišem kakšno spodbudno besedo, večinoma pa berem in združim prijetno s koristnim.

Cel svet upravljam s svoje tipkovnice. Dobivam koristne informacije, preganjam samoto tisti čas, ko moje dete spi. Čez kakšno uro se vrnem v svoj primarni svet, svet kitajščine in francoščine.

Radija ne prižigam.

Moje mnenje o osamljenosti je takšno… Osamljen si lahko v družbi 1000 ljudi in se imaš prijetno sam s sabo.

Uspešno oddajo,

Bacilka.

Moje razmišljanje je zelo podobno razmišljanju Skrbne.
Ko po napornem delavniku pridemo domov, si ne želimo ne obiskov, ne klepetov ob kavici, samo mir v krogu svoje družine.
Potem so seveda vikendi, ki so tudi rezervirani za družino in tako kaj kmalu ugotoviš, da je minil mesec, ali pa celo več, ti pa nisi obiskal nikogar in nobeden ni obiskal tebe.
Po mojem nas tudi družba peha v osamljenost in sicer pod krinko olajševanja življenja. Vse pogruntavščine zadnjih let, računalnik, TV, telefon, DVD, video nas dela samozadostne. Kdo bo zgubljal čas in hodil v kino, če lahko doma film pogledaš na DVD-ju. Še tistih nekaj stikov se trudimo zreducirati na minimum, ne hodimo več k frizreju, saj se ravno tako kvalitetno in občutno ceneje pobarvamo doma. Internet nam sicer olajša življenje, apak sedaj nam ni več potrebno hoditi ne na banko, ne v trgovino. Ne spomnim se enega ”izuma” zadnjih let, ki bi bil naravnan za druženje. Kmalu nam tudi v službo ne bo več potrebno hoditi, saj vse več firm prakticira delo na domu. Tako bodo medčloveški stiki dejansko zreducirani na minimum.
Ljudje smo tako vedno bolj samozadostni, dovolj nam je družina, morda eden, dva prijatelja in to je to. Ni niti energije, niti volje, velikokrat pa tudi ne zaupanja za sklepanje novih prijateljstev, za spoznavanje novih lljudi.
Vseeno pa mislim, da ljudje, predvsem tisti, ki se počutijo osamljene naredijo bore malo, da bi osamljenost premagali. Zaradi strahu, da jih ne bi sprejeli, da bi se jim za hrbtom smejali, se izogibamo prvega koraka. Čeprav obstaja množica društev, kjer bi preko enakih interesov lahko spoznavali isto misleče ljudi in navezali nove stike, pa naj gre za Planinsko društvo ali za Društvo ljubiteljev praženega krompirja. Čeprav gre tukaj tudi za značaj ljudi, nekateri so bolj odprti, drugi manj. In najlažje je jamrati, kako si osamljen ter ničesar narediti, da to premagaš.
Kar se tiče pa starostnikov ima mimaŠ prav, nekaterim ne moreš na noben način ustreči. Moja babica je že bila ena takih. Non stop jamranje kako je sama (pa smo živeli v isti hiši), potem pa a, zdaj si prišla na obisk, joj a veš kok sem jaz boga, pa me boli to, pa me boli ono, pa saj vem zdaj te pa spet cet teden ne bo, pa saj vem, da kako sem vsem odveč in samo čakate, da umrem… In seveda so potem obiski postali dolžnost in ne veselje. Na srečo je bil dedek popolnoma drugačen, njega sem obiskovala z velikim veseljem in naklonjenostjo.

Primoz,

Na Starsevskem cveku si nam zastavil dobro vprasanje o dobrih delih v teh praznicnih dneh, ki pa se je navezovalo na vprasanje o smislu tvojega dela in truda, ki ga vlozis v MON. Vecina udelezencev debate je odgovorila, kot bi tudi sama. Ne bom ponavljala za njimi. Zal te ne poznam, saj sem na MONu sele slabo leto. Zelim pa, da tudi od mene, sive miske (ene izmed stevilnih, ki se bolj poredko javimo a vendar zejno pijemo vrelce ‘modrosti’ na forumih), slisis spodbudno besedo in znak zahvale za srcno delo, ki ga opravljas.
Naslednji sestavek se nanasa na temo Osamljenost. So pa dekleta pred mano obprla ze veliko vprasanj in iztocnic, za plodno in zanimivo debato.

Na zalost ni mozno, bi ti pa za gosta oddaje z veseljem predstavila gospo, ki jo imam za svojo tretjo babi. Naslednje leto bo praznovala 90let. Hodi na obiske in jih z odprtim srcem sprejema, ceprav jo zdravje ze nacenja. Gospa je poosebljena dobrota in ljubezen. Ze trideset let vdova. Sama, a nikoli osamljena. Se vedno z iskricami v oceh, mladostnega duha in humorja. Materialno, fizicno in psihicno pomaga ljudem okoli sebe, kolikor je pac v njeni moci. V pravem trenutki vedno najde pravo besedo. Polna modrosti in energije. Sirokosrcno ju trosi okoli sebe v svoji druzini in med stevilnimi prijatelji, ki jih ima. Ceprav ji zdravje vidno pesa, se nikoli ne pritozuje. In zdi se mi, da bolj kot se zrtvuje, vec energije ima. To je njen dar. Zivi Ljubezen in je Ljubezen.
Poznam pa drugo gospo, druzinsko prijateljico, ki mi je kot teta. Stara 75let. Nikoli porocena. Ze pred leti se je zacela starati. Nima smisel za humor. Vse jo boli in kaksnokoli dobro besedo ji namenis, vedno najde slabo plat le te. Za njo je njena zivljenjska zgodba ze koncana. Osamljena, v ozkem krogu druzine in med redkimi prijatelji, ki jih se ima.

Prva se je letos vpisala v tecaj racunalnistva, druga govori le se o osamljenosti in smrti in jo racunalnik cisto nic ne zanima…

Dva svetova.

Je morda smisel za humor tisto, kar pomladi cloveka in mu daje vecje veselje do zivljenja in ga tako resuje osamljenosti…?!?

Lep in nasmejan dan ti zelim,
E.

New Report

Close